Da da, ti se kar tolaži 
Poglej tud s te plati, da glede na to, da so radi zaprti notri v bolnici in se nič ne potrudijo biti spoznani za zdrave, da bi ušli na svobodo, da mora bit očitno z njimi nekaj hudo narobe in da SO oni nori in ne dohtarija : nihče te ne more notri zadrževati pod prisilo, razen v primeru neposredne grožnje s samomorom ali poskusom ali grožnje s smrtjo drugemu. Premisli raje malo, preden govoriš neumnosti. 
In zato tu nimaš prav, pa ne zato, ker sem jaz rekla, kar te izgleda zelo moti, ampak zaradi dejstev in zakonov, ki so taki kot so in veljajo za vse 
Jih prepoznali in jih vzgajali ?? Vsak ima otroštvo za to - in če ni nevaren sebi ali drugim ni nihče zaprt v bolnici.
Sama pač imam zarad druženja s psihiči vsakih nekaj mesecev kar dober nos za usekanost Sedijo v čakalnici in pravijo, da so prej imeli posebne sposobnosti , čeprav da je življenje zdaj bolj lahko 
Pa tudi meja med norcem in genijem sploh NI TANKA , tanka je le v ljudskem prepričanju : v resnici pa eno drugega ne izključuje. Tak človek je večinoma oboje, umetnik in bolnik, zdravljen ali ne- odvisno od sposobnosti samostojnega življenja in (ne)nevarnosti sebi in okolju. 
Draga bodoča zdravilka, (ampak zdaj spet praviš, da ne veš, če boš res zdravilka) najprej razčisti, kolko si sama zdrava 
Nekateri nezdravljeni zdravilci, vodje sekt in bioenergetiki, masovno spravljajo v skupinske psihoze tudi druge naivne ljudi, nagnjene k temu, posebno občutljiva je pubertteta in adolescenca za razvoj napačnega izločanja, ki pripeljejo do tega.
Se strinjam, da smo v nekem smislu vsi odvisni od okolja - najprej nas oblikuje družina, potem pa krpamo (vsaj nekateri) svojo psiho tako ali drugače in smo spet odvisni od teh, ki nam pri tem pomagajo (dohtarji al pa alternativci, kdorkoli že) - ampak izbira je pa naša in v tem smislu že vplivamo na svojo pot. Ful mi je zanimiv tale pogovor s tabo. Ti bom povedala en primer pri sebi. Veš, sem opazila, da bi lahko bila res nora (po merilih uradne psihiatrije)- če bi se temu prepustila, bi lahko šla v ene drugačne "svetove" al pa zaznave, če je ta izraz bolj jasen. Včasih se mi je dogajalo, da me je odneslo, ne da bi to zavestno hotela (izventelesne izkušnje, shapeshifting) - to je bilo pa res noro ravno zaradi nenadzorovanosti in sem se ful ustrašila, ko sem prišla nazaj. Takrat sem si rekla, da moram te stvari raziskati in spraviti pod zavestno kontrolo, nekako sem slutila, da če jih bom poskušala zatreti (s tabletami ali brez), jih bom stlačila v podzavest in potem bom pa res imela "hudiča". Najprej sem sprejela zdravo za gotovo, da moja duša lahko gre izven telesa in se potem vrne in je vse kul (čeprav dohtarija pravi, da ni kul, ampak saj niso bogovi
). Potem pa sem raziskala, kaj je to za en fenomen in kako grem lahko iz telesa takrat, kadar se zavestno odločim ali obratno - preprečim nenadzorovan "potep". In je res delovalo, zdaj se počutim cela in nekako varna sama v sebi - saj veš, o čem govorim, a ne. (ne trdim, da se mi v izjemnih okoliščinah ne bi to spet zgodilo spontano - ampak saj to je pa normalno, bojda se to zgodi zelo veliko ljudem v raznih hudih nesrečah ipd.) Podobno sem naredila z depro pred leti - sprejela sem jo in sem šla vanjo in sem tam našla svašta - bolečin in strahov in prednikov in in.... Se mi je včas zdelo, da ne bom nikoli prišla iz tega, da se bom za vse večne čase ukvarjala s temi ranami in sencami - ampak sem prišla in potem nikoli več ni bilo niti približno tako hudo. Se mi zdi, kot da bi se nekaj v meni obnovilo, na novo zgradilo, kot da bi se moj svet nekako spremenil. Uradno je dokazano, da te vrste garanje (ker to je res garanje in trpljenje, nisem patetična) dejansko spravi nevrotransmiterje možganov na "normalne" vrednosti, ampak farmacija tega ne bo ravno razbobnala, psihiatri pa tud ne, ker so plačani po pacientu in jim je lažje dozirati tablete kot garati skupaj z nekom dneve in tedne (govorim za to težavo, nočem posploševati). Mislim pa, da za te stvari rabiš nekoga, ki te vodi skoz, vsaj jaz bi težko čist sama, mislim zdaj, ko gledam nazaj.
Se ful strinjam s tem kar si napisala na koncu posta
, saj zato sem pa tako previdna pri tem odločanju za zdravilsko pot, to res niso heci in, ja, tut sama se sprašujem, a bom sploh kdaj čist prepričana, da zdaj sem pa res zrela za pomoč drugim?? Kar se mene same tiče, pa se je splačalo - veliko bolj sem cela in živa (čeprav si ne delam utvar, da bom še kar delala na teh stvareh - najbrž do konc lajfa) To je pač moja izkušnja, moja pot in ne trdim, da je za vse ljudi in vse njihove težave prava, sploh ne.
Tisto o tanki meji meji med genijem in norcem sem pa tudi jaz mislila tako kot ti - ta meja je socialna - kako ga okolica določi, ne v samem človeku - ta pač je, kar je - ima oboje hkrati, se čist strinjam.
