101 komentarjev na to temo

[zirosi]

"Od kod izvirajo duše Saj nobeden ti ne bo znal tega odogovoriti, mislim da se s tem ni potrebno obremenjevati. Te stvari so preveč komplicirane za naš razum in intelekt."

Po moje pa jih zakomplicirata šele naš razum in intelekt (v bistvu naša kultura - opis sveta). Sicer pa o čemer ne moremo govoriti o tem moramo molčati.


Uživajte!

[free]

ja, menda izvirajo odkar so hrcki zasvojili planet pluton!! in ce dobro prisluhnemo jih se vedno lahko slisimo njihovo pesem

[b5]

Vendarle si pa ne moram kaj, da ne bi povprasal, od kod podatek, da je z Zemljo povezanih ravno 60.000.000.000 dus - kdo in kako je to prestel?


on the right side

[Sirij]

b5

Nihce ni štel, tako kot uciteljica v šoli ve koliko ima ucencev, tako tisti, ki nadzirajo inkarnacijske procese vedo, koliko duš je povezanih z Zemljo.
Ta podatek sem prebral v clanku, ki ga je napisal Benjamin Creme in ki je bil pred leti objavljen v reviji Share International.

[Misko]

ali vsaka duša rabi vse izkušnje z zemlje, preden lahko napreduje?

ker, če je duš 60 milijard, na svetu 5-6 milijard ljudi je od tega recimo zelo bogaih zelo malo.. in kar dolgo traja, da prideš na vrsto?
Ali na vse skupaj gledam preveč tehnično in zemeljsko?

Je pa zanimivo, kako je Wayne Peterson srečal Maitrejo na oni strani in je Wayne želel ostati tam.. Pa so mu pokazali neke sanjske zadeve z zemlje, na koncu pa mu rekli.. bi bilo fino doživet ene dve inkarnacije tega

[Sirij]

MISKO
Ja, vsak clovek se mora nauciti vse, kar ga ta planet lahko nauci. To pa se ne pomeni, da gremo vsi, kot po tekocem traku, skozi identicne izkusnje. Ucimo se iz svojih napak, zato vsak sam doloca, kaj bo izkusil - po zakonu karme. Naprimer, mnogi ameriski suznjelastniki so bili v naslednjem/ih zivljenju/ih suznji. Ce ne bi bili suznjelastniki (za to so se vecinoma odlocili sami), mogoce ne bi sli skozi suzenjsko izkusnjo.

[b5]

Sirij

Hvala za odgovor. Zanimalo pa bi me ce slucajno veš, kje bi lahko prišel do tega ali podobnih člankov...




"Nothing can stop the power of life-not even death..."

[mik]

Vseeno pa me nekaj zanima. Ni mi namreč logičen zakon karme in odrešitev od materijalnega sveta. Zakon preživetja zahteva boj za omejene resurse in potemtakem strmi k negativni karmi, saj so nameni egoistični in ne preferirajo nasprotnika. Ohranjanje pozitivne karme je mogoče le ob zanikanju tega boja in marginalnem vključevanje v sistem. Po logiki karme in doživljanju negativnih dejanj iz preteklosti oz. učenju, naj bi v nekem trenutku dosegli nivo razvoja, ki ne potrebuja več fizične oblike za nadaljnjo pot. Če pogledamo trenutno situacijo (npr. v SLO) ne vidim primerne aktivnosti, ki bi omogočala samo pozitivno delovanje in preživetje v isti sapi. Doseganje višjega nivoja je hkrati povezano z drugim nivojem doživljanja stvari, realen svet pa zahteva ukvarjanje z vsakdanjimi malenkostmi, od katerih pa se vse bolj odmikaš. Rešitev po takšni logiki vidim samo v zanikanju življenja v okviru družbenih sistemov in ubiranja alternativnih poti, stran od okolja, sistematizacije. Življenje v sistemu, izbira neprofitnega delovanja, pomoč drugim in pridiganje o boljšem življenju se mi zdi malo hinavsko, saj v globalu ne rešuje ničesar. Življenje brez vloge protagonista se mi ne zdi smiselno, saj le tako premagujemo svoje meje, vendar pa si posledično ustvarjamo tudi negativno karmo. S tem je potemtakem krog zaključen in brez dokončne rešitve. Glede na to, da se število ljudi na svetu veča, razmerje med naprednimi in manjnaprednimi dušami zmanjšuje vpliv naprednih, ne vidim kakšnega bistvenega smisla v reševanju sveta (tendenca je povsem jasna).

Osebno mi je družina in vzgoja otroka višji cilj kot koncentracija na lasten razvoj, čeprav bi si z slednjem ustvaril ugodnejšo karmo za naslednje življenje (obe varijante življenja sta mi protislovne, saj ena gradi za ta svet, slednja pa za drugi).

Če je kdo presegel ta način razmišljanja, naj mi prosim pove kako se znajde v tem okolju.

mik

[Sirij]

Pomoje ni zakon preživetja tisti, ki zahteva boj za resurse, ampak zakon egoizma. Na svetu je po podatkih Svetovne organizacije za hrano 10% vec hrane, kot bi jo potrebovali, da bi nahranili vse prebivalce sveta. Egoizem in sebicnost sta tista, zaradi katere mislimo, da smo center sveta in ne pomislimo na potrebe dugih ljudi. Dokler delujemo tako, ne delujemo kot duša, ampak kot osebnost. Dokler delujemo kot osebnost, si ustvarjamo negativno karmo. Ko enkrat vzpostavimo stik s svojo dušo, katere glavni namen je služenje svetu, takrat zacnemo iznicevati slabo karmo, ki smo si jo naprtili - zacnemo služiti svetu.
Naš mehanski pogled je, da naravi vlada zakon mocnejšega in zakon preživetja. Dejansko ni tako, živali in rastline se žrejo med sabo zato, da vrste lahko živijo in napredujejo. Izgubijo posamezniki, na racun skupine. Ves mehanizem narave teži k napredku, vse se razvija. Ce bi vsemu vladal zakon egoizma, bi življenje kmalu izumrlo. Narava je nesebicno porskrbela za vse prebivalce planeta, clovek pa si stvari lasti in jih unicuje. Pri ljudeh gre pa za egoizem in ne preživetje. Se zavedaš, da im 1/3 zemljanov (razviti zahodni svet) 80 % vseh resursov in bogastva. Milijarda ljudi mora vsak dan preživeti z manj kot dolarjem. Pa ne zato, ker bi bili vsi leni, ampak zato, ker vecina enostavno nima možnosti. To so dejstva.
Dejansko svet je tak, kot si napisal. Ampak ni prav, da je tak. To vodi v unicenje, tekmovalnost vodi v propad.
Motiš se, ce misliš, da kot posameznik ne moreš spremeniti sveta. Lahko spremeniš svoj svet, svojo okolico. Lahko spametuješ ljudi okrog sebe in ti bodo spametovali druge in tako naprej. Posameznik je del celote. In ce se en sam posameznik spremeni, tudi celota ne ostane enaka.
Ce hoceš biti duhoven, dober clovek, ti nikakor ni treba izbežati iz tega krutega sveta. Ce greš naprimer v samostan, tam lahko mogoce misliš, da si se spremenil, a ko se vrneš domov, se problemi spet zgrnejo nate. Sodobni "duhovnež" živi v tem svetu, lahko ima službo, družino, prijatelje, hobije ... Ni tako pomembno kaj pocne, ampak kako to pocne. Predvsem mora biti neškodljiv, truditi se mora za sdruževanje, ne razdiranje. Meditira, se rekreira, študira, ustvarja, pomaga ... Ni ti treba iti proti toku, lahko greš s tokom, in ga prefinjeno, z obcutkom usmerjaš v pravo smer.
Jest se trudim tako živeti. Živim kot se mi zdi prav, ne kot pricakujejo drugi. Ne menim se za družbene norme, to pa ne pomeni, da pocnem neumnosti, ki bi drugim škodovale. Seveda imam polno napak, ki pa se jih trudim odpravljati. Vcasih mi uspe, drugic ne. Trudim se za dobre družinske odnose, trudim se za cisto in zdravo oklje - recikliram kar se da, cimvec se vozim z biciklom namesto z avtom. Ne jem mesa. Vzgajam hcerko, redno meditiram, se zabavam s prijatelji, prebiram ezotericno literaturo, prevajam knjige in se na razne nacine trudim za boljši svet. Še vedno pa veliko stvari pocnem narobe, tega se zavedam.
Svet moramo rešiti, to je naša dolžnost. Namesto nas ga ne bo nihce. Sebe imamo pravico uniciti, planeta pa ne smemo. Ce bi to storili, bi bil to višek vsega egoizma. No, jest sem 100% preprican, da se bo še vse vredu izteklo, imam zelo dobre razloge za tako prepricanje.

[someone]

quote:

---

Naš mehanski pogled je, da naravi vlada zakon mocnejšega in zakon preživetja. Dejansko ni tako, živali in rastline se žrejo med sabo zato, da vrste lahko živijo in napredujejo. Izgubijo posamezniki, na racun skupine. Ves mehanizem narave teži k napredku, vse se razvija.

---

quote:

---

Pri ljudeh gre pa za egoizem in ne preživetje. Se zavedaš, da im 1/3 zemljanov (razviti zahodni svet) 80 % vseh resursov in bogastva. Milijarda ljudi mora vsak dan preživeti z manj kot dolarjem. Pa ne zato, ker bi bili vsi leni, ampak zato, ker vecina enostavno nima možnosti. To so dejstva.
Dejansko svet je tak, kot si napisal. Ampak ni prav, da je tak. To vodi v unicenje, tekmovalnost vodi v propad.

---

meni se zdita ta dva odlomka nasprotujoča...

a ni človek tudi del narave ?

kolikor sem te razumel je mehanizem narave takšen, da nenehno napreduje pa čeprav je vmes dobro tudi "ubijati"...

jaz mislim, da človek prav tako napreduje pa čeprav se včasih zdi da ne....pomoje se na tak način učimo....je pac to naša lekcija...ampak dejstvo je, da se to dogaja...in nič se ne dogaja brezveze...


LP

[zirosi]

Boj je vsemu oče, je vsemu kralj. Ene izkaže kot bogove, druge kot ljudi, ene naredi za sužnje druge za svobodne. (Heraklit)



Uživajte!

[Sirij]

Jasno, da je clovek del narave. Razlika je v tem, da ima clovek svobodno voljo in približno razvit nižji um, s katerim je iznašel mnogo stvari, s katerimi lahko zadovoljuje svoje potrebe. Naprimer jedrsko orožje. Tehnologija prekaša clovekovo zavedanje. Imamo stvari, ki v naših rokah niso varne, ker jih sploh dobro ne razumemo. Zato si ne moremo privošciti, da bi delovali po svoji nižji naravi, tako kot živali. Zakon mocnejšega v naravi omogoca razvoj in preživetje vrst, ta isti zakon v rokah cloveka pa ne prinese razvoja in preživetja (mogoce za pešcico na racun vecine) ampak unicenje.
No bom rekel, da je dobro ubijati. Živali se hranijo druga z drugo zato, da sploh preživijo. Nikoli ne pobijajo zaradi užitka ali za zalogo. Clovek si ne kopici bogastva za preživetje, ampak zato, ker je pohlepen.
Brez zamere, ampak mislim, da prepricanje, da se nic ne dogaja brezveze ni cisto OK. S tega stališca lahko potem receš, da ima to, da v svetu ljudje umirajo zaradi lakote, nek smisel. Vendar ga po moje nima. Nihce se ne rodi zato, da bi stradal. Ljudje stradajo, ker so Evropejci kolonializirali Afiko in Azijo in dežele povsem izropali. Še danes, ko so kolonialisti odšli, si niso opomogle in jim vladajo neznanje, diktature, revšcina... Tipicen primer tega je Afganistan. Ravno vceraj sem bral en clanek o tem, kako bogate države ohranjajo nerazvite revne. To je noro. Amerika naj bi za vsak dolar, ki ga posodi neki nerazviti državi, na koncu iztržila 4 dolarje. Bogatim je prikladno, da revni ostanejo revni.
Bogati smo odgovorni za revne. Mi jim moramo pomagati, ne jih ožemati, ce ne bomo na koncu sami kratko potegnili (11. september naprimer). Ljudje mislimo, da smo loceni, da je Afika nekje dalec stran. Pa ni, vsi ljudje smo ena družina, prihajamo iz istega vira. Ce bi tvoj brat stradal, mu ne bi pomagal?

[Sirij]

ZIROSI
Boj že boj, ampak s kom?

[MIKE]

Ja zanimiva tematika in sploh nivo komunikacije me je dobesedno prevzel. Moram priznat, da sem podobnega mnenja, vendar se v navajanju številk o dušah, o tem koliko je nek planet z dušami in nivoji in stopnjami določen, naseljen ali kakšne stopnje so dosegli naši predhodniki težko strinjal, oz. bom reku zanikal oz. potrdil. Kar jest lahko potrdim je le delovanje trenutka, zavedanje trenutka. Kaj hočem povedati s tem. Navadno taka navajanja privedejo do dodatnih vprašanj, sploh kar se tiče preteklosti in velikih osebnosti, ki so krojile usodo človeškega razvoja.
Zanimivo, da pri teh velikih osebah niso našteti veliki modreci ali razsvetljenci od Bude, Mahavirja, Osha, Anthonya de Mella, Pascala, Diogena, Platona, Sokrata, Mengcija, DalajLame, papeža, Lao Ce-ja, in še mnogih mnogih drugih. Če imaš te podatke, bi jih z veseljem rad videl. Eh, že sprašujem....he he....
No enako, je nekdo omenil sodobnega Jezusa, Marijo Terezo, medtem ko sem osebno spet skeptičen, ker sem že večkrat prebral, da so v njene bolnice sprejemali oz. obdržali le tiste paciente, ki so sprejeli RKC cerkev. In težko se je zdaj odločit, kaj je res in kaj ne. Je pa resnica ta, kar je ostalo za njo, njen zgled in njeno delovanje. To je nesporno.
No da se povrnem k trenutku. Njegov pogled najbolj razlaga in se vse njegove razlage okrog tega vrtijo izhaja iz Osho-vih govorov, po katerem so napisali preko 600 raznoraznih knjig.
No, da ne bom podajal svoje razlage, je tukaj link (na malo slabši prevod iz hrvaščine...he he):

http://www.gape.org/...;num=1032524201

... in o tem se zelo strinjam. Z bolj preprostimi in bolj povezanimi mislimi, bi sam to težko povedal.

Lp
Edi


Zdaj,... zdaj ... in samo zdaj

[zirosi]

"ZIROSI
Boj že boj, ampak s kom?"


Boj med dobrim in zlom,
med svetlobo in temo,
med višjim in nižjim,
med levim in desnim,
med boljšim in slabšim,
med smrtjo in življenjem,
med dežjem in soncem,
med nebom in zemljo,
med praznim in polnim,
med istim in drugim
med črnim in belim,
med pozitivnim in negativnim,
med dnevom in nočjo,
med lučjo in temo,
med vojno in mirom,
med severom in jugom,
med vzhodom in zahodom,
med jinom in jangom,
med hribom in dolino,
med dušo in telesom,
med idejo in idejo,
medo potjo in ciljem.





Uživajte!

[Sirij]

Razvojne stopnje se lahko poda le za ljudi izven inkarnacije:
Buda - 7
Princ Gautama - avatar (pomeni, da je bil vsaj 5 ali vec)
Buda in Princ Gautama sta dve razlicni osebi. Buda je presvetljeval Princa Gautamo, ki je tako postal Princ Gautama Buda. Tako kot je Maitreja presvetljeval Jezusa, ki je postal Jezus Kristus.
Mahavir - ???
Osho - 2,3
Pascal Blaise - 2,4
Diogen - 1,6
Platon - 2,4
Sokrat - 2,4
Lao Tse - 4,2

Zavedati se je treba, da je bila v Sokratovih casih razvojna stopnja 2,4 toliko, kot je danes recimo 3.

Pa še to:
Prešeren in Cankar - 1,4
Kardelj - 2,5
Ce hocete to razumeti, se morate poglobiti v njegov življenjepis.

[zirosi]

"Princ Gautama - avatar (pomeni, da je bil vsaj 5 ali vec)
Buda in Princ Gautama sta dve razlicni osebi. Buda je presvetljeval Princa Gautamo, ki je tako postal Princ Gautama Buda. Tako kot je Maitreja presvetljeval Jezusa, ki je postal Jezus Kristus."

"Ce hocete to razumeti, se morate poglobiti v njegov življenjepis."

Zanima me, kako je videti ta metoda poglabljanja v življemjepis. Mogoče ga moraš brati nazaj, (najprej je bil Buda, ki je nato prišel in razsvetlil princa Gautamo in najprej je bil Maitreja, ki je prišel razsvetliti Jezusa, ki ni bil Kristus, in najprej je bil Tito, ki je razsvetlil Josipa Broza).
Temu se pa res lahko reče narobe svet.



Uživajte!

[Misko]

Tele številke stopenj mene vsakič sproti vznemirijo..
Res mi ni jasno, kako lahko na podlagi življenjepisa nekoga tako matematično natančno določiš duhovno stopnjo nekoga.
Katere faktorje je potrebno upoštevati.
Na splošno pa menim, da lahko s svojim vedenjem daješ zgled ostalemu svetu in na ta način se bo morda čez nekaj časa vse skupaj nekam premaknilo.
O tem večnem življenju in reinkranacijah bi se lahko kar dolgo pogovarjali -> kakšen je sploh cilj tega sveta? Je vse v naprej splanirano? Verjetno ne, in imajo tudi na drugih ravneh duše težave in jih rešujemo skupaj? Je sploh možno imeti popoln mir na zemlji? Ne, ker stalno nekdo nekaj hoče od drugega. Kako se bo vse skupaj končalo? So duše omejene po planetih?
Je morda bolje živeti svoje življenje naprej in se s tem ne obremenjevati? Problem je v tem, da ti to znova in znova prihaja v misli.

[Sirij]

Razvojne stopnje se ne dolocajo na podlagi življenjepisa. Razvojno stopnjo doloci lahko samo mojster modrosti, na podlagi svetlobe, ki jo posameznik seva. Ce sem koga razburil mi je žal, to ni bil moj namen. Lep dan.

[Milf]

Lepo pozdravljeni!

Zanimiva tema, ni kaj! Men pa bolj zanima relacija, kot naprimer: Ali si duša izbere sama telo? Kakšna je potem povezanost med dušami samimi(srečanje parov, ljudi iz prejšnjih življenj)? Zakaj recimo, ce nam je domnevno neka dusa (osebnost) iz prejšnjega življenja storila kaj zalega in neglede da v tem življenju tega človeka ne poznamo oz. se ne zavedamo, da smo ga poznali nas vseeno spreleti srh? Kaj je potemtakem ljubezen do druge osebe (to je zame najpomembnejše vprašanje in mislim na ljubezen, ki vemo da je prava ine nekih prehodnih avanturicah, in ko točno veš, da je to to), ali se ljudje zaljubljamo samo zaradi reproduktivnih nagonov ali pa ima to opraviti kaj z dušo, ki si za vekomaj izbere "partnerja"(?) za nadaljevanje v višje razvojne stopnje?
Ce se, le da bi prosil za preprosto razlago in ce je cas je lahko malce obseznejsa.
Z lepimi pozdravi,

mipo

[Sirij]

MIPO
Si duša sama izbere telo?
S tem verjetno misliš fizicno telo. Duša si po moje sama ne izbere fizicnega telesa. Dogovori se z dušama staršev, s katerima ima dolocene karmicne vezi in ki imata telesa na podobni vibracijski stopnji kot želi sama imeti telo. Duhovno razvit otrok se ne more roditi popolnoma duhovno nerazvitim staršem. Mislim, da na sam videz telesa pri tem ne gleda.
Kar se pa tice preostalih treh clovekovih teles, etrskega, astralnega in mentalnega, si jih duša ustvari sama. Vsa ta tri telesa imajo nekaj, kar se imenuje permanentni atom. Ko po clovekovi smrti razpade fizicno, nato etrsko, scasoma astralno in na koncu mentalno telo, ti trije permanentni atomi ostanejo in vibrirajo na isti vibraciji kot so vibrirala clovekova posamezna telesa. Ko se duša ponovno uteleša, okrog teh permanentnih atomov zbere materijo posameznih ravni (mentalne, astrane in etrske) in okrog teh atomov ustvari nova telesa osebnosti, ki vibrirajo z enako vibracijo kot so pred smrtjo prejšnje inkarnacije. Tako osebnost napreduje tam, kjer je koncala.
Duše se inkarnirajo v skupinah po nekaj sto. Vsi vaši sorodniki, dobri znanci, prijatelji in sodelavci so iz vaše skupine. Vsi ljudje, s katerimi imate kakršenkoli odnos. S to skupino ste se že mnogokrat inkarnirali in vsi odnosi se spletajo znotraj te skupine. Zato je naprimer s karmicnega stališca nepriporocljivo, da se ženska oplodi s semenom neznanega darovalca. Tako se verjetno ustvari karmicna vez, ki ni bila predvidena. Vse vaše bivše punce in fantje - partnerji - so bili iz vaše skupine. Zato je tako zelo pomembno kakšne odnose imamo z drugimi ljudmi. Ce nekoga prizadaneš, bo verjetno kmalu tudi tebe kdo prizadel. Pri izbiranju partnerja po moje delujeta dva pomembneša mehanizma. Bolj prefinjen je mehanizem duše, ki cloveka podzavestno (nadzavestno) vodi, da vzpostavi stik s clovekom, s katerim naj bi se nekaj zgodilo. Ne zgodi pa se zato, da bi se imeli fino, ampak zato, da se nekaj naucimo. Bol ociten je drugi osebnostni mehanizem. Vsak clovek ima svoje kvalitete in slabosti. Ponavadi se v paru najdeta tista dva, ki osebnostno pašeta skupaj. Ni nujno, da imata podobne interese, sploh ne, sta pa kompatibilna. Recimo labilna ženska in tiranski moški. Ta dva zlepa ne bosta šla narazen, ceprav se non stop prickata in on njo pretepa. Takih osebnostnih kombinacij je ogromno, o njih je veliko napisala Sanja Rozman.
Pravi ljubezenski odnos? Osebnostna ljubezen je samo evforicno custvo in par ki je prvih nekaj mesecev ali let v oblakih, lahko kmalu pristane na trdnih tleh. V odnos ponavadi stopamo egoisticno. Zaljubimo se v nekoga, ki zadovoljuje naše potrebe, ko pa jih enkrat neha zadovoljevati, nas tudi ljubezen mine. Ce imata dva odnos poštiman in ce se imata res rada in se spoštujeta tudi kasneje, po vecih letih, potem sta bila pomoje že velikokrat skupaj. Tudi ljubezen na prvi pogled je lahko taka ali drugacna. Lahko se sprevrže v sovraštvo ali pa v spoštovanje in pristnejšo ljubezen.
Duše dvojcice. Tu moram najprej pojasnit termine. Duša ni isto kot duševnost. Duša je neumrljivi del cloveka, njegov višji jaz, duševnost pa je del osebnosti. Ko popevkarji pojejo "duša me boli" s tem mislijo duševnost. No, hocem povedati, da imajo nekateri ljudje res dušo dvojcico. Se zgodi, da se ena duša inkarnira v dva cloveka. Vendar sploh ni nujno, da se ta dva cloveka srecata, pa tudi ce se, to sploh ne pomeni, da se bosta zaljubila na prvi pogled ali da se bosta sploh zaljubila. Ko ljudje govorimo o dušah dvojcica mislimo s tem duševnosti dvojcice. To pa nista duševnosti, ki bi bili kakor koli povezani, samo skrajno sta kompatibilni. To pa velja samo na osebnostnem nivoju, kot duše smo itak vsi povezani. Locena duša ne obstaja. Duša je samo kaplja v oceanu - del celote in hkrati celota.
Pa še nekaj o karmi. Ce nekomu storite kaj slabega ali dobrega, to še ne pomeni, da vam bo ta isti clovek tocno isto stvar povrnil v tem ali naslednjem življenju. Ce do nekoga cutite empatijo, to zelo verjetno ni zato, ker vas je ta v prejšnjem življenju ubil ali kaj podobnega. Samo kot osebnosti ne pašeta skupaj. Karma se vraša samo v energijskem smislu, v smislu izkušenj. Zakon karme je najbolj moder in popolnoma neoseben ucitelj. Je samo zrcalo, v katerem lahko ugledate svoja dejanja. Ko se ti nekaj vrne, lahko spoznaš kaj si v bistvu s svojim dejanjem nekomu zares storil, saj to izkusiš na lastni koži. Vsak clovek se giblje v svojih karmicnih okvirih, vendar karma ni nespremenljiva. Predvsem na Vzhodu vlada prepricanje, da ce se rodiš v tej in tej kasti, je to tvoja karma in da tega ne moreš spremeniti. Vse lahko spremeniš - seveda v okviru karmicnih možnosti. Recimo ce ti kdo kaj stori, karme ne boš iznicil tako, da se mu boš mašceval. Tako si še sam nakoplješ karmo. To pa ne pomeni, da se mu moraš tudi pustiti, da te tepe. Pomemben je motiv. Osebnostni motivi vedno ustvarjajo slabo karmo, motivi, ki so skladni z dušo pa jo iznicijo ali ustvarjajo dobro karmo.

[Milf]

Najlepše se vam zahvaljujem Sirij, vendar se mi postavljajo poten vedno nova vprašanja? Upam, da ne bom prevec nadležen.

Kaj torej pomeni, nenedna smrt fizičnega telesa za dušo (nesreča, umor...)? Ko gre naprimer za umor, potem človek ne umre zaradi tega, ker bi duša dosegla neko določeno razvojno stopnjo v tem telesu temveč je razvoj prekinjen nasilno in neodvisno od "želja" duše? Nekatere religije govorijo tudi o tem, da duša lahko nazaduje ter se tako inkarnira nazaj za nekaj stopenj kot so živali ipd...? Tudi to me zanima, ali se duši, ki sta si v življenju storili kaj žalega (to ne govorim iz lastnih izkušenj, morda pa, saj ne vem, kaj sem počel v prejšnjih življenjih, temveč primerov je veliko in mislim, da preveč), soočita druga z drugo, ali gre tukaj za kašne zakone (ne v smislu prava), ki sodijo duši za narejene neumnosti, grozote (hitler, stalin, bush, ...), saj nekateri od teh visoko kotirajo na lestvici razvojnih stopenj. Predvsem pa me zanima, če pride do individualnega soočenja z nekom, ki si mu ali pa ti je storil nekaj zlega?
Žal mi je, da sem bil tako dolg, vendar so vaši odgovori zelo jasni, predvsem pa zanimivi.
LP

mipo

[Milf]

Aja še to me malce bega: Marylin Monroe kotira z 0,9, če se ne motim, a vendar imam pomisleke glede tega, saj če duša nima možnosti izbire fizičnega telesa, je ona izkoriščala izključno samo to, ker je kot igralka bila relativno povprečna. Drugih kvalitet jaz pri njej ne opažam, kajti Elvis, ki kotira nižje na lestvici kot ona, je imel veliko več talentov, ki bi naj izvirali iz izkušenj prejšnjih življenj. In še to: Obadva sta se vbistvu sama zastrupila (mamila, tanleti...) in tudi to ni naravno končanje neke razvojne stopnje, saj tudi glede na starost, ki je bila relativno nizka (42 E, za M. ne vem), in če sklepam da šele cca. s 25 letom dosežemo stopnjno, kjer smo prej končali ?

LP

mipo

[Misko]

Zdej so klonirali človeka. Kmalu naj bi se tudi rodil. Čigavo dušo bo imel ta otrok?
Kar se pa teh inkarnacij tiče je veliko napisanega v knjigah Potovanje duš in Usoda duš. Spodaj si lahko preberete povzetek in nato se priporočam za komentarje.
Povzetek je napisal prof. dr. Igor Kononenko:

---

Reinkarnacija je rdeča nit, ki povezuje velika učenja vzhoda in zahoda (tako učenja Sokrata, Platona, Marka Avrelija, Epikteta, Seneke, Plotina in Giordana Bruna kot tudi učenja Bude, Konfucija in Zaratustre; tako stoične in pitagorejske šole, alkemije in astrologije kot bramanizma, joge in taoizma; tako egipčanske Knjige mrtvih kot indijske Bhagavadgite in tibetanskega svetega teksta, opisanega v Glasu tišine). Kot taka je seveda konsistentna s teorijami o posmrtnem življenju in s tem tudi z obsmrtnimi doživetji. Bolj natančno opredelitev, kaj se dogaja po smrti, najdemo v mnogih novodobnih knjigah in člankih. Med najbolj natančne in presenetljive opise sodijo gotovo dela Michaela Newtona, doktorja svetovalne psihologije in hipnoterapevta.
Newton že več deset let deluje kot hipnoterapevt, ki klientom s pomočjo hipnoze pomaga odkrivati vzroke njihovih težav v (sedanjem) življenju. S pomočjo hipnoze Newton popelje klienta v preteklost. Pri tem se lahko klient vrne v poljubno starost sedanjega življenja, vendar se tu spomini ne končajo. Klient se lahko vrne v obdobja prejšnjih življenj – kar je sprva tudi Newtona begalo. Kot amaterski zgodovinar je preverjal mnoge trditve o prejšnjih življenjih, ki so mu jih klienti pod hipnozo opisovali (glej njegovo prvo knjigo »Potovanje duš«). In kar je lahko preveril, se je skladalo s pripovedmi klientov: imena oseb, krajev, datumi in opisi dogodkov ter celo datumi smrti v prejšnjih življenjih so ustrezali arhiviranim zgodovinskim dejstvom.
Newton se ni ustavil pri opisih prejšnjih življenj, ampak je popeljal kliente tudi v obdobje med dvemi življenji. Presenečen je odkril, da so si pričevanja na stotine klientov o življenju med dvemi utelešanji na zemlji sila podobna. V času življenja na »duhovni ravni«, brez fizičnega telesa, se duše združujejo v skupke, kot neke vrste razrede, ki jih vodijo izkušene duše – vodnice. V tem času duše skušajo čim bolj razumeti svoje izkušnje iz prejšnjega življenja in se pripraviti na novo učno nalogo – novo utelešanje. Na ta način je obdobje enega življenja na zemlji zgolj ena od »seminarskih nalog«, ki si jo duša sama v dogovoru s sorodnimi dušami in vodnico izbere z namenom učenja in napredovanja na duhovni poti. Ko se duša vrne iz življenja in se pridruži svoji dušni skupini, se ji zdi ves ta čas, ki ga je prebila v enem utelešanju, kot »kratek potep do trgovinice za vogalom, da bi kupila kruh in mleko«. V nadaljevanju so povzete nekatere zanimive misli iz knjige Usoda duš.

Hipnotična regresija

Skrivnost Newtonovega dela je poglabljanje hipnotičnega stanja. Dolga leta izkušenj so mu prinesla spoznanje, da za to, da bi dosegel superzavestno stanje duše, alfa stanje hipnoze ne zadostuje, ampak je treba preiskovanca popeljati v globlja, »theta« območja. Newton lahko celo uro porabi za upodabljanje gozdov ali obal in za vračanje preiskovanca v njegova otroška leta. Preiskovancu zastavlja podrobna vprašanja o takih stvareh, kot so pohištvo, ki so ga imeli doma, ko je bil star dvanajst let, njegovo najljubše oblačilo pri desetih letih, najljubša igrača pri sedmih letih in njegovi prvi spomini med tretjim in drugim letom. Nato ga popelje v materin trebuh, kjer mu postavi dodatna vprašanja, zatem pa še v najbližje preteklo življenje. Do takrat, ko se klient prebije skozi svojo smrt v tem zadnjem življenju in prispe do vhoda v duhovni svet, je most že zgrajen. Nepretrgano poglabljanje hipnoze preiskovanca oddaljuje od zemeljskega okolja, vendar pa je kljub temu sposoben podrobno odgovarjati na intenzivna vprašanja o svojem duhovnem življenju. To traja ponavadi nadaljnji dve uri.
Ko se preiskovanci prebudijo iz transa, v katerem so se vrnili domov, njihov obraz prekriva izraz spoštovanja, ki je veliko globlje, kot če bi doživeli neposredno regresijo v preteklo življenje. Tu je primer pisma klienta po nekaj tednih: »Ko sem spoznal svojo pravo identiteto, sem doživel nepopisno radost in občutek svobode. Najbolj presenetljivo je to, da sem jo pravzaprav poznal že ves čas. To, da sem videl svoje nepristranske učiteljice, me je za večno navdihnilo z nekim žarom. Takrat sem spoznal, da je edina resnično pomembna stvar na tem svetu, kako živimo in kakšen je naš odnos do drugih ljudi. Zdaj si ne samo mislim, ampak vem, zakaj sem tu in kam bom šel po smrti.«
Ni pomembno, ali je posameznik ateist, nadvse veren, ali goji neko vmesno filozofsko prepričanje, kajti, ko so ti posamezniki med hipnozo dosegli ustrezno superzavestno stanje, so se njihova pričevanja presenetljivo ujemala. Eno od pomembnih potrditev je ta, da pekel za duše ne obstaja, razen mogoče na zemlji, kar pa je seveda prehodnega značaja in spet z namenom učenja in pridobivanja izkušenj. Kot pekel bi lahko opredelili tudi obdobje, ko duša takoj po smrti fizičnega telesa noče prestopiti praga duhovnega sveta ampak izbere namišljen (sanjski, astralni) svet, ki je ponavadi poln groze, obsodb, strahu, jeze itd. V tem svetu biva toliko časa, dokler se ne ozavesti in ni pripravljena nadaljevati svojo duhovno pot.
Vendar Newton pravi, da vse informacije le niso dostopne preko hipnotičnega transa in da na to, kar duše z Zemlje lahko vidijo in mu razložijo, vplivajo njihove osebne vodnice. Čeprav je postavljal tudi druga (mogoče za koga pomembnejša) vprašanja, kot tista, ki so navedena v knjigi, na njih preprosto ni dobil odgovora.

Prehod v onostranstvo

Po smrti fizičnega telesa se začenja prehod v duhovni svet, ki se lahko precej razlikuje pri dušah z različnimi izkušnjami. Izkušena duša ne potrebuje pomoči in se brez posebnih ceremonij vrne v duhovni svet, saj dobro ve, kaj je njena naloga. Nekatere duše pa si po smrti ne želijo vrniti v duhovni svet. Te duše so skrajno obupane zaradi nedokončanih zadev ali travmatičnih dogodkov iz življenja. Ne želijo preprosto pustiti vsega niti ne želijo govoriti s svojimi vodnicami, ker so preveč nesrečne. Vodnice jih ne silijo, da se vrnejo v duhovni svet, dokler same ne spoznajo prednosti odhoda domov. Pravico do samoodločanja imamo tudi po smrti in duhovne vodnice bodo spoštovale vsako našo odločitev, pa naj bo še tako nespametna.
Nekatere duše si ustvarijo svojo lastno resničnost s spomini na fizično življenje. Nekatere duše živijo na prijetnih krajih, podobnih vrtovom. Druge duše, naprimer tiste, ki so prizadele ljudi, si ustvarijo grozljivo okolje (kot moraste sanje), kot je zapor ali soba brez oken. Nato se zaprejo v ta prostor, kjer nimajo prav dosti svetlobe in stikov z drugimi dušami. To je samozadana kazen. Ko Newton dela s klienti, ki so v preteklem življenju naredili samomor, je prva stvar, ki jo takoj po smrti večina od njih izjavi: »Oh moj Bog, kako sem bil lahko tako neumen!«
Večino duš pa po pri prehodu dočakajo duše iz dušne skupine, ki se pravkar umrlemu pokažejo v obliki sorodnikov in prijateljev, ki jih je imel v tem življenju, da lažje premosti čustveno travmo svoje smrti. V tem obdobju se duši tudi vrne spomin, ki ji je bil odvzet v času utelešenja. Duša se zatem sreča s svojo duhovno vodnico. Ko je duša pripravljena, jo vodnica povede do sveta starešin (duhovnih modrecev) - to je skupino višjih bitij, ki so korak ali dva pred našimi vodnicami-učiteljicami. Svet starešin obišče vsaka duša enkrat ali dvakrat med dvema življenjema.
Pred svetom starešin so vsi navzoči telepatsko povezani, kar pomeni da poznajo celotno resnico o vseh vidikih vedenja duše v prejšnjem življenju. Tu se izvrši pregled ravno končanega življenja in pregledajo se dobre in slabe plati odločitev, misli, čustev in dejanj, ki jih je duša v tem življenju izvršila. Ugotovijo, katere lekcije se je duša naučila in katerim se je morebiti izognila. Pravijo pa, da kar se naučiš v vsakem težkem življenju, se naučiš enkrat za vselej. Svet starešin ni zato, da bi duši sodil, jo kaznoval ali poteptal njene misli. Starešine želijo, da se duša zazre vase skozi svoje lastne oči. To pomeni, da odpusti sama sebi. To je najtežji del za dušo, ker starešine želijo, da bi duša sebe sprejela takšno, kakršna je, kot jo z brezpogojno ljubeznijo sprejemajo starešine in vodnica.

Med dvemi utelešanji

Po pregledu življenja se duša s svojo vodnico vrne v svojo dušno skupino. Pregledi preteklih življenj se dogajajo tudi pozneje, ko v »knjižnicah«, prostorih z akašijskimi zapisi (zapisi vseh misli, besed in dejanj iz vseh življenj vsakega posameznika) duše pregledujejo in preizkušajo prejšnja življenja in študirajo druge možnosti, kako bi se življenje odvijalo, če bi se takrat drugače obnašale in odločale.
Če sta si bili duši v prejšnjem življenju nasprotnika ali pa imata zamere drug do drugega, se lahko dogovorita za izmenjavo energije njunih misli in vseh spominov na življenje, ki sta ga preživela skupaj. Gre za neopisljivo spajanje dveh umov. Vsaka od duš izkusi okoliščine, ki so drugega pripeljale do določenih odločitev. Ko je izmenjava končana, se izkušnja vtisne tako globoko, da odpuščanje ni potrebno – razumevanje je popolno.
Vsaka duša je lastnica svoje energije, ki se je ne da uničiti ali onesposobiti, lahko pa se jo preoblikuje in očisti okuženosti z Zemljo. Vendar ima duša svobodno voljo in ji preoblikujejo energijo le, če sama v to privoli. Duše pogosto po končanju travmatičnega življenja zaprosijo svoje učiteljice, da jih odpeljejo v centre za zdravljenje in pomlajevanje energije.
Duše med dvemi utelešanji se poleg učenja in pripravami na ponovno utelešanje tudi zabavajo (največ znotraj svoje dušne skupine, lahko pa tudi z drugimi dušami), potujejo, obujajo spomine, igrajo igre in vloge, ki so jih igrali v prejšnjih življenjih itd. Pri igranju izbirajo skupinske igre z veliko dušami, pri katerih imajo vse enak položaj in so vse vključene v enaki meri (ni izstopajočih »zvezd«, kot so npr. kapitani moštva itd.). Duša ima svobodno voljo, ki jo druge duše in vodnice spoštujejo. Niti dve duši si nista popolnoma enaki in vsaka ima svoj »stil«. Potovanje duše, ki se je odločila za obisk drugih dimenzij, poteka od začetne točke do ciljne točke brez vmesnih postankov – skoraj v trenutku. Pri teh potovanjih na različne svetove, planete, dimenzije itd. ne posvečajo toliko pozornosti nasprotju med svetlobo in temo, ampak bolj drugim elementom, kot so: nemirno ali mirno okolje, nizka ali visoka gostota, fizično ali miselno področje, pogoji, primerni za očiščeno ali grobo inteligenco itd. Včasih na teh potovanjih nekoliko materializirajo svojo energijo (privzamejo prosojne človeške oblike), da se lahko poigrajo z bitji v tisti dimenziji.
Ko se duša po smrti fizičnega telesa vrne v duhovni svet, odtise čustvenih travm začasno odloži (in jih lahko kot karmični odtis pri ponovnem utelešanju prinese v novo življenje). Vseeno pa duše v duhovnem svetu poznajo tudi negativna čustva žalosti dveh vrst: karmična krivda - zaradi v preteklem življenju sprejetih zelo slabih odločitev - in žalost, ki izvira iz hrepenenja po ponovni združitvi z Virom njihovega obstoja (ki ga imenujejo Nadduša, Stvarnik, Navzočnost, Vir škrlatne svetlobe – beseda Bog je na Zemlji preveč poosebljena). Na sestankih s Svetom starešin duše zaznajo višji vir božanskega znanja, energijsko silo, ki jo imenujejo »Navzočnost«. To je kot resonanca, ki prodira v misli. To je studenec ljubezni in razumevanja, po katerem hrepenijo vse duše.
Duše v dušnih skupinah so zelo iskrene, odprte, zaupljive, pogosto telepatsko povezane. Vseeno pa si druga drugi ne povedo vsega, še zlasti si ne povedo zelo osebnih sporočil Sveta starešin. Zakon molka je preizkus, če znajo ohraniti resnico tistega, kar je sveto. Če bi delili vse svoje znanje, bi to lahko negativno vplivalo na dušo, ki ni pripravljena na določene stvari – s kršenjem Zakona molka bi lahko tako dušo ovirali. Pri uporabi telepatije imajo mlajše duše precej težav s prikrivanjem svojih misli pred bolj izkušenimi dušami, še zlasti pred svojimi vodnicami. Ko pa duše dosežejo določeno stopnjo, postane telepatija oblika umetnosti in ta vključuje blokiranje določenih misli.

Ponovno utelešanje

Svet ni zbor sodnikov niti sodna dvorana, kamor bi duše prišle, da bi jih zaslišali in obsodili zaradi njihovih grehov. Člani sveta se želijo z nami pogovoriti o naših napakah in o tem, kaj lahko storimo bolje v naslednjem življenju. Tu se prične tudi razmišljanje, kakšno telo bi nam v naslednjem življenju najbolj ustrezalo. Ko se bliža čas našega ponovnega rojstva, odidemo v prostor, kjer si ogledamo različna telesa, ki bi lahko ustrezala našim ciljem. Preden se odločimo, lahko pogledamo v prihodnost in različna telesa tudi dejansko preizkusimo. Pri tem si duše ogledujejo najverjetnejši potek dogodkov, povezan s temi telesi. Pri tem se zavedajo, da lahko ena sama poteza popolnoma spremeni izid. Odkrito povedano pa ravno to naredi dušam igro življenja zanimivo. Spremembe v življenju so odvisne od naše svobodne volje. Ta vzročnost je del zakonov karme. Karma je priložnost, a potrebna sta tudi pogum in vztrajnost, saj igra poleg osebnih zmag prinese tudi izgube in razočaranja.
Duše se prostovoljno odločijo za manj popolna telesa in bolj naporna življenja, da bi poplačale karmične dolgove ali pa obdelale različne vidike lekcije, ki jim je v preteklosti povzročala težave. Npr. duša se namerno odloči za homoseksualno telo prav zaradi predsodkov družbe do homoseksualcev. Namenoma se izpostavijo javnosti in plavajo proti toku družbe s strogimi stereotipi o vlogah spolov. Ti ljudje se morajo dvigniti nad javno zaničevanje in prezir, da bi našli svojo identiteto in samospoštovanje -to pa zahteva drznost in odločnost.
Večina duš sprejme telesa, ki jim jih ponudijo v sobi za izbiro, vendar pa lahko duša ponudbo zavrne in ponovno utelešanje celo preloži. Duša sme zaprositi, da bi za nekaj časa odpotovala na kak drug fizični planet. Če sprejmemo novo nalogo, nas pošljejo v pripravljalni razred, kjer nas opozorijo na določene kažipote in ključe, ki se bodo pojavili v življenju, še zlasti v tistih trenutkih, ko bo v naše življenje vstopila primarna sorodna duša (ponavadi naš bodoči zakonski partner).
Člani iste duhovne skupine se v naslednja utelešanja večinoma ne vrnejo kot člani iste genetske človeške družine. Z utelešanjem v različne družine različnih narodnosti in kulturnih okolij po vsem svetu imajo duše priložnost, da izkoristijo pestrost ponudbe teles. Zaradi svoje »deljivosti« lahko duša počne več stvari naenkrat. Ko se duša utelesi, del njene energije ostane v duhovnem svetu. To pomeni, da se duša istočasno nahaja v telesu in v duhovnem svetu (bolj ambiciozne duše so lahko istočasno inkarnirane v dveh ali celo treh telesih). Tako npr., če nam v tem življenju umre ljubljena oseba, jo bomo ob prehodu v duhovni svet tam pričakali in ji pomagali, čeprav smo še vedno inkarnirani. Ko fizično telo umre in se duša vrne v duhovni svet, se združi s svojo energijo, ki je ostala v duhovnem svetu cel čas inkarnacije.
Če bi v telo prenesli 100 odstotokov naše energije, bi mu s tem lahko raznesli možgane, saj telo ne more prenesti toliko energije. Poleg tega bi, če bi bila energija duše zbrana v enem telesu, celoten proces rasti duše na Zemlji postal nesmiseln, saj duša v soočenju z možgani ne bi videla nobenega izziva. Z delitvijo pa duša krepi različne dele svoje energije skozi različna utelešenja, s čimer postaja močnejša kot celota. Poleg tega bi popolno zavedanje pri 100 odstotkih energije z vsakim novim telesom pomenilo višjo stopnjo duhovnega spomina in šibkejšo amnezijo, kar bi pomenilo, da bi v testni laboratorij Zemlje prispeli že z nekaterimi odgovori na naše naloge. Hkrati pa učinkovitost duše ni odvisna od količine energije, ampak od kakovosti vibracijske moči, ki predstavlja izkušnje in modrost duše.
Duše se svojim dodeljenim telesom-gostiteljem pridružijo v maternici, nekako po tretjem mesecu nosečnosti, ko so možgani že dovolj razviti, da lahko začnejo delati z njimi. V tem obdobju lahko duše še vedno razmišljajo kot nesmrtne duše, obenem pa se že privajajo na delovanje možganov in alter ega (drugi jaz) svojega gostitelja. Po rojstvu nastopi amnezijska blokada spomina, nesmrtni značaj duše se spoji z začasnim človeškim umom in oblikujejo se značajske poteze nove osebnosti.

Napredovanje duš

Duše v svojem učnem procesu sčasoma (po mnogo življenjih v telesih) napredujejo in potrebujejo manj utelešanj. Hkrati se začne specializacija duše za tista področja, pri katerih so pokazale največ spretnosti. Nekatere duše se npr. specializirajo za oblikovanje narave in živih organizmov. Svojo energijo uporabljajo za obsevanje celic skupine rastlin ali živali in s tem pospešijo razvoj npr. nove živalske vrste, ki se potem lahko razvije v npr. 50 zemeljskih letih, kar se dušam v duhovnem svetu zdi kot en dan.
Glavna gonilna sila duš je doseči popolnost in združitev z Virom, ki jih je ustvaril. Newton je razvoj duše razdelil na šest stopenj. 1. stopnja označuje začetniško dušo in 6. stopnja mojstrsko dušo. Nedvomno obstajajo tudi višje stopnje,vendar o njih Newton ne ve veliko, saj mu svoje izkušnje poročajo samo duše, ki se še utelešajo. Preiskovanci so zelo skromni glede svojih dosežkov. Ne glede na Newtonovo oceno, noben klient ne bo sam od sebe izjavil, da je napredovala duša (ta skromnost pa jih mine, ko se zbudijo iz hipnoze). Glede na stopnje razvoja, učitelje in učence v dušnih skupinah, bi kaj lahko sklepali, da v duhovnem svetu vlada neka hierarhija. Vendar pa je to zgolj hierarhija miselnega zavedanja, nikakor pa ne organizacijska oblast, kot jo poznamo na Zemlji. V duhovnem svetu zagotovo obstaja neka struktura, ampak ta biva v vzvišenih strukturah sočutja, harmonije, morale in kreposti, ki daleč presegajo to, kar ljudje počnemo na Zemlji. Na oni strani vlada sistem vrednot, kot so neizmerna dobrota, strpnost, potrpežljivost in brezpogojna ljubezen. Napredovali preiskovanci govorijo tudi o času združitve, ko se bodo pridružili »Najsvetejšemu«, in o območju goste škrlatne svetlobe, kjer se nahaja nekakšna vsevedna Navzočnost.
Čista bela barva označuje mlajše duše, ko pa duša napreduje, njena energija postane gostejša in preide v oranžno, rumeno, zeleno in navsezadnje v več odtenkov modre. Poleg teh osrednjih aver obstajajo tudi subtilne mešanice barv znotraj posamezne dušne skupine, ki odražajo značajske lastnosti posameznih duš. Za visoko napredovale mojstrske duše na 6. stopnji je značilna temna indigo barva. Te podatke je Newton zbiral dolga leta in pomenijo napredek duš klientov, obenem pa pomagajo pri prepoznavanju drugih duš, ki jih vidijo okoli sebe, medtem ko so v hipnotičnem transu. Črne barve je bodisi poškodovana ali oskrunjena negativna energija duše, ki se ponavadi vidi v centrih za obnavljanje duš. Pomeni barv so:
#61656; Bela: čistost, jasnost, nemirnost;
#61656; Srebrna: eteričnost, zaupanje, prilagodljivost;
#61656; Rdeča: strast, intenzivnost, občutljivost;
#61656; Oranžna: živahnost, impulzivnost, odprtost;
#61656; Rumena: zaščitništvo, moč, pogum;
#61656; Zelena: zdravilnost, hranilnost, sočutje;
#61656; Rjava: utemeljenost, strpnost, marljivost;
#61656; Modra: znanje, odpuščanje, razkritje;
#61656; Škrlatna: modrost, resnica, božanstvo.

Ljubezen in partner

Ljubezen je sprejetje vseh pomanjkljivosti naših partnerjev. Prava ljubezen vam pomaga postati boljši človek, kot bi bili brez te osebe v vašem življenju. Ljudje ljubezen pogosto enačijo s srečo. A sreča je stanje duha, ki se mora razviti v nas samih in ne sme biti odvisna od nekoga drugega. Najbolj zdrava ljubezen je tista, ko ste že zadovoljni sami s seboj in je to, da svojo ljubezen razširite še na nekoga, popolnoma nesebično. Ljubezen zahteva trdo delo in stalno vzdrževanje. Pri številnih ločenih preizkovancih je Newton ugotovil, da so bile njihove prve ljubezni tudi njihove primarne sorodne duše in da bi stvari lahko izpeljali do konca, če bi se oba bolj potrudila.
Če trpimo zaradi umrlih ljudi, ki jih imamo radi, ti včasih pridejo k nam na zelo nenavadne načine, pogosto, kadar so naše misli v globokem alfa stanju ali med spanjem. Newton je sanje razdelil na tri vrste: pospravljanje raztresenih misli, reševanje problemov in duhovna sporočila. Sprejmite te trenutke kot sporočila iz onostranstva in dovolite, da so vam v pomoč. Pri tem je Newton ugotovil, da komuniciramo lahko z drugim dušami (iz iste ali sorodne dušne skupine in vodnicami), ne pa z delom svoje duše (energije), ki je ostala v onostranstvu, ker da je pogovor sam s seboj brez učinka. Pri tolmačenju sanj je potrebno, da človek uporabi svojo lastno intuicijo, če želi izluščiti pomen svojih sanj.
Duša umrlega partnerja nas spodbuja, da se navežemo na novega partnerja. V duhovnem svetu ne obstaja ljubosumje ampak brezpogojna ljubezen, zato umrli želi »bivšemu partnerju« polno nadaljevanje svojega zemeljskega bivanja. Razmerja, ki jih imamo po smrti moža ali žene, ne zmanjšajo ali onečastijo naše prve ljubezni, ampak jo le še potrdijo, zato so občutki krive popolnoma odveč.
Tudi v duhovnem svetu se duše lahko ljubijo. Ljubezen je želja po združitvi s subjektom te ljubezni. Duše imajo v duhovnem svetu možnost, da ljubezen izrazijo celo na bolj intimen način kot na Zemlji. Kljub temu pa nekatere duše želijo poustvariti prizore iz prejšnjih življenj, ko je njihova ljubezen cvetela. Navsezadnje so užitki fizičnega izražanja v biološki obliki za večino duš glavna vzpodbuda za ponovno utelešanje.
Če mati iz nekega razloga izgubi svojega otroka, obstajajo zelo velike možnosti, da se bo duša tega dojenčka znova vrnila k tej materi z naslednjim otrokom. Če mati ne rodi še enega otroka, se ta duša lahko vrne v drugega bližnjega družinskega člana. Kratkemu življenju duše pravijo mašilo, a tudi tako življenje ima svoj namen, npr. da duša pripravi svoje starše s svojo blažilno energijo, na kako preizkušnjo ali življenjsko odločitev.
Veliko bolj kot katerokoli drugo sredstvo dušo povzdigne glasba. Glasbena misel je jezik duš. Vendar pa je duhovna glasba veliko več kot samo glasbeno sporazumevanje. Duhovna glasba predstavlja temelj ustvarjanja energije in združevanja duš. Zvok je tisti, ki ustvarja vse – tudi svetlobo in energijo. Duše v duhovnem svetu pojejo in igrajo inštrumente. Ko se duše poistovetijo z inštrumentom in iz njih izvabljajo zvoke, je to preprosto čudovito. To niso običajni toni. Harmonično prepletanje glasbene energije se z nepopisnimi zvoki razlega po vsem duhovnem svetu. Glasba duše popelje na nove miselne ravni, spodbudi njihovo energijo in jih poveže z velikim številom drugih duš.

Gostota (frekvenca) materije

Poleg Zemlje obstaja še mnogo podobnih fizičnih svetov, ki jim pravijo svetovi zadovoljstva in trpljenja. Tudi vesolj je mnogo in tudi vesolja nastajajo in umirajo. Poleg »običajnega« življenja na Zemlji, ki ga zaznavamo z našimi čutili, obstajajo tudi »pravljična« bitja, ki so našim čutilom skrita. Ta bitja so bila tu že dolgo pred vzponom naše civilizacije in še vedno nas niso zapustila. Danes jih večina izmed nas ne vidi, ker so ta bitja tako stara, da je njihova gostota postala zelo redka, medtem ko je energija naših zemeljskih teles še vedno gosta. Če ima kamen (mineral) gostoto 1D, potem je drevo na stopnji 2D, naša telesa pa na stopnji 3D. Bitja narave, ki imajo gostoto 4D-6D, so za nas nevidna. Poleg tega Zemljo pogosto obiščejo duhovi, bodisi za zabavo, bodisi duše umrlih, ki se še niso odločile za prehod v duhovni svet. Velja, da zlobnih duhov ni, so samo nesposobni in tisti, ki so nepremišljeni in brezbrižni.
Newtonovi klienti v transu opisujejo stvarstvo kot nekakšen krog okoli duhovnega sveta. V teh sferah (dimenzijah) so različna vesolja, ki so med seboj spojena, kot v nekakšni verigi. Če bi si Zemljo ogledali z rentgenskimi žarki, bi bila morda podobna vrsti plastičnih topografskih pol, položenih ena na drugo. Te sloje vibracijske energije, ki se med seboj razlikujejo po gostoti, si predstavljamo kot izmenične resničnosti. Posamezni nadarjeni ljudje so sposobni videti znotraj teh slojev, vendar pa večini izmed nas ta dar ni dan.
Prav vse živali imajo neke vrste duše, ki pa niso kot človeške duše in se med seboj tudi razlikujejo. Po smrti naj bi energija živali živela v drugih sferah (krajih z lastnimi vzorci in funkcijami) kot energija človeške duše. Živalske duše imajo manjše delce energije, manj prostornine in niso tako zapletene in večplastne kot človeške. Energija človeške duše se ne spreminja v energijo živalske ali obratno – živalska duša se inkarnira kot žival in človeška kot človek. Energija je oblikovana in dodeljena določenim fizičnim in duhovnim oblikam.

Inteligenca, um in zavest

Duša in možgani dojenčka se začnejo povezovati kot dve ločeni in različni entiteti, ki se na koncu združita v en um. Nekatere ljudi skrbi, da dvojnost telesa in duha pomeni, da medtem ko nesmrtni značaj duše živi dalje, začasna osebnost telesa umre. Pri tem pozabljajo, da je bila duša tista, ki je v sodelovanju z razumom telesa oblikovala edinstveno osebnost posameznega Jaza. Čeprav bo fizični organizem telesa umrl, duša ne bo nikoli pozabila svojega gostitelja, ki ji je omogočil, da je v določenem času na določenem kraju izkusila Zemljo. Telo brez duše je kot nezrelo sadje, primitivni sistem z nič ali malo zavedanja. Pravo zavedanje pride z izkušnjami duše.
Visok inteligenčni kvocient še ne pomeni napredovale duše, kot tudi ni nizek inteligenčni kvocient odgovoren za težave manj izkušenih duš. Psihologom še ni uspelo ugotoviti, zakaj močna čustva pri nekom povzročijo neodgovorno dejanje, pri drugem pa premišljen odziv – odgovor je v duši. Duša lahko s svojo energijo vpliva tudi na razvoj možganov in spodbuja delovanje telesnega razuma.

Namen planeta Zemlja

Duhovni mojstri, ki so ustvarili laboratorij kaosa, ki mu pravimo Zemlja, niso samo spravili stvari v pogon, potem pa vse skupaj pustili. Obstajajo višja bitja, ki skrbijo za naše preživetje in bdijo nad nami. Te visoko razvite duše Usklajevalke nam nudijo sredstva, da bi si sami pomagali tam, kjer si lahko, niso pa vest človeških bitij in se ne vmešavajo v našo svobodno voljo. Duše Usklajevalke se pogosto utelešajo kot posredovalke informacij, kot so državniki, preroki, navdihujoči glasniki, umetniki, glasbeniki in pisatelji. Lahko so zasebni ali javni liki, ki delujejo za kulisami svetovnih dogodkov, niso pa tradicionalne zdravilke, saj se ne ukvarjajo s posamezniki, ampak skušajo negativno energijo odpraviti v širšem obsegu. Ti obnovitelji planeta blažijo tudi razdiralne posledice naravnih fizičnih sil, ki povzročajo velike količine negativne energije.
Vendar pa so naravne katastrofe del življenjskih pogojev na Zemlji. Na Zemljo smo bili poslani, da bi se naučili reševati težave znotraj matrice inteligentne oblike življenja, ki živi v težavnem okolju, polnem trpljenja, a tudi lepote in obetov. Prav tega ravnovesja se moramo v vsakodnevnem življenju naučiti zavedati. Star kitajski pregovor pravi: »Naše bridkosti preštevamo natančno, naše blagoslove sprejemamo kot samoumevne.«
V življenju smo neposredno povezani z našo karmično usodo. Karma se ne nanaša le na naša dejanja, temveč odraža tudi našo notranjost, naše misli, občutja in vzgibe – vse to pa se navezuje na vzroke in posledico. Karma je več kot samo pošten odnos do drugih, karma je namen in prizadevanje za vzpostavitev takih odnosov. Vendar usoda ne predpisuje, da se mora nek dogodek zagotovo iziti na določen način. Ljudje nismo marionete. Čeprav so mnoge ključne točke v življenju predvidene zaradi karmičnih zakonov, pa so vedno prisotni elementi svobodne volje, ki lahko usodo spremenijo. Po drugi strani pa število možnosti v prihodnosti ni neomejeno in tudi ni potrebe, da bi bilo – le dovolj raznolike morajo biti, da bi se iz naših lekcij lahko kaj naučili.
Ljudje si predstavljajo, da sta si svobodna volja in usoda nasprotujoči si sili. Ne uvidijo, da usoda predstavlja vsoto vseh naših dejanj iz tisočerih let naših utelešanj. V vseh teh letih smo imeli svobodo odločitve. Naše sedanje življenje predstavlja vse pretekle izkušnje, prijetne in neprijetne, in mi smo izdelek vseh naših preteklih odločitev. Dodajte temu še dejstvo, da smo morda celo namerno izbrali okoliščine, ki preizkušajo, kako se bomo odzvali na dogodke v našem sedanjem življenju. Tudi to je bila svobodna odločitev. V določenem telesu smo zaradi številnih razlogov. Karma se včasih res zdi kaznovalna, vendar obstajata pravica in ravnovesje, ki ju v naši žalosti včasih ne uspemo prepoznati. Nesreče z našimi telesi niso naključne. Po vsaki nesreči imamo svobodo, da obnovimo naša življenja, če smo le pripravljeni prevzeti odgovornost, da to storimo.
Pomembnejše kot dogodki, ki nas preizkušajo v življenju, je naš odziv nanje in to, kako prenašamo posledice. To pa je tudi poglavitni razlog za amnezijo zavesti. Amnezija odpre prosto pot svobodni volji in samoodločanju, ki ju ne omejujejo nezavedni spomini. Ko pa se lotimo samoodkrivanja, postanejo naše vodnice pri amneziji bolj popustljive. Pri samoodkrivanju takoj, ko zaslišimo notranji glas, ga nemudoma prepoznamo. Bistvenega pomena za naše duševno zdravje pa je, da se znamo nasmejati samim sebi in zadregam, v katerih se znajdemo na naši poti.
Prihod na Zemljo je potovanje od doma na tujo zemljo. Nekatere stvari se zdijo znane, a večina jih je, dokler se ne privadimo nanje, nenavadnih, še zlasti razmere, ki so neizprosne. Naš pravi dom je kraj popolnega miru, sprejemanja in ljubezni. Ko pa smo ločeni od svojega doma, se moramo sprijazniti, da ne bomo vedno in povsod obdani s temi lepimi lastnostmi. Na Zemlji se moramo naučiti soočiti se z nestrpnostjo, jezo, žalostjo in poiskati veselje in ljubezen. Na poti skozi življenje ne smemo izgubiti naše neokrnjenosti, žrtvovati dobrote za preživetje in razviti bodisi podrejenega bodisi nadrejenega odnosa do tistih ob nas. Vemo, da nam bo življenje v nepopolnem svetu pomagalo ceniti pravi pomen popolnosti. Preden se podamo v novo življenje, zaprosimo za pogum in ponižnost. Ko se razvije naše zavedanje, se izboljša tudi kakovost našega obstoja. Tako nas preizkušajo. Ta izpit je naša usoda.

[Milf]

Misko, cool

mipo