...
ja, nenasitnost meji na bolezen. in nenasitnost obstaja na vseh področjih... tako na t.i, materialnem, kot tudi na miselnem.
potrebujemo dosti manj tega. že ko samo pomislim, česa vsega se otroci po šolah učijo in kaj od tega jim bo res koristilo...
bog se usmili. in potem imaš še odraščanje v okviru pobožne družine, ki te pita z dogmami itn..
...Jup....
Sam je pa res tudi...da ni vedno priučena nagnjenost k iskanju poti do Boga...Lahko je tudi prirojena..
Sem veliko razmišljala čez svoj primer....da zna bit res, da na svet privlečemo različna znanja in poslanstva...
Pri nas doma , ko je bi fotr še živ...v Jugoslaviji...ni bilo govora o cerkvi....
Ne boš verjel...mama se je še omenit ni upala...ker je bil oče iz vasi, kjer je cerkev sodelovala z okupatorji....in prispevala k temu, da so ti v njej pobili in menda zažgali vse rojstne podatke domačinov, ki so se jim uprli....
Ker je bilo v družini veliko otrok in je bil sam nekje srednji od bratov in sester....ni nikoli vedel kdaj ima rojstni dan...zato je v letu slavil 2 približna datuma....
Bog ne daj...da bi kdo samo omenil župnka pa cerkev.....
Se pa vseeno spomnem sebe...mislim da mi je bilo 4i n pol leta, ko sem hodila po cesti...in razmišljala kdo sem pravzaprav...in si odgovarjala, da to nekako nisem jaz....in da sem iz nekeka drugega sveta sem prišla.....točno ne vem kaj je to sprožilo...se pa še danes zavedam, da je ta misel bila tako odrasla...tako z nekim odraslim tonom govorjena ...ni bila otroška..
In potem sem se sama začela na skrivaj potikati po cerkvi...doma sem se izmislila, da grem na sosednje dvorišče....že v prvem razredu sem se sama brez impulza kogarkoli znašla in vpisala k veroku...hodila na skrivaj k maši....in celo pela na koru....
Spričevalo in katekizem sem skrivala na dnu škatle z igračami...vse dokler mama ni posumila in odkrila....in mi prepovedala...
...Pa sem še naprej hodila po šoli k verouku....in se doma izmišljevala , da hodim na likovni krožek... (ki je trajal samo pol urce)...
Nikoli ne bom pozabila prijazne nune , ki mi je takrat odgovarjala na moja prva vprašanja o bogu, kristusu ...zakaj je pribit na križ...
Tukaj mi ni ravno vse štimalo ...sem pa našla nek zadovoljujoči mir ...v cerkvi, ki mi je že takrat izredno odgovarjal...
Ko mi je oče kmalu nato umrl...smo se preselili...ampak spet je naneslo, da sem našla tokom nekega slučaja stik z novim župnikom...pa sem si z njim dopisovala o svojih pogledih na Boga ....
Se spomnem , da sem bila izredno skeptična in oštra v svoji nejeveri....on pa mi je vedno prijazno in potrpežljivo odgovarjal...
In nikoli nisem zares pripadala neki instituciji...sem samo raziskovala do mere, ki mi je odgovarjala...
Potem sem se za mnogo let zadovoljila s povedanim in doseženim...potem pa se je začela silovito odvijati neka preobrazba...ki me je pripeljala k izvoru novih vprašanj in odgovorov...
In tudi tukaj ...kjer sedaj iščem svoje poti....nimam nobene prisile...nobene nujnosti...nobene slabe izkušnje ...sem čisto svobodna ....tako, da lahko z zagotovostjo rečem, da se ljudje kdaj prertirano bojijo neke drugačnosti...in vse skupaj zato spravljajo v isti kalup...
Prav gotovo je dobro , da si skeptik in raziskovalec...in v okvirju tega počasi, brez panike napreduješ....na razvojni poti v smeri, ki ti odgovarja na tvoje jedro in bit...
Ni pa se dobro v karkoli v življenju silovito zabetonirat...da potem pozabiš sproti razmišljati o vsem kar te obdaja in se ti dogaja samo čez eno luknjico v oblaku...
Pri nas doma...tudi moji hčerki nikoli nisem vsiljevala nobenih dogem ....niti svojega prepričanja...
Celo vegetarijanstvo , ki je bilo zame že leta nekaj samoumevnega...je sama od sebe sprejela šele pred tremi leti...takrat , ko je sama začutila kaj želi....
Seveda kdaj sliši mantre , ki jih pojem, ve kaj je meditacija ....kkšnkrat gre tudi z menoj na seminar...ampak vedno in samo, če si sama želi in ko sama pride do vprašanja na katerega išče odgovor...
Osebne mantre še nima ...in tudi ne ve , če bi si jo želela imeti...in navsezadnje sem rekla tudi, da je tako prav...ker se bo sama v lajfu , ko bo prišel čas odločila tako kot bo takrat čutila, da je dobro zanjo...