2 x ocenjeno 142 komentarjev na to temo

[xyz]

Niti ne vem, kako to, da je tema zašla v te vode in me niti ne zanima, a tu ni govora o lačnih razsvetljencih iz Afrike,
niti o nesebičnih gurujih iz Himalaje, temveč se tema dotika nečesa povsem specifičnega,
kakorkoli nesmiselno ali razvajeno se zna to komu zdeti...
jaz npr. Unisa ne poznam, niti njegovih življenjskih okoliščin, niti njegovega otroštva in zgodbe njegove družine.
Govoriti o egu pa je, kakorkoli že, popolnoma nesmiselno, saj je to povsem nejasen pojem...
konec koncev je v najbolj natančnem smislu te besede ego jaz, osebnost, človek. Torej brez ega ni mene,
ni tebe, ne njega. Na nečem drugem, kot na egu, se niti ne da delati
in delo na lastni osebnosti je vedno delo na egu in je, kakorkoli absurdno, vodeno s strani ega...
vse ostalo je prepuščanje toku dogodkov, zavestno ali ne.

[Iknee]

saj je razvidno, da gre za fentanja Ega, al karkol že to je.

O egu je očitno začel Unis sam, tisto o egu v svojem postu sem pa omenila bolj mimogrede in mi je že žal, ker je bistvo mojega pisanja drugje, tale ego pa je najbolj dvignil duhove. Sploh pa se zelo strinjam s tem, kar si napisal XYZ, razpravljanje o egu je res brezplodno početje, amen pa konc o tem. Torej, tisti post sem napisala zato, ker Unis na koncu prvega posta prosi za nasvet koga, ki je dal "te mladostniške buče" skoz. Unisa ne poznam in nisem niti za hip živela v njegovi koži (valda), bi pa pred leti lahko sama napisala marsikaj od tega, kar je napisal on. In sem iskala vse mogoče (in nemogoče) poti, tisto, kar je bilo res zdravilno, pa je bilo sprejetje ran in bolečin in bednih občutkov o sebi, in to brez cinizma, pa temna noč duše in srečanje z lastno dušo. To ponavljam, ker vem iz izkušnje, da deluje (ja, prekleto težko je bilo in ne, Nataly, v tem primeru res ne serjem iz polne riti) - vse ostalo je pravzaprav veliko manj pomembno. Seveda pa si vsak utira svojo lastno pot, je pa včas koristno, če ti kdo, ki je tam že hodil, mal namigne, kje bi utegnila biti in te opozori na kakšen spolzek teren, kjer te lahko odnese - Unis, če si mal bolj resno povohal plezarijo, boš že vedel, o čem govorim. Tole bi rekla na konc - ko smo že pri sranju - prosto po alkimistih: iz največjega sranja nastane najbolj dragoceno zlato

[xyz]

O egu je očitno začel Unis sam, tisto o egu v svojem postu sem pa omenila bolj mimogrede in mi je že žal, ker je bistvo mojega pisanja drugje, tale ego pa je najbolj dvignil duhove. Sploh pa se zelo strinjam s tem, kar si napisal XYZ, razpravljanje o egu je res brezplodno početje, amen pa konc o tem. Torej, tisti post sem napisala zato, ker Unis na koncu prvega posta prosi za nasvet koga, ki je dal "te mladostniške buče" skoz. Unisa ne poznam in nisem niti za hip živela v njegovi koži (valda), bi pa pred leti lahko sama napisala marsikaj od tega, kar je napisal on. In sem iskala vse mogoče (in nemogoče) poti, tisto, kar je bilo res zdravilno, pa je bilo sprejetje ran in bolečin in bednih občutkov o sebi, in to brez cinizma, pa temna noč duše in srečanje z lastno dušo. To ponavljam, ker vem iz izkušnje, da deluje (ja, prekleto težko je bilo in ne, Nataly, v tem primeru res ne serjem iz polne riti) - vse ostalo je pravzaprav veliko manj pomembno. Seveda pa si vsak utira svojo lastno pot, je pa včas koristno, če ti kdo, ki je tam že hodil, mal namigne, kje bi utegnila biti in te opozori na kakšen spolzek teren, kjer te lahko odnese - Unis, če si mal bolj resno povohal plezarijo, boš že vedel, o čem govorim. Tole bi rekla na konc - ko smo že pri sranju - prosto po alkimistih: iz največjega sranja nastane najbolj dragoceno zlato

Sicer se mi zdi tvoje pisanje na mestu in tudi kot branje precej jasno;
hotel sem predvsem opozoriti na pradavne ezoterične modrosti a.k.a. floskule o "egu" ,
ki se tako rado podajajo kot smetana na zelje...
ja, temna noč duše (sorry, ampak ta izraz mi je tako... no... new-age-evski, ampak ok ) mi je znana;
kar je zame pri tem najbolj fascinantnega je dejstvo, da je situacija vedno delovala kot brez konca in kraja
in pri najboljši veri si nisem mogel misliti, da obstaja temu konec, da nekje "nad oblaki sije oh sončece"...
ampak zaenkrat so se ta obdobja še vedno končala, ubil se (še ) nisem, ego pa se še naprej razvija v angelčka in še naprej.

[janko]

jaooo kolk mate problemou ns temi swojimi egoti.
jes pa nč. mogoče zato, k mam tko velicga, pa močnga. (žou samo egota )samo... če to prepoznam in priznam, pa mogoč le ni tko močn pa welik .
uglawnem... takle mamo no...

[Agape]

http://www.jazsemgong.com/

Zbudiš se.Nov dan, ista pot.
Razumeš, da nisi telo, nisi roka, a nekdo, ki prebiva v tej lupini je zopet ustvaril ritual z jutranjo kavo.Umil zobe in postavil dišeče parfume v očem dojemljiv vzorec.
Želiš biti vedre volje danes.Ne gre.Nekaj te ovira.Nekdo je proti temu, da se nasmejiš.Nekdo ti govori, da resnično čutiš povsem drugačno sliko od tiste, ki si jo želiš živeti.
In nato pišeš v lunin forum tako, da njega ni.A je, in se smeji vsaki besedi, ki jo poskušaš napisati, ne da bi pomislil na njega.
On je tam.Skriva se za bolečino.Skriva se za vsem, kar ti ni všeč.

Kako bi bilo narediti kosilo brez odvečne trme in nestrinjanja?Kako bi bilo mirno pokositi travo in opraviti tisoč drugih opravil, ki se ti malodane gnusijo?
Raje gledam zid cel dan, kot da bi se pripravil na izpit.
Raje samo diham kot da bi ga poslušal, kako nočem tega in onega in tisto narediti, storiti, opraviti, končati, začeti, nadaljevati, početi, lotiti se ali sploh pomisliti na to.

Unis, len si.

Resnično imam težave s premagovanjem samega sebe. Vem, da je edina ovira do mojega cilja, Jaz.
Jaz, ki zmore 43ur bedeti pred računalnikom in početi nič, kot pa zdržati pol ure pri lektoriranju nadvse tečnega teksta.
Jaz, ki zmore 15ur nenehne vožnje brez klime in odsotnosti čikov, ne more pa na miru čakati v vrsti več kot 15min.
Jaz, ki se temu smeje, ker ve, kaj sploh želi in kakšen je odgovor.

Meditacije odpadejo.Enkrat sva s prijateljico opravljala mesene užitke v imenu duhovnosti, pač pofukala sva se za višji cilj.
Tako, da vsaka lotusova al sončeva in nevemkakšna druga poza mi kaj kmalu dvigne kurac.Toliko o koncentraciji.In da o "duhovnosti" sploh ne govorimo.

Ampak to me ne briga.

Nekaj časa sem posvetil plezanju.Prijatelj mi je govoril o tem prascu, ki prebiva v nas.Zajebana stena, pade koncentracija, v momentu se kot val pizdarije nate dvigne pokozlan občutek ničvrednosti.Ti tega ne zmoreš, ustavi se.Preveč zahtevno je.Koga slepiš.Odstopi, odstopi, odstopi.
V tem trenutku ti ostane tista nadmoč, ko ločiš njega od sebe.
Želiš biti vedre volje danes.Ne gre.Nekaj te ovira.Nekdo je proti temu, da se nasmejiš.Nekdo ti govori, da resnično čutiš povsem drugačno sliko od tiste, ki si jo želiš živeti.
Sam se odloči.Če ga ignoriraš in deluješ dalje, bo tvoja pot trnova.A na koncu te poti boš dobil slonjo kožo.
Lahko odstopiš, se predaš, greš domov.
Med vožnjo zopet kolona pred semaforjem. Opet on.
Med reklamami, ko ti odrežejo najbolj napet del filma, opet on.
Med vsako možno prispodobo, ki upodablja steno in premik, tam je on.

Nočem ga več poslušati.Dovolj mi je.Resnično sem se ga naveličal.Resnično sem SE naveličal.Eni in isti izgovori.Ene in iste neumnosti.

Ali obstaja strup proti temu ščurku?

poskusil z meditacijo.
prebral kiyosakija.
prijatelj prinesel z indije neka olja, varjanta aromaterapija.
sedona tehnika, subliminalna sporočila, tisto nepotrebno tapkanje in zame vržen čas za anchoriranje ali "sidranje?"dobrih občutkov.
neuspešno poskusil z organizacijo časa. A,B,C prioritete, eat that frogg, I've read it all.
celo satanistična ljubezenska pisma sem pisal in jih žgal med cajtom polne lune, a me parkeljn niti ni povohal.
No, tega nisem storil, samo hočem dopovedat samemu sebi, da mi ti vilinski simboli in metode in prepričevanja na lep ali zloben način ne pomagajo.
Kristale sem tudi lizal.Brez uspeha.
Droge pa ta šport ni obrodil sadov.

Jzt nočem več razmišljat.Nočem, nočem, nočem. Dovolj mi je.

Dejte vi, k ste starejši pa ste te mladostniške buče dali skoz, rect unisu kwa naj nardi, da lohk lažje zaspi.



ps:to ni samomorilno pismo.

[unis]

hm, tableta helexa na dan, odžene probleme stran? : ) xanax, zoloft, adji, cipralex joj, kolko možnosti pa tko malo doziranja : ) šalo na stran.

oštja agape, veš d me mika it oblečen u črno na ta sestank s pivom u roki? šalo še bolj stran.


sam to ni to. mogoče se samo meni zdi, ali mam res tko prifuknen pogled na svet. Npr. ko si v dvomu, ko stopaš po temnem gozdu in te objema tema, ki v sebi skriva neznano, dražljivi zvoki nečesa, ki stopa proti tebi, adrenalin šiba po žilah, strah, panika, razburjenje.

Kdor doživlja tako prispodobo ob svetlem dnevu in na pločniku ma najverjetneje napade panike, depro in tko naprej. občutek nemoči, brezvoljnost, napačne številke na lotu in tako naprej.

ampak tudi o tem ne grem.

govorim o nečem bolj globljem, pa pojma nimam kam daleč seže ta vaša temna stran duše, o nečem zelo zelo globokem, ki bi skoraj ali pa je konc koncu nekakšen temelj, razsodnik vseh informacij, ki jih naše oči sprejemajo iz resnične zunanjosti v samosvojo notranjost.

govorim o tem, da na tej točki pogube dobim moč.Težko je to dopovedat.Veš da to ni prav in ni tako, a na koncu veš, da je ravno tako.
Ta silna moč žalosti, trpljenja in bolečine, ki je ne priželim nobenemu. Prizma s katero lahko odstraniš vsako še tako nevarno in nepoznano stvar v temnem gozdu je trpljenje.

Gozd sploh ni nevaren.Vetrovi, burja in strahovi in škrati in lovci in čarovnice, ki prežijo v pustnih maskah, da bi te presenetili na vsakem vogalu, niso grozni, niso nevarni, niso strašni, niso vredni razburjanja srca, niso vredni pozornosti, ko
ti v srcu tiči gozd, ki ne pozna meja.

da unis, ti to zmoreš. in unis je že velikokrat to zmogel. in bo zmogel tudi v naprej. a za kakšno ceno?
če bi se unis počutil nevrednega, bi potemtakem njegov ego oz. unis si želel izboljšave, a unisa boli kurac za ego, naj tam trpi, ker ve da unis to ni. a tukaj se pojavi vprašanje, a se unis, probi zdej sledit, čuti za razcepljeno osebnost, kjer se loči od ega in namišljenega sebe, tako da zanemari del sebe, ki ga ima za ego in misli, da unis ni ego, samo zato, ker njegov ego ne upošteva lastnih želja ega, ki so še vedno pod eno streho z imenom Unis.Si unis s tem farba pirhe? In tudi če unis misli in čuti in nekako pač ve, da tisto nepoznano čustvo, ki mu odpira čut realnosti, pa naj se sliši še tako banalno in se jemlje za verodostojno, kaj je potem tisto v Unisu, ki je Unis?



ko zaprem oči in poskušam v mislih pomnožiti 230x7, med štetjem vem, da nisem glas, ki premleva številke.
ko se spomnim in zavem, da razmišljam o tem, da razmišljam, se mi v trebuščku posmeje in poskušam sam sebe zopet spravit k misli o tem, kje sem končal pri štetju.
a dobro vem, da niti v tistem občutku se ne skrivam. Unis je tam, kjer ni besed, unis je tam, kjer je občutek domačnosti, a ni občutek.
Unis pač ve kdo je, a tega gospoda v ogledalu ne vidi.

[butl]

kaj je potem tisto v Unisu, ki je Unis?

Mejčken Unis.

Odgrn špegu, pa boš vidu tistga gospoda, mejhenga Unisa.

[Alan_New]

To je sedaj uganka o roza slonu z rozinami namesto oči.
Obstaja roza slon, ki ima namesto oči rozine
in je vzrok vsemu obstoju, bistvo vseh bistev, esenca esenc...
če ti tega ne veš, pač še nisi dovolj razvit.

Dokazati, da ta slon NE obstaja, ne moreš ! AMPAK ! Pomeni to, da ta slon obstaja ?

Seveda iz tega ne pomeni, da ta slon obstaja. Vseeno pa se mi ne zdi ravno modro početje nekaj označevati za pravljico, ker ni empirično dokazljivo in razumljivo z omejenimi znanstvenimi pristopi.

[mayan]

Ko sem prišla na LF sem si izbrala za podpis tole od Aurobinda (srednjo misel sem zdaj dodala )..

»Ves svet hrepeni po svobodi, vendar je vsaka svar zaljubljena v svoje verige; takšno je prvo nasprotje in nerazvozljivi vozel naše narave.«
»Smrt je vprašanje, ki ga Narava nenehno zastavlja Življenju, da bi ga s tem opomnila, da se še zmeraj ni našlo.«
»V tem, da – ko smo dosegli neskončno edinost v sebi – potlej darujemo samega sebe svetu, je skrajna svoboda in absolutno gospostvo«

A ni tako? Pravjo (Camus), da je inteligenca naravno nerazumevanje sveta, Unis, in da je sposobnost, ki nam pomaga končno razumeti, da je vse nerazumljivo. Vsak mora najt tisto svoje edinstveno v sebi, poiskati znanje, moč. Vemo, da je tisto naš dar, ker nam je normalno.. Ampak zato pa tud velikokrat spregledano. Saj ni treba drugo kot odpreti srce in oči.


"Before u can read me, u got to learn how to see me",.. a ne?

[xyz]

Vseeno pa se mi ne zdi ravno modro početje nekaj označevati za pravljico, ker ni empirično dokazljivo in razumljivo z omejenimi znanstvenimi pristopi.

Saj s pravljicami ni v osnovi nič narobe... so človeka slikovno izražanje...
kot npr., ko Unis namesto besede "depresija" uporablja sliko o "ogromnem temnem gozdu"...
včasih in nekaterim je pač reči na ta način lažje razumeti.

[Iknee]

govorim o nečem bolj globljem, pa pojma nimam kam daleč seže ta vaša temna stran duše, o nečem zelo zelo globokem, ki bi skoraj ali pa je konc koncu nekakšen temelj, razsodnik vseh informacij, ki jih naše oči sprejemajo iz resnične zunanjosti v samosvojo notranjost.

govorim o tem, da na tej točki pogube dobim moč.Težko je to dopovedat.Veš da to ni prav in ni tako, a na koncu veš, da je ravno tako.
Ta silna moč žalosti, trpljenja in bolečine, ki je ne priželim nobenemu. Prizma s katero lahko odstraniš vsako še tako nevarno in nepoznano stvar v temnem gozdu je trpljenje.

Gozd sploh ni nevaren.Vetrovi, burja in strahovi in škrati in lovci in čarovnice, ki prežijo v pustnih maskah, da bi te presenetili na vsakem vogalu, niso grozni, niso nevarni, niso strašni, niso vredni razburjanja srca, niso vredni pozornosti, ko
ti v srcu tiči gozd, ki ne pozna meja. ...

da unis, ti to zmoreš. in unis je že velikokrat to zmogel. in bo zmogel tudi v naprej. a za kakšno ceno?

Unis, ko tole berem, mi grejo kar mravljinci po hrbtu, in vem o čem pišeš (če hočeš, ti lahko enkrat pošljem kakšno mojo pesem iz tistih časov). Prav napenjam možgane, kaj bi ti rekla. Ker, veš, v resnici ni kaj dosti reči. Ni, ker si prišel do točke, kjer se odpira razsežnost, ki presega razumsko dojemanje. In ta razsežnost ni zunaj, znotraj tebe je. Zato je tako strašljivo, ker ta del tebe presega ego - ego v smislu osebnosti, ki jo bolj ali manj obvladuje razumsko dojemanje sveta. (Ta del je, by-the-way, bolj resničen od vsega drugega in vir globljih resnic in spoznanj- Unis, to čutiš tudi sam, a ne).Tudi jaz sem se na tej točki na vse kriplje oklepala razuma, ker se mi je zdelo, da se mi bo zdaj, zdaj zmešalo - slutila sem, da tisti gozd v meni (jaz sem to včasih doživljala tudi kot temno globoko jezero) presega razum in me je bilo peklensko strah vstopiti. Ej, zdajle poskušam napisati nekaj, pa sem že ene trikrat zbrisala, vrabca!! Se kar izmika našemu besednjaku, nočem pa, da izpade kot nekakšno newagevsko nakladanje, ker za prekleto resne in resnične stvari. V glavnem, gre za to, da greš skozi proces, kjer te razsežnosti tvojega bitja - kakorkoli jih že imenuješ in tvoja "vsakdanja osebnost" (kakšen trapast izraz, bogmipomagaj!) oz. ego najdejo svoje mesto v tvojem lajfu kot celoti. Ja, brez skrbi, popolnoma normalen si, samo v naši civilizaciji je na tem področju ogromna luknja. Pri nas te napotijo na psihiatrijo, kjer ti dajo ene substance, da teh svetov ne bi več zaznaval. V normalnih družbah (normalnih v tem smislu, da priznavajo to razsežnost človeškega bitja) greš k šamanu, ki te pelje čez in nazaj . To je pravzaprav osnovna naloga šamanov.

[kapica]

To je pravzaprav osnovna naloga šamanov.

kaksna je pa tvoja... osnovna naloga

[mako106]

kaksna je pa tvoja... osnovna naloga

še dela...na izbiri pol pa itak naloge ne bo več imela...ampak samo še izbiro

[xyz]

Nisem vedel, da namerava Unis postati šaman

[mako106]

zanimivo igro življenja...si misli zgradit

[doorwoman.p]

Ta silna moč žalosti, trpljenja in bolečine, ki je ne priželim nobenemu. Prizma s katero lahko odstraniš vsako še tako nevarno in nepoznano stvar v temnem gozdu je trpljenje.

Gozd sploh ni nevaren.Vetrovi, burja in strahovi in škrati in lovci in čarovnice, ki prežijo v pustnih maskah, da bi te presenetili na vsakem vogalu, niso grozni, niso nevarni, niso strašni, niso vredni razburjanja srca, niso vredni pozornosti, ko
ti v srcu tiči gozd, ki ne pozna meja.

potemtakem trpljenje ni trpljenje.. je le 'razsvetljenje', ki ti daje krila. Na tebi je ali jih sprejmeš ali ne.. in pri tem ni razum tisti, ki izbira, temveč duša oz.srce.

[Iknee]

kaksna je pa tvoja... osnovna naloga

Moja osnovna naloga je poskrbeti za svoje tri otroke. Mako, s tem je pa tko - ko maš enkrat otroke nimaš več izbire o osnovni nalogi, hehe. Ta naloga je kar dolga (pa še vnuki utegnejo prit) - ko bo konc naloge pa tudi ne bo izbire - še nisem slišala, da bi una ta stara s koso koga kaj dosti spraševala o izbiri, hehe .

[doorwoman.p]

a se unis čuti za razcepljeno osebnost, tako da zanemari del sebe, ki ga ima za ego in misli, da unis ni ego, samo zato, ker njegov ego ne upošteva lastnih želja ega, ki so še vedno pod eno streho z imenom Unis.Si unis s tem farba pirhe? In tudi če unis misli in čuti in nekako pač ve, da tisto nepoznano čustvo, ki mu odpira čut realnosti, pa naj se sliši še tako banalno in se jemlje za verodostojno, kaj je potem tisto v Unisu, ki je Unis?

Pirhe si začneš farbat takrat, ko izbiraš med enim in drugim.. mislim, da ne gre toliko za to, da ločiš ego od svoje duše kot za to, da veš kaj potem z tem naredit. Mislim, da ima vsak tu svoje metode za izbiranje.. svoje občutke srca, ki ti povedo kje si.

Jaz pogledam kot prvo, če me stvar obremenjuje.. če me - jo sprejmem in grem dalje. Če me ne obremenjuje.. me začne zanimat in bi rada vedela o njej več. Zato vprašam in čakam na odgovor. ( - ker odgovor vedno pride)

Kaj je tisto v Unisu, ki je Unis? hm.. unisova duša pomešana z Unisovim razumom unikat med dušami.

da unis, ti to zmoreš. in unis je že velikokrat to zmogel. in bo zmogel tudi v naprej. a za kakšno ceno?

To se vsi sprašujemo. Mislim pa, da je cena kot more biti.. torej popolna v tistem trenutku, ko zavzema svoje mesto.

ko zaprem oči in poskušam v mislih pomnožiti 230x7, med štetjem vem, da nisem glas, ki premleva številke.
ko se spomnim in zavem, da razmišljam o tem, da razmišljam, se mi v trebuščku posmeje in poskušam sam sebe zopet spravit k misli o tem, kje sem končal pri štetju.
a dobro vem, da niti v tistem občutku se ne skrivam. Unis je tam, kjer ni besed, unis je tam, kjer je občutek domačnosti, a ni občutek.

evo to je to!

[doorwoman.p]

Moja osnovna naloga je poskrbeti za svoje tri otroke. Mako, s tem je pa tko - ko maš enkrat otroke nimaš več izbire o osnovni nalogi, hehe. Ta naloga je kar dolga (pa še vnuki utegnejo prit) - ko bo konc naloge pa tudi ne bo izbire - še nisem slišala, da bi una ta stara s koso koga kaj dosti spraševala o izbiri, hehe .

mogoče pa ta naloga vključuje tudi vzgojo otrok a:inocent:

[mako106]

Moja osnovna naloga je poskrbeti za svoje tri otroke. Mako, s tem je pa tko - ko maš enkrat otroke nimaš več izbire o osnovni nalogi, hehe. Ta naloga je kar dolga (pa še vnuki utegnejo prit) - ko bo konc naloge pa tudi ne bo izbire - še nisem slišala, da bi una ta stara s koso koga kaj dosti spraševala o izbiri, hehe .

point izbire je itak...da za njo stojiš...in ti za svoj izbiro stojiš ...glede one stare s koso...pa se morš najprej sploh vprašat...če si v sebi pripravljena na takšno izbiro....ki bi lahko šla mimo tvojega razuma...in njene izbire

[Iknee]

...glede one stare s koso...pa se morš najprej sploh vprašat...če si v sebi pripravljena na takšno izbiro....ki bi lahko šla mimo tvojega razuma...in njene izbire

O, kakšen izziv je pa tole? Me spominja na zenovske koane, ki ti tako zbegajo razum, da navsezadnje obupa, potem se ti pa posveti na enem čist drugem nivoju - a mam prav? Pa še precej blizu Unisovi temi je tole in zanimivo vprašanje, ker je v naši kulturi precej pogosto mnenje, da izbiramo (ali vsaj naj bi) z razumom ali včasih srcem, veliko manj pa se govori o drugačni "izbirah", ki se pravzaprav ne čutijo kot neposredne izbire ampak bolj kot dopustitev nečesa, kar presega razumsko in tudi čustveno izbiro (za to, da boš kaj takega dopustil se pa odločiš). Glede stare s koso - o.k., puščam odprto. Moj razum jo ima pa na sumu, da si ne bo mogla kaj, da ne bi presekala tiste srebrne nitke - no, živi bili pa videli .

[kapica]

Moja osnovna naloga je poskrbeti za svoje tri otroke.

ahm... to je ena izmed DELNIH nalog, ki se lahk izbere tekom razlicnih zivljenjskih obdobij...
me pa se vseen zanima: OSNOVNA naloga?

drugac pa obilo uzitkov, veselja in cimvec nasmejanih trenutkov pri, kt si napisala "preskrbi", za svoje 3 otroke

[Tjazy]

Unis, len si.

Noo do tega spoznanja vsi nekako brez vecjih tezav pricapljamo..

...samo potem zakaj se taakooooo dooooolgoooo oklepamo te tocke... pa ne vem...

Grem delat...

[Iknee]

ahm... to je ena izmed DELNIH nalog, ki se lahk izbere tekom razlicnih zivljenjskih obdobij...
me pa se vseen zanima: OSNOVNA naloga?

Kapica se pa ne da, kadar ta lisička zavoha, da se še nekaj skriva v luknji, je ne odpraviš kar tako, kaj? Prosim, povej, zakaj te tako zanima moja osnovna naloga (saj bom povedala kaj o tem, ampak najprej mi ti to povej)?

[janko]

ahm... to je ena izmed DELNIH nalog, ki se lahk izbere tekom razlicnih zivljenjskih obdobij...
me pa se vseen zanima: OSNOVNA naloga?

drugac pa obilo uzitkov, veselja in cimvec nasmejanih trenutkov pri, kt si napisala "preskrbi", za svoje 3 otroke

k se mi nč druzga ne lub trenutno, bom pa kapica za en moment . al pa štiri.
oz. bom una ta druga, pa bom namest nje kapici razložu za kwa se gre use skp.
lej... člouk ma eno primarno željo. in to mamo usi isto. le kwa bi to blo? da vam skrajšam muke, itaq pa še sami ne weste, nej vam kr jes povem, da je vaša želja biti srečen. zdej, kaj koga osrečuje pa to... o tem kdaj drugič, ko mi bo spet dolgčas
no... in ta prwa primarna želja... pustmo jo mal pr gmah, ker mamo sami s sabo itaq tolk za oprawt, da jo skos pozabljamo in zanemarjamo, pa dejmo še zdej...
in pol k smo super pametni, mislimo, da smo srečni, če se smejemo, fukamo, pijemo, potujemo... bla bla... k sploh ne wemo, da so to eni poceni kratkotrajni nadomestki sreče. in na tej poti k sreči mamo en cel kup problemou. in kwa se zgodi? poleg primarnih, se pojavjo še kao sekundarne želje. nej razložim. ko te wornk prime scat, maš čist jasno željo. en kolkr tolk spodobn sekret. no... in k se poščiješ, bi mimgrede še kej popil. in spet je želja-pot do sreče jasna. in k spiješ, bi že enga pržgau. in pol že kšno za rit prjeu...
no kapica... a je zdej jasna osnowna želja al namen al kuko si že rekla?