Od ega sem jaz tud že razmišljal. Seveda je potreben ampak razbitje ega pomeni tudi, da ima tvoj um zatem sposobnost po želji ego razbiti in sestavit nazaj, ko to potrebuješ. Tako si načeloma nepremagljiv. V enem trenutki si močna utrdba v naslednjem pa odprta planjava. Al še bolje. Vedno si odprta planjava. Namesto, da bi se spreminjal v utrdbo se te stvari sploh ne dotaknejo.
Je pa Ljubezen seveda vodilo.
To je potem umetnost.
Ego nimaš zakaj razbijat -vsaj izraz ni primeren. Pač ga odmakneš v določenih hotenjih , morda zaradi objektivnosti, določenih procesov...kjer skozi njega tako in tako ne moreš doseči kar bi rad...vsekakor normalen proces...vsaj za nekatere...
O ljubezni se pa kar strinjava- bo že držalo...je tako...