183 komentarjev na to temo

[xyz]

ah, daj no, malo usmiljenja; mi bi samo radi videli, kdo je boljši znanstvenik. to vse po ukazu evolucije, veš

[xyz]

saj saj, težka je strokovna... delam zapiske, sam bol slabo je pa s temi referencami. Vedno si moram nekaj izmislit naknadno. No. Kar tako naprej?

ne ! si me popolnoma zamorila, sem se hotel šele čez kak teden v ogledalo pogledat', zdej je pa že prepozno in prekmalu. ne grem se več

[xyz]

(sej sm vedla..... to so pa miti )

ja, nezaslišano, no. pa niti uvodnega posta si nisem prebral.

aha, pa še nek članek da naj bi prebiral, kar je preveč je pa preveč

[xyz]

vzameš mi kost, potem pa greš, že prav. no...

[FixMinze]

no, jaz tudi ne. odgovor je bil hipotetičen, prav tako kot vprašanje. ampak glede na relacijo, kot že rečeno, je lahko odgovor takšen ali drugačen.
ne vidim pa poante, zaradi katere v tematiko vpletaš pojem priviligiranosti.

Privilegiranost si vpletel ti

ne, enost ne zanika odnosov, niti ne mnogoterosti oz. različnosti. Ravno vse-povezanost je pokazatelj enosti.

Enost izključuje individualnost in specifičnost posameznika.

zakaj tole, oprosti, bedasto vprašanje ? sem kje kaj takega trdil ?

Ker me še vedno zanima kaj je ljubezen zate ?

ehm, sori, ampak znanstveni pristop, kot si ga omenjal, nima veze z avtoritetami. do sedaj bi ti to lahko že postalo jasno.
to, da franc frančič nekaj trdi, in da ga vsi zagovarjajo, nima v smislu pravilnosti nikakršne teže.

• Seveda, da ima. V znanosti je vedno določeno število avtoritet v specifični veji znanosti, ki tvorijo smer napredka in gibanja v znanstveni veji.
• Tvoja primerjava zopet ni na mestu

vir me je res zanimal in hvala za odgovor. mi je pa vseeno, koliko ljudi je
navdušil, knjig naštancal
in vseeno, ali ga nekdo sprejme kot guruja oz. avtoriteto.
in ne, znanost nič ne pravi, ali pa si že kdaj srečal znanost na ulici in z njo malo poklepetal ?
očitno ti ni do korigiranja lastnih zmot,
temveč bolj do potrjevanja osebnega mnenja. s tvojim mnenjem jaz nimam nikakršnih problemov, oz.
sem tovrstno mnenje slišal že ničkolikokrat. nič novega.
sam ne postavljam svojega mnenja pred tvojega, vsaj to ti je, upam da, jasno.

• Reference so, pa, če so ti všeč ali ne. Naj sprejetost in odobravanje drugačnega pogleda ne predstavlja grožnje tvoji integriteti.
• Na ulici ne, v parku pa že večkrat
• Pa sej sem ti že povedal, da se ti ni potrebno tipkati, če se ne želiš. A ne ?

ok. ampak za posameznika so tako ali tako vse predstave pomembne oz. kritične, ne samo predstava o ljubezni,
ker se le-ta (posameznik) usmerja glede na njih.

ampak povej, imaš punco, in če ja, jo imaš rad ? če ne, zakaj ne in ali bi jo rad imel ? ;-)

• Ja seveda ampak naslov teme je Miti o Ljubezni.
• Kaj bi mi rad povedal, kako začeti imeti rad ? Na tak odgovor čakam odkar si izrazil svoje ne strinjanje. Na žalost je to tudi vse kar si izrazil

Seveda ne, zato ne pišem nič. Razen pri ljubosumnosti. Če se ne motim, si tam objavil izsledke istega avtorja. O katerih veš, kakšno mnenje imam.

• Res je, nič kaj drugega nisi pisal kot napačnost argumenta avtoritete
• Vedno izražam osebno mnenje, tudi v tej temi ga, če koga zanima kako sem si mnenje ustvaril je to druga stvar. Ljubosumje s prebiranjem omenjenega avtorja ni dobilo nove vloge ali podobe, le bolj razdelano obliko.
• Tvoje mnenje mi je znano ja, ker ti omogoča več miru in ljubezni, toliko bolje, da svojo predstavo obdržiš

Zakaj se pa toliko štrapacirate en z drugim? Ali ima to kakšen point, al hočete samo eno polje uničit?

Očitno so mnenja toliko različna in notranji mir toliko porušen, da je debata skrenila … Druge razlage za potek debate ni

[mayan]

Že večkrat sem nekje prebrala, da nasprotje ljubezni ni niti sovraštvo, temveč bolj brezbrižnost. Sam men se tu nardi kontradiktornost.
Recimo, poklicala bi ga, kako mu gre, kaj je novega, ker ga pogrešam, pa se mi zdi, da se zmeraj opečem, ker se vedno zdi, da to nekako storim ob nepravem trenutku, kot mu ne bi bilo prav. Potem mi je žal, zakaj sem sploh. Pa se ful potrudim, da mu ne bi težila. Mogoče je to wrong - kakršenkoli trud. Kot da on vidi mojo ljubezen takrat ko sem brezbrižna. Gre za to, če v sebi nisem celovita, potem se to tud odrazi. Pa je precej komično to, glede na to, da skupaj živiva, ko pa gre vsak svojo pot, recimo v službo, in po opravkih, pa kot da se najina vez nekako prekine. To me frustrira, ker se ne najdem zagotovo in ga moram znova in znova spustiti, ampak ljubezen pa še pride zmeraj naokoli, očiščena po mojem trpljenju. I guess that is the way it goes. Navezanost in delati na nenaveznosti, sam nenavezanost rabi navezanost, heh, kot začaran krog...

[xyz]

Privilegiranost si vpletel ti

lol ! ;-)

FixMinze, Objavljeno: 4. julij 2010, 20:40

Vpletanje pojmov v praktično uporabo ni privilegij tvojega načina dojemanja in tudi ne priča o pravilnosti tvojih dognanja kot jih tudi ne negira. To lahko počne vsak, ki ima vzpostavljen odnos do takšne ali drugačne definicije neglede na pravilnost in praktičnost definicije

FixMinze, Objavljeno: 4. julij 2010, 22:10

Hmm, pa me vseeno zanima, če meniš, da si v svojem razmišljanju v smislu vpeljave pojmov v praktično uporabo, privilegiran ?

kar se ostalega tiče -smo že prediskutirali. to kar te zanima, sem že napisal. če si nesposoben razumeti, ti tudi dodatne obrazložitve ne bodo od koristi.

[FixMinze]

lol ! ;-)

Res je privilegiranost sem omenil jaz, ti pa si jo vpletel v razmerje proti ljudem, ki imajo drugačno predstavo o ljubezni kot ti. Naj spomin na tvojo prispodobo o relaciji na paraplegike.

kar se ostalega tiče -smo že prediskutirali. to kar te zanima, sem že napisal. če si nesposoben razumeti, ti tudi dodatne obrazložitve ne bodo od koristi.

Ok

[xyz]

Res je privilegiranost sem omenil jaz, ti pa si jo vpletel v razmerje proti ljudem, ki imajo drugačno predstavo o ljubezni kot ti. Naj spomin na tvojo prispodobo o relaciji na paraplegike.





Ok

(juhej, tvoja prijava je uspela!)

em, jaz sem zgolj odgovoril na tvoje vprašanje, katerega si postavil ti. torej si bil ti tisti, ki je v debato uvedel IN vpletel pojem priviligiranosti.
ker sem na tvoje vprašanje, plemenit kot sem, odgovoril, sem seveda pojem vpletel tudi jaz, saj drugače ne gre.
kako naj odgovorim na vprašanje, ne da bi v odgovor vpletel simbole, ki jih vprašanje izpostavlja ? nikakor. tako. lahko noč.

[Iknee]

Že večkrat sem nekje prebrala, da nasprotje ljubezni ni niti sovraštvo, temveč bolj brezbrižnost. Sam men se tu nardi kontradiktornost.

Nenavezanost in brezbrižnost sta dva v osnovi različna pojma. Velikokrat navezanost pomeni, da v partnerja projeciramo del svojega ega, ego-idealov, včasih (v problematičnih razmerjih) tudi sence. V takem primeru osebo, na katero smo navezani, "uporabimo" za to, da nam zapolni določene praznine v našem doživljanju sebe in svojega življenja, to pa ni ljubezen, čeprav nam ta oseba zbuja zelo močna čustva in strasti. Dejstvo je, da šele ko se odvežeš, partnerja zares lahko ugledaš in šele ko človeka zares vidiš, čutiš takšnega kot je - ga vidiš v dušo, kot se tud reče - ga zares lahko ljubiš. Pri odvezovanju ne gre za odmikanje od partnerja ali za ne-čutenje partnerja, v bistvu gre za umikanje lastnih projekcij v partnerja - za neke vrste samo-očiščevanje, pri katerem na koncu podobno kot pri zlatokopu v pesku res lahko zasije ljubezen. V ljubezni si nenavezan, hkrati pa med tabo in tem človekom teče tok ljubezni, za razliko od brezbrižnosti (ki je dejansko nasprotje ljubezni), sta taka človeka nenavezana v smislu ega in hkrati povezana v toku ljubezni, ki ego transcendira.

Recimo, poklicala bi ga, kako mu gre, kaj je novega, ker ga pogrešam, pa se mi zdi, da se zmeraj opečem, ker se vedno zdi, da to nekako storim ob nepravem trenutku, kot mu ne bi bilo prav. Potem mi je žal, zakaj sem sploh. Pa se ful potrudim, da mu ne bi težila. Mogoče je to wrong - kakršenkoli trud. Kot da on vidi mojo ljubezen takrat ko sem brezbrižna. Gre za to, če v sebi nisem celovita, potem se to tud odrazi. Pa je precej komično to, glede na to, da skupaj živiva, ko pa gre vsak svojo pot, recimo v službo, in po opravkih, pa kot da se najina vez nekako prekine. To me frustrira, ker se ne najdem zagotovo in ga moram znova in znova spustiti, ampak ljubezen pa še pride zmeraj naokoli, očiščena po mojem trpljenju. I guess that is the way it goes. Navezanost in delati na nenaveznosti, sam nenavezanost rabi navezanost, heh, kot začaran krog...

Tukaj mi prihaja na misel tale razlaga, mogoče štima, mogoče tud ne, ti pa boš že sama začutila, če ti "zazveni" na tvojih strunah (pa kaj sporoči). Torej. Človek ima problem s samopodobo in se boji bližine. Če se mu ženska zelo približa, pri njem pride na njegovo raven lastne vrednosti, ki je nizka. To pa pomeni, da je ne more več ceniti, z drugimi besedami, bolj ko se mu skušaš približati, bolj se ti v njegovih očeh zmanjšuje privlačnost. Hkrati pa ga postaja strah, ker se v njem sprožajo prastari nezavedni vzorci, ki čustveno bližino povezujejo z bolečino. Eno z drugim ga žene v ravnanje, ko ti kaže, da mu nekaj ni prav, če se mu približaš - ker mu v resnici ni, ampak to ne pomeni, da je s tabo kaj narobe. Ko se umakneš, se ne počuti več ogroženega in ljubezen lahko spet pride naokoli. Ker v umiku nisi več tako dosegljiva, ti tudi cena v njegovih očeh zraste, ampak to nima nič opraviti z večjo ljubeznijo. Drugo vprašanje pa je to, zakaj ti meniš, da trpljenje očiščuje in mogoče celo pogojuje ljubezen? Ljubezen namreč nima v osnovi čist nobene veze s trpljenjem. Trpljenje pomeni samo to, da si zapletena v neke travmatične čustvene vzorce, še iz preteklosti, na katere se nalagajo še aktualni. To bi bilo dobro razplesti in pozdraviti. Šele potem boš lahko res zaživela ljubeč odnos, če bo seveda vsaj približno vzporedno tudi on predelal svoje. Pravzaprav sta v tem smislu najbrž zelo fajn par. (pa res ni mišljeno cinično). Bi šlo nekak v tem smislu?

[janko]

Nenavezanost in brezbrižnost sta dva v osnovi različna pojma. Velikokrat navezanost pomeni, da v partnerja projeciramo del svojega ega, ego-idealov, včasih (v problematičnih razmerjih) tudi sence. V takem primeru osebo, na katero smo navezani, "uporabimo" za to, da nam zapolni določene praznine v našem doživljanju sebe in svojega življenja, to pa ni ljubezen, čeprav nam ta oseba zbuja zelo močna čustva in strasti. Dejstvo je, da šele ko se odvežeš, partnerja zares lahko ugledaš in šele ko človeka zares vidiš, čutiš takšnega kot je - ga vidiš v dušo, kot se tud reče - ga zares lahko ljubiš. Pri odvezovanju ne gre za odmikanje od partnerja ali za ne-čutenje partnerja, v bistvu gre za umikanje lastnih projekcij v partnerja - za neke vrste samo-očiščevanje, pri katerem na koncu podobno kot pri zlatokopu v pesku res lahko zasije ljubezen. V ljubezni si nenavezan, hkrati pa med tabo in tem človekom teče tok ljubezni, za razliko od brezbrižnosti (ki je dejansko nasprotje ljubezni), sta taka človeka nenavezana v smislu ega in hkrati povezana v toku ljubezni, ki ego transcendira.

dej ne bluzi...
ženska zmer najde eno razlago, k je njej sprejemljiva in pol tko gowori, da bi drugi tkol mislil. če mu ne more nč konkretng očitat, pa tkole zakomplicira.
Torej. Človek ima problem s samopodobo in se boji bližine. Če se mu ženska zelo približa, pri njem pride na njegovo raven lastne vrednosti, ki je nizka.
najbrž velja tut za ženske in si bom zapomnu za primer, če mi slučajn še kdaj kera reče da sm prasec

[Iknee]

Janko, prasec! Tvoj komentar je pa prašičji.

[janko]

Janko, prasec! Tvoj komentar je pa prašičji.

iz takih ljubezni se pletejo miti

[mayan]

Že večkrat sem nekje prebrala, da nasprotje ljubezni ni niti sovraštvo, temveč bolj brezbrižnost. Sam men se tu nardi kontradiktornost.
Recimo, poklicala bi ga, kako mu gre, kaj je novega, ker ga pogrešam, pa se mi zdi, da se zmeraj opečem, ker se vedno zdi, da to nekako storim ob nepravem trenutku, kot mu ne bi bilo prav. Potem mi je žal, zakaj sem sploh. Pa se ful potrudim, da mu ne bi težila. Mogoče je to wrong - kakršenkoli trud. Kot da on vidi mojo ljubezen takrat ko sem brezbrižna. Gre za to, če v sebi nisem celovita, potem se to tud odrazi. Pa je precej komično to, glede na to, da skupaj živiva, ko pa gre vsak svojo pot, recimo v službo, in po opravkih, pa kot da se najina vez nekako prekine. To me frustrira, ker se ne najdem zagotovo in ga moram znova in znova spustiti, ampak ljubezen pa še pride zmeraj naokoli, očiščena po mojem trpljenju. I guess that is the way it goes. Navezanost in delati na nenaveznosti, sam nenavezanost rabi navezanost, heh, kot začaran krog...

Nenavezanost in brezbrižnost sta dva v osnovi različna pojma. Velikokrat navezanost pomeni, da v partnerja projeciramo del svojega ega, ego-idealov, včasih (v problematičnih razmerjih) tudi sence. V takem primeru osebo, na katero smo navezani, "uporabimo" za to, da nam zapolni določene praznine v našem doživljanju sebe in svojega življenja, to pa ni ljubezen, čeprav nam ta oseba zbuja zelo močna čustva in strasti. Dejstvo je, da šele ko se odvežeš, partnerja zares lahko ugledaš in šele ko človeka zares vidiš, čutiš takšnega kot je - ga vidiš v dušo, kot se tud reče - ga zares lahko ljubiš. Pri odvezovanju ne gre za odmikanje od partnerja ali za ne-čutenje partnerja, v bistvu gre za umikanje lastnih projekcij v partnerja - za neke vrste samo-očiščevanje, pri katerem na koncu podobno kot pri zlatokopu v pesku res lahko zasije ljubezen. V ljubezni si nenavezan, hkrati pa med tabo in tem človekom teče tok ljubezni, za razliko od brezbrižnosti (ki je dejansko nasprotje ljubezni), sta taka človeka nenavezana v smislu ega in hkrati povezana v toku ljubezni, ki ego transcendira.

Tukaj mi prihaja na misel tale razlaga, mogoče štima, mogoče tud ne, ti pa boš že sama začutila, če ti "zazveni" na tvojih strunah (pa kaj sporoči). Torej. Človek ima problem s samopodobo in se boji bližine. Če se mu ženska zelo približa, pri njem pride na njegovo raven lastne vrednosti, ki je nizka. To pa pomeni, da je ne more več ceniti, z drugimi besedami, bolj ko se mu skušaš približati, bolj se ti v njegovih očeh zmanjšuje privlačnost. Hkrati pa ga postaja strah, ker se v njem sprožajo prastari nezavedni vzorci, ki čustveno bližino povezujejo z bolečino. Eno z drugim ga žene v ravnanje, ko ti kaže, da mu nekaj ni prav, če se mu približaš - ker mu v resnici ni, ampak to ne pomeni, da je s tabo kaj narobe. Ko se umakneš, se ne počuti več ogroženega in ljubezen lahko spet pride naokoli. Ker v umiku nisi več tako dosegljiva, ti tudi cena v njegovih očeh zraste, ampak to nima nič opraviti z večjo ljubeznijo. Drugo vprašanje pa je to, zakaj ti meniš, da trpljenje očiščuje in mogoče celo pogojuje ljubezen? Ljubezen namreč nima v osnovi čist nobene veze s trpljenjem. Trpljenje pomeni samo to, da si zapletena v neke travmatične čustvene vzorce, še iz preteklosti, na katere se nalagajo še aktualni. To bi bilo dobro razplesti in pozdraviti. Šele potem boš lahko res zaživela ljubeč odnos, če bo seveda vsaj približno vzporedno tudi on predelal svoje. Pravzaprav sta v tem smislu najbrž zelo fajn par. (pa res ni mišljeno cinično). Bi šlo nekak v tem smislu?

Ojla, Iknee. Hvala za tvojo pozornost in da si napisala. Če bi se bom preveč razpisala v odgovore, se bojim, da se bo Marsa oglasila, ker jo že zdajle malo čutim, da ji ni prav, da v temi, kjer se pogovarjamo takole na splošno o mitih zapeljemo na osebno.

Načeloma sem ti hotela takoj odgovoriti, da je skoraj neverjetno koliko smo se pred leti (recimo 7, 8) prediskutirali in napisali o projekcijah in kaj je v bistvu sploh resničnost in koliko je pravzaprav vse ostalo iluzija. Da pač to sem predelala. Pa sem kmalu prejela misel, da pravzaprav ne, ker je to v bistvu neskončno in skoraj nemogoče je dokončno ločiti pojme v smislu, da izluščiš , kar je zares resnično. Resničnost lahko le začutiš, vendar jo še vedno čutiš po svojem delovanju, po svoji podobi, torej subjektivno. In kaj je to drugega kot ena velika projekcija - MIT, če tako rečemo. In temu jaz pravim tista neobhodna navezanost, da bi bila torej spet nenavezanost. Toda če se tega zavedamo, je to povsem druga pesem. Projekcije v bistvu sploh niso nujno nekaj statičnega, kot naš lastni vzorec, temveč se spreminjajo na način kot to odseva tudi okolica.

Torej iz tega sem te hotela vprašati, ali lahko sprejmeš to, da človek ne potrebuje biti popolnoma slep, da sprevidi? Ker me recimo zmoti, da se modruje v večini tako, da komaj ko je storjeno to ali to, nastopi prava ljubezen. Verjamem, da človek lahko čuti pravo ljubezen, četudi jo prekriva tančica skrivnosti, iluzij, in seveda res človekovih vzorcev in navezanosti. Toda vseeno ljubiš. Tudi, če bi se morebiti zalomilo, izjalovilo, da moramo sprevidet tudi vso ničevost človekove narave. Lahko se hkrati zavedam, da ga potrebujem iz teh in onih razlogov, se razumem v tem, zakaj je tako, in lahko sem hkrati sposobna (seveda v skrajni sili) tudi razmerje končati in pač odtrpeti.

Drugo pa je resda sam odnos, najina vpletenost z vsem kar naju obkroža. Velikokrat v komunikaciji očitno nočeva iti v detajle, mogoče strah pred prepirom in trenutnim nerazumevanjem drugega in tako stvari puščava kot so recimo. Velikokrat to sploh ni tako narobe, ker se razčistijo prav tako, v smislu drugačnega vpogleda ali uvida, nekako izveva. To razumem kot učinkovito nedelovanje. Malo sem zmedena in pravzaprav pišem, kar verjamem, da potem komaj (u)vidim. Zato sem hvaležna za prepoznavanje.

Zanj ne bi rekla, da ima nizko samopodobo. Je samozavesten na zdrav način. Mogoče da se je sploh ne zaveda, ali jo je kdo drug prevzel, morda mu celo jaz delam medvedjo uslugo s svojim sočutenjem in jemanjem nase. On recimo poudari, da kar je bilo, je bilo, je preteklost, torej tud tam naj bo. Kaj veliko informacij od njega nisem dobila, čeprav sem si želela kakšen vtis. Očitno mi je pokazal, da ni pristaš brskanja po prej in iz tega kaj spoznati. S to svojo zaprtostjo mi je (sem si) povzročila veliko bolečine, ampak sem sčasoma videla, da je tako živeti tudi ok. Ker kot partner v sedanjosti je vse prej kot težak in ko nama je lepo, je to to. Oba potrebujeva pristan, čeprav je treba postoriti, sprejeti stvari, takrat ko je to potrebno, četudi je težko.

Kar se tiče tega, kar praviš o dosegljivosti, in kako je mogoče pri njemu tako, da mi zraste cena v odmiku, ja najbrž gre res tako, ampak postanem žalostna, ker mi res ni za take igrice in če bi bilo tako, ne vem no, ne sprejmem nekak, da bi bil takšen. Skratka ne morem igrati tega, ker sem najbrž v resnici že dovolj odmaknjena. Zato morda kdaj poskušam nekaj, kar mi ni v naravi. In tu so potem spoznanja.

Uf, naporno tole, pa še nisem sure, da sem kaj dala iz sebe. Saj bo...

Aja, Marsa, pa povej prosim, ali dam tole v svojo temo, recimo Moj mit o ljubezni. Nč, bom kar naredila novo objavo.


P.S.:
Bog ve, kolk vseh nekih stvari sem nezavedna, da sem jih že privzela. Tak da tud ostali pišite o svojih mitih, ki so to ostali, ali pa ne.

[FixMinze]

(juhej, tvoja prijava je uspela!)

em, jaz sem zgolj odgovoril na tvoje vprašanje, katerega si postavil ti. torej si bil ti tisti, ki je v debato uvedel IN vpletel pojem priviligiranosti.
ker sem na tvoje vprašanje, plemenit kot sem, odgovoril, sem seveda pojem vpletel tudi jaz, saj drugače ne gre.
kako naj odgovorim na vprašanje, ne da bi v odgovor vpletel simbole, ki jih vprašanje izpostavlja ? nikakor. tako. lahko noč.

Ok, stvar interpretacije. Jaz bi pač odgovoril, da privilegiranosti ni. Že zato, ker se jaz in ti v odnosu do najinih ljubezenskih predstav lahko oba počutiva privilegirana eden proti drugemu. Lahko tudi, da govoriva o istih stvareh skozi različno vzpostavljene notranje definicije.

Ni važno, vse dobro, to je važno

[FixMinze]

• Brezbrižnost je nevtralen odnos do zunanjih objektov in ljudi, kar pomeni, da v brezbrižnosti ni nagibanja v eno ali drugo smer, torej ne v neprijetno doživljanje kot tudi ne v prijetno doživljanje. Sovraštvo in brezbrižnost torej nimata ničesar skupnega. Lahko rečem, da je brezbrižnost nekaj slabega za tistega, ki od človeka kateri je v stanju brezbrižnosti nekaj pričakuje. Mogoče v glavi vzpostavi formulo brezbrižen je = ni mu do mene = sovraži me = želi mi škodovati ali pa različne izpeljave te. Na tak način človeku v stanju brezbrižnosti delamo krivico, sebi pa škodo iz več zornih kotov. Brezbrižnost je stanje miru in absolutne nevtralnosti, kar je za ljudi, ki živijo od čustev in mentalnih predstav verjetno težko in neprijetno doživljanje. Vendar se iz stanja brezbrižnosti po mojem mnenju najlažje in najbolj zavestno premikamo ali v neprijetno doživljanje ali v prijetno.
• Kar se tiče tvojega dečkota mayan, bi jaz omenil možnost, da je njegova predstava o ljubezni drugačna od tvoje, malce bolj kot bi si ti to želela. Z drugimi besedami to pomeni, da znotraj predstave o ljubezni lahko prihaja do razlik v načinu dajanja ljubezni in prejemanja ljubezni. Praviš kot, da vidi tvojo ljubezen takrat, ko si brezbrižna ? kar meni po tvojih besedah izgleda kot, da se čuti ljubljenega v tistem trenutku, ko ga sprejemaš in dojemaš takšnega kot je, ko mu ne ponujaš svojih misli, ko ga ne oblikuješ po lastni ljubezenski podobi.
• Druga stvar je, da literatura iz katere jaz črpam znanje za oblikovanje svojega odnosa proti svetu, tvoje razmišljanje v stilu Pa je precej komično to, glede na to, da skupaj živiva, ko pa gre vsak svojo pot, recimo v službo, in po opravkih, pa kot da se najina vez nekako prekine označuje kot ljubezensko zablodo, ker je popolnoma normalno, da ljubezni in partnerske povezave ne čutiš non-stop, ker če bi želela doživljati na takšen način bi morala biti non-stop okupirana z mentalno predstavo o svojem partnerju kot tudi on, če bi se stalno želel nahajati v stanju ljubezni pojavljajoče v vajinem odnosu. To enostavno ni mogoče, ker imamo ljudje obveznosti, ker moramo živeti, ker tudi kadar je partner ob nas ne moramo stalno misliti in razmišljati o njem. Zatorej ponavljam, da je povsem normalno, če se vajina vez prekine kot je tudi normalno, če se ljubezen ponavlja samo v nekaterih situacijah in trenutkih in dodajam, da je stanje brezbiržnosti z 0,00000000000000000000000001 % prisotne ljubezni tudi že stanje ljubezni
• Ljubezen nima moči, da bi med vama držala vez, ker nima te pravice

[mayan]

Thanx, FixMinzie.

Ali je brezbrižnost tako kot si jo lepo opisal enak pojem kot ignoranca oz. v čem se razlikuje? Ker mislim, da se. V tem, da se nekomu odkriješ, pa ni odziva. Potem brezbrižnost sploh ni tista beseda, ki je v obravnavi.

Normalno je, da se počuti ljubljenega takrat ko je sprejet tak kot je. Zakaj se zdi, da je delo omogočanja takega stanja nekako na ženski? Iz njene materinskosti? Zakaj bi morali biti ljudje, ki živijo od čustev ali mentalnih predstav, kot si rekel, manj razumljeni kot recimo tisti, ki so sposobni doseči stanje brezbrižnosti? Torej v tem bi rada bila sprejeta. Ne pa da izpadam kot nekdo, ki težim s svojimi predstavami. Ali niso čustva sploh edina preko katerih se lahko spoznamo? Ker zadnje čase me namreč res čustva matrajo, ali celo živci, bolje povedano. Kot otrok hrepenim, da bi se slišala.

Vem, da imava drugačne predstave, to veva oba, ampak to ni to, če ima en držo, da so njegove bolj pravilne. Torej, da drugega sploh ne sliši. Večkrat je rekel, da ni lahko, ker sva oba v bistvu individualista, tako sva gor zrasla. Jaz pa bi želela omehčati njegovo srce in mu povedati, da jaz sem sicer lahko individualist, vendar tega ne želim. Mogoče je to ta večni princip moškega in ženske, ki ga nosi vse.

Pa valda ne želim, da bi morala biti skoz na vezi, ko nisva skupaj, ampak pač vsak si želi drugemu zaupati tako, da veš, da te ne bo zamenjal ob prvi priložnosti. To je pa možno ko je most sploh vzpostavljen. Tu nastopijo tista kontra gledišča ponavadi. Nekomu se zdi vse ok, drug pa zapade v dvome. In potem upiranje, ne priznanje drugega kot je, zavira.

Pa komično tud ni bla najbolj posrečena beseda, pravzaprav sem hotela reči, da je čudno zelo zelo in da nisem happy zarad tega, da nama komunikacija tako škripa, glede na to, da sva skupaj in lepo shajava ko sva. Ali pa sva oba v nekem zanikanju. Vem, da eventuelno se bova sprejela, četudi vsak zase. Ko se en poglobi, lahko tudi drug uvidi. Pa priznati bi si morali..

Tolk zaenkrat. Mi pomeni, da se lahko tako menim.

Mogoče to Sonce v čustvenem Raku, pa Luna v Biku, kjer tud mam issue (Saturn pa Mars) delajo vse tak.

Če bi znali samo obmolknit in prisluhnit srcu, bi itak blo vse ok. Ker to je vse preveč na splošno. Morala bi povedati več, pa nisem sigurna v to, sploh te družinske stvari, in zanj da bi govorila, mislim, da ni prav. Ne vem.

Ker včasih pomislim, bog ve s kom se sploh borim, lahko da sem čisto v zmoti in ne vidim v resnici, tako kot radi rečete.

[FixMinze]

Ni zakaj


• Brezbrižnost in ignoranca nista isto, ker slednja opisuje stanje nevednosti, ki se ne nanaša na inteligentnost človeka in ima svojo logiko, ki je lahko povezana z zavedno ali nezavedno koristjo, ki jo ima posameznik od takšnega obnašanja. Pa prosim ne vzemi besede korist z negativnim prizvokom, če se nekdo ne odziva na odkrivanje je to pač njegova osebna odločitev, ki jo je potrebno spoštovati in jo spreminjat nežno s potrpljenjem v kolikor bi v tem bil smisel
• Dajanje in vračanje ljubezni ni ženska vloga ampak vloga obeh, ki je samoumevna, če gre za odnos ljubezni, kar pa je spet odvisno od tega kako si posameznik to predstavlja. Ena oseba v razmerju ima lahko rada drugo, pa slednja tega ne dojame, ne opazi in ne čuti, ker je pač njen dokaz o ljubezni drugačen kot ga je partner sposoben pokazati.
• Tudi jaz ne razumem zakaj bi morali biti ljudje, ki živijo od mentalnih predstav in čustev, biti manj razumljeni tudi ne vem kdo tako pravi in tudi ne vem kdo pravi, da izpadeš kot, da težiš s svojimi predstavami
• Moje mnenje je, da se spoznavamo skozi pogovor, opazovanja, druženja itd. čustva so samo posledica naših notranjih zaključkov, ki se skozi spoznavanje porajajo.

[xyz]

Ok, stvar interpretacije. Jaz bi pač odgovoril, da privilegiranosti ni. Že zato, ker se jaz in ti v odnosu do najinih ljubezenskih predstav lahko oba počutiva privilegirana eden proti drugemu. Lahko tudi, da govoriva o istih stvareh skozi različno vzpostavljene notranje definicije.

Ni važno, vse dobro, to je važno

se strinjam. vsi odgovori so pravilni oz. nepravilni

[FixMinze]

Odvisno od okolja in situacij, kar se v končni fazi itak kaže v trpljenju ljudi.

[mayan]

Oj FixMinze. Sem prebrala in sprejela, kar si napisal. No, razen tretja pikica mi je šla malo težje, pa tud to zdaj vem, da ne veš, kakor si napisal, ker tud jaz ne vem. Oziroma vem. Ljudje, ki jih je težje razumet, ker so čustveni oz. ne povežejo tega z razumom, jih je pač težje sprejet in zato morajo velikokrat biti naša senca. V tem njihova bolečina, v kolikor to vidijo vidijo.

Rada bi pa vedela, kaj si mislil pod četrto pikico v svojem prejšnem postu tukaj.

Aja, pa rada bi tud zvedela, kaj sta mislila v pogovoru z xyz s priviligiranostjo v osnovni temi.

Pa še to mi je prišlo na misel, da ljudje smo včasih kot papige (nimam druge asociacije), ko pademo. Zmoremo samo to, kar smo zamerili, obsodili - v tej akciji lahko še rešimo pogled nase.

Plastičen primer: ukradejo mi denar, ali denarnico, jaz prebolim, ker imam recimo sram, da sem bila fajhtna na partyu or something, kaj jim čem, grem po nove dokumente, x-ič, in jih s tem priznam, kot da sem to storila jaz. Kraje ne prijavim, ker jaz načeloma ne kradem. Kao. Ljudje nismo v večini zavedni nektarja, ki ga pijemo (od drugih) - ni njihov, dokler ne postane življenje samo.

[FixMinze]

Oj

• Jaz ne pišem svetih resnic, upam, da me ne jemlješ na takšen način. Jaz samo podam svoje mnenje na temo in to je to. Kot si videla se okoli takšnih in drugačnih pojmovanj ustvarja veliko trenja
• Tretjo pikico sem bolj mislil, da so čustveni ljudje sami tisti, ki se razumejo kot nerazumljene. Nekdo, ki razume lastna čustva ima navadno tudi sposobnost razumeti tuja. Tudi nebi rekel, da so bolj čustveni od tistih, ki povezujejo čustvovanje z razumom. Prej bi rekel, da impulzivno reagirajo na čustva. Impulzivni ljudje pa navadno ne razumejo svojega čustvovanja. Tudi to, da morajo biti naša senca bi jaz osebno povezal z njihovo lastno zavedno ali nezavedno odločitvijo, torej bi rekel, da so se odločili biti senca.
• Ni problema. Tole verjetno ''Ljubezen nima moči, da bi med vama držala vez, ker nima te pravice''. Malo bolj natančno razloži česa ne razumeš ?
• Xyz in jaz to vsak po svoje tolmačiva, tako, da smiselna razlaga ni možna

Pa še to mi je prišlo na misel, da ljudje smo včasih kot papige (nimam druge asociacije), ko pademo. Zmoremo samo to, kar smo zamerili, obsodili - v tej akciji lahko še rešimo pogled nase.

• Bi rekel, da ko pademo takrat najbolj trpijo tiste stvari, ki so nam pomembne. Še bolj pa na to vpliva napačen pogled na situacijo. V vsakem padcu je navadno veliko informacij o nas, ki jih lahko izboljšamo in spremenimo, kar pa seveda zahteva trud in delo. Z drugimi besedami bi rekel, da so papige še največkrat tisti ljudje, ki drugim pripisujejo odgovornost za to kar čutijo. Temu se reče kvazikavzalnost, ki deluje po logiki:ti povzročaš, da se počutim prijetno in ti povzročaš, da se počutim neprijetno ter jaz povzročam, da se počutiš prijetno in jaz povzročam, da se počutiš neprijetno. V takšnem razmišljanju ni moč najti odgovornosti za lastna čustvena stanja in s tem tudi ni možnosti za osebni vpliv na potek lastnega življenja.
• Zgornje velja za čustva ne pa tudi za fizične situacije. To je druga zabloda, da se na čustva gleda iz nivoja fizičnih zakonov, recimo kugel na biljardni mizi, ki se odbijajo ena od druge. Zej, če je tvoje čustveno stanje za katerega odgovarjaš sama, privedlo do možnosti kraje …. Koliko si kriva in koliko ne, tega jaz nebi sodil