Seveda smo odgovorni. Ravno zato ker ne ukrenemo nič smo najbolj krivi.Za tvoj zadnji stavek pa mislim, da se na splosno zavedamo, ampak da nimamo moci. Po moje mi, navadni folk, nismo prav nic odgovorni za to, da tisti ljudje, ki imajo vzvode moci karkoli spremeniti ter narediti svet za boljsega z manj trpljenja, nic ne storijo. Ker mislijo nase. Glede nepravicne porazdelitve lastnine po svetu ne more zadoscati svetopisemski stavek :" Lazje bo kamela prisla skozi sivankino uho kot pa bogatin v nebesa." Ces da bo ze na drugem svetu pravicno... (ma tam itka ne bo noben nic rabil). Toda ni nacina. Ce bi bil, bi se morda ze kaj naredilo do zdaj? Lepo je tudi tistim, ki nimajo. Niso nikoli jedli torte. Zato je nikoli ne bodo pogresali.
10€ od plače vsak mesec darovati za lačne otroke redkim pride na misel. 10€, tako malo, pa lahko reši življenje več kot enemu otroku... Ugasniti luč ko je ne potrebujemo... Se peljati v šolo ali službo s kolesom namesto z avtom... Če bi VSI tako razmišljali, bi bilo hitro konec vseh težav. In to mimo ljudi, ki imajo vzvode v rokah... Veliko zajcev je pasja smrt, pravijo. In to prekleto drži. Problem je samo v glavah, ker vsi mislimo, da smo nemočni in da ne moremo nič. Kaj bi se trudili, itak se drugi ne bodo. Zakaj bi se trudili izboljšati svet, itak je nepravičen, bo že na drugem lepše
Vse spremembe se začnejo lokalno in se potem razširijo...In ker zaenkrat nimamo moci globalno spremeniti sveta, lahko delujemo lokalno.
Ampak spreminjanje sveta ni tema tukaj. Tema je sedanjost in smisel življenja. Družba v kateri živimo je skrajno absurdna. To da nekdo umira od lakote, ko se drugi vozi v jahti je absurd že po definiciji. Kot to, da bi za ceno ene vojne rakete nahranili celo šolo v eni od držav tretjega sveta za celih 5!! let. Tudi to je absurd. Svet v katerem živimo JE absurden. To, da se rodiš, se celo življenje trudiš, da potem umreš je ravno tako absurdno. Da je svet tak, se NE BOM in se NE MOREM sprijazniti. Žal, ne gre mi.
Eksistenca bi bila enako vprašljiva in absurdna kot zdaj. Poleg tega bi ostale bolezni in smrt. S tega stališča bi bila družba še vedno absurdna.Me pa zanima. Ali bi ti zivljenje lahko opisal kot smiselnega in lepega, ce vsega tega hudega po kaksnem cudezu na tem svetu NE bi bilo nikoli vec
Vsekakor pa bivanje posameznika ne bi bilo več tako absurdno, ker bi njegovo življenje imelo smisel.
Ne me narobe razumeti, čeprav je svet tak kot je, to še ne pomeni, da ga ne smemo uživati, da se ne smemo veseliti, ljubiti življenja. Sam imam rad življenje, gojim upe za prihodnost in ne razmišljam o življenju in stvarnosti prav nič depresivno. To, da kreacijo apriori štejem za absurdno, nima nikakršnega vpliva na moje življenje. Je le filozofski pogled na smisel, ki ga v resnici ni. To je zgodba o človeku, ki se trudi, čeprav ve, da se trudi zaman. A ne odneha, ker to bi pomenilo njegovo vdajo. Od tod tudi naslov Camusove knjige - Sizifov Mit (to je tisti Grški junak, ki je vlačil skalo na goro, potem pa mu je vedno padla dol... Čeprav je bila situacija absurdna ni odnehal in se je boril do konca).
To temo je popravil/a _marko_: 5. april 2008, 21:51
