Ne vem no, a ni pomen tisto, kar nekdo misli pod nekaj?
Ja to že ampak pri komunikaciji je potrebo paziti na izbor besed, ker sicer bi jaz lahko pisal, da vozim avto v resnici pa mislim, da jebem ježa. Potem se pa ti ukvarjaj s tem kaj sem misli ?
Aha, upam, da zdaj razumem - z drugimi besedami bi se dalo najbrž reči, da nimamo pravice vplivati na drugo osebo v imenu ljubezni tako, da bi ravnala po naših željah in pričakovanjih. S tem se strinjam, to bi bila manipulacija. Ta personifikacija ljubezni mi nekak ni čist jasna, jaz ljubezen pojmujem bolj v smislu oblike energije (in/ali zavesti), ki povezuje bitja na ravni nad egom in podpira Življenje.
• Personifikacija ljubezni je eden od mitov o ljubezni in je posledica mistifikacije ljubezni, vzdrževanja ljubezni na nivoju skrivnosti, neznanega, misterije. Ljubezen se pojmuje kot nekaj kar te zadane, nekaj na kar nimaš nikakršnega vpliva, nekaj kar je zunaj našega horizonta in se sploh ne zgodi v nas, v našem pojmovanju. Točnih povezav vzpostavljenih v psihologiji se ne spomnim ima pa precej veze z vplivom grške kulture kjer so imeli boga Erosa, Rimljani pa so imeli Kupida.
• Lahko bi privzel tudi takšen pogled kot ga opisuješ, povsem ok. Sam sem se nanašal na ljubezen kot zavest ali obliko energije. Kot človeško bitje razumem, da imam pravico samoodločanja iz česar izpeljem, da ljubezen kot zavestna oblika energije nima pravice odločanja o meni. Mayan sicer piše, da ljubezen nima potrebe po tem ampak recimo, da ima željo, katere pa nima pravice izpolnjevati nad nikomer. Če pa nima želje pa ima namen, ki ga zopet nima pravice izpolnjevati nad nikomer. Torej bi iz mojega zornega kota potegnil ravno črto, da ravno toliko kolikor smo mi odvisni od ljubezni je ljubezen kot zavestna oblika energije odvisna od nas v svoji izpolnitvi namena. It's all about freedom. Še največ kar lahko mi ljudje naredimo je, da drugim pokažemo zakaj je življenje v odnosih ljubezen tako zelo kul in tako prevzamemo namen ljubezni same. Vendar previdno
Katere želje so super in katere napačne? Kako jih ločiš? Men se pa le vedno bolj zdi, da tista trajna, globoka sreča nima nič z željami in njihovim izpolnjevanjem.
To je stvar posameznikovih spoznanj. Tudi trajna globoka sreča ima IMO veliko veze z željo. Ni potrebno želji delati krivice, ker je v današnjem svetu želja tipično usmerjena proti svetu objektov v kapitalističnem smislu. Moj osebni pogled na takšno kvalificiranje želje je, da se v njej vidi izraz lastnih posvetnih ambicij, interesov, želja, življenja…
A? A res verjameš, da se brez tvoje privolitve (zavestne ali nezavedne) v tvojem življenju nič ne zgodi? Bom dala en čist banalen primer za "Ti obračaš, Bog obrne!": Obračaš vsak ojro, vsako popoldne obračaš lopato in mešalec in več let pridno gradiš hišo, da boš imel največjo in najlepšo daleč naokrog. Ko si že čisto blizu cilja, pa pride potres in ti jo podre. Pa te ja ni Bog prej v sanjah obiskal in te povprašal, če se strinjaš, da ti poruši hišo? V odnosih je podobno - nikoli ne moreš imeti vpliva na vse, kar se ti zgodi.
Mislim, da govoriva tu o različnih vidikih tega izreka. Kot jaz pojmujem Boga - ima seveda vse z vsemi naravnimi pojavi, ker je Bog v samem bistvu vsega kar obstaja - torej je tudi v potresu nekaj božjega.
Tolk o Bogu in potresu. Sicer se pa čist strinjam s tvojo interpretacijo tega reka, tako je bilo mišljeno tudi v mojem postu. Človek, ki dela stvari "po svoje" - se pravi iz svojega ega skuša stvari obrniti po svoji volji brez upoštevanja in spoštovanja narave, s tem ne bo mogel uspeti - narava (ali Bog) bo slej ko prej izničila njegovo prizadevanje (obrnila stvari drugače).
• Jaz obračam, Bog pa obrne, če jaz želim, da obrne in če je v skladu s pravili.
• Narave in Boga ne bi enačil. Recimo, da je Bog ustvaril Vesolje in vsa živa bitja v njem. Ustvaril je vesolje, ki ima svoje lastne fizične zakonitosti znotraj katerih se vesolje odvija samo po sebi, torej tudi potresi in vse naravne katastrofe. Enako lahko sklepam, da obstajajo tudi pravila, ki se ne nanašajo več na fizično pojavnost sveta in po katerih se sami po sebi odvijajo drugi plani. Torej, če celo življenje nekaj gradim, da se mi nato vse podere v potresu – kakšna pravila sem kršil in na kakšen dogovor sem pristal ? S čim sem se strinjal pa zaradi pojavnosti sveta na vse pozabil, ko je zjutraj budilka oznanila začetek dneva ?