hm, mislim sej ok, mozno, sam tole je precej kako bi rekel idelisticno se slisi. kaj pa karma in dharma?
-
...
Ne vem no.. mislim da je o tem, o ne imeti zelja, govort ljudem skoraj tako, kot bi govorili da bomo jutri znali ze vsi leteti kot ptice.
Se mi skor nesmisleno zdi pisat o vseh teh idealih, ker vecina nas ljudi, morda 98% ni na nivoju, ko bi lahko opustila zelje, hrepenenje ipd, ker imamo se dost za spucat, predelat, itn. Hkrati pa toliko karmicnih povezav in potrebe po odsluzenju.
Po moje je bolj pravilno - 99, 9999....%
Torej, hocem rect, da fajn pises, sam smisla ne vidim v tem veliko, da se pise o nekih hudih idealih, med tem ko ne znamo niti nekih osnovnih zadev hendlat. V casu, ko so ljudje brezvoljni, depresivni to ali ono, so zelje veckrat vodilo smisla vzstrajanja in bivanja. Hkrati pa zelje tudi ne izhajajo vedno iz nivoja ega, saj nekatere izhajajo iz nivoja visje kot je maja. Obenem pa, ce zelje ne bi bile potrebne, jih tudi sicer ne bi bilo. Kot tudi ne bi bilo spolnega nagona ipd.
Nekak podobno pocno razne duhovne sole, ki pridigajo o idealih, tem ali onem ljudem, ki niso na nivoju znanje in prakso zdruzevat oz. ga prakticirat. Kot sem v zivljenju spoznal, pa to pocne vecina in pocnemo kratkomalo vsi. Tako se ljudje ujemajo na neke predstave o idealih, ki jih pravzaprav dejansko sploh ne razumejo/mo.
Poglej Free - vzemi to kot vodilo in ne kot dejstvo sedanjosti. V bistvu gre za obrazložitev namena človeka ali evolucije duše, nikakor ne nujno o tem življenju. Je pa res, da mnogi vzamejo te zadeve za "instant" cilj in se trudijo sprejeti nekaj, česar niti najmanj ne razumejo. V bistvu je največja mojstrovina razumeti in predvsem sprejeti dejatvo - ciklično življenje. Večina ljudi, ki govori ( ali pa govorimo) o karmi in dharmi pa seveda vključujemo inkrancije itd...enostavno ne sprejema ( v svoji podzavesti - kot duša), da je smrt le prehod v tisto naslednje...ravno tisto, o čemer isti učijo in govorijo.Ta koncept ( koncept reinkarnacije) je lahko razložljiv in ga dokaj ensotavno teoretično razlagati, sprejeti - pa mnogo teže. Kako bi potem lahko obrazložil hotenja, želje in vse materialno in nematerialno delo tistih največjih (v narekovaju) duhovnih učiteljev sedanjosti in preteklosti. Seveda so izjeme, vendar če dobro pogledamo, vidimo, da je večina živela natanko za - jutri. To ni nič narobe, vendar se 100 % paradoksalno ujame v past nasprotuječih se naukov. Materialnega in duhovnega. Kaj sploh je maya? Iluzija...V redu. In zakaj je slepilo? Ker mora biti....Lepo si povedal - želje. So zato, ker so del našega evolucijskega izleta duše. Brez vsega kar imamo, ne bi bili kar smo. In to je bistvo.
Večina ljudi, k se ukvarja z recimo duhovnostjo, živi na način, kot da bi v tem življenju hoteli razrešiti karmo, obenem pa ne morejo iz želja, materiala, čustev, občutkov in temu podložnih misli.
In se seveda sekirajo.. Pa še drugi jih...pa je brezveze, ker v bistvu gre morda le za delček tega, o čemer govorimo. Morda bi šlo za delček razumevanja - VERO V REINKARNACIJO v srcu. To sprejeti...seveda - v našem umu. Kaj pa je v srcu...? Strah, negotovost, ne vera....to ostaja. Sprejeme kdo...del tistih, ki presneto trpijo pred smrtjo, vendar jo jemljejo kot TRENUTNO rešitev, ne v širšem smislu prehoda duše. Potem so starejši, ki imajo mnogo izkušenj v tem življenju (seveda tudi izkušnje duše) in morda lažje sprejemjo smrt...ampak v večini primerov kot kraj miru za postarano telo in utrujen um.
V takih primerih je resnična vera (recimo religija) v dosti boljšem položaju, ker mnogo vernih ljudi sprejema ( nebesa, vice ali kar koli že) dosti lažje smrt.
Sam sem mnogo razmišljal o teh stvareh, vendar sem pogruntal, da elika večina ljudi v sebi, globoko v sebi - dvomi...dvomi v neumrljivost duše. Pa čeprav imamo polna usta inkarnacije, duše, karme in dharme...vseeno...česa nimamo ? Miru v srcu. Tole je poanta...mir v srcu je več vreden duši kot upanišade in vsa vedanta. Potem veš praktično vse kar potrebuješ. Hja, tega pa ne najdemo ravno zaradi nesprejemanja dejstva duše.
V bistvu si je lahko razlagati dušo, težje pa je na dušni ravni sprejeti vse tisto, kar gre zraven. Material je zaničevan v duhovnem smislu, kot tudi želje, ki so tesno povezane z njim in naj bi bile vzrok trpljenja, vendar gre ravno za to, o čemer si napisal - je ideal in trenuitno dejstvo na drugi strani. In trenutno dejstvo je, da smo tesno vezani na material, ker smo tudi sami v svojem najbolj očitno izraženem delu duše - sami material. In ...čemu potem zametavanje nekaj, kar si ti.
Ma ne vem, človek naj bi sprejel vse- od materiala do duhovnega in to povezal v smuisel ter našel v tej harmoniji svoj notranji mir. To je daleč od razvestljenja, samadhija ali niravane. Ni nobena karmična razrešitev...ziher pa olajša dharmo in karma lažje poteka, se ne spotika in ne ponavlja - vsa vzorčnost zablod in nesprejetih naukov.
Mislim, da je duhovno vedenje v redu, le če ga sprejemaš kot to, kar pomeni - daje razumevanje in pot do sprejemanja. Ne pa kot nekdo misli - ferari v 5. Ni rezervacija do hitre poti v neskončnost. Je le umirjena sedanjost in sprejemanje prihodnosti z mirom v srcu.
In potem verjetno lažje tudi umreš v fiziološkem smislu, če RES VEŠ IN VERUJEŠ, da boš odšel iz te postaje naprej. In spomini, globoko zakopani, ampak tudi dosegljivi - s teboj.
Starejše kulture in tudi sedanje - imamo mnogo pregovorov, ki velikokrat govorijo modre stvari... Večinoma jih vežemo na trenutno - snovne zadeve, če bi jih pa prenesli na širše in globlje platno - v razmerje naše duše...ti pa kar v slovenskem jeziku povejo vse- vse o duši, karmi in dharmi, o pogojenosti in ciklusih, o začetku in neskončni točki konca...itd. Sprejemanje smrti kot delčku razvojne poti duše (svojega bistva), je najpomembnejše spoznanje v fizičnem življenju. Vendar v prepričanju srca in duše, ne na mentalnem nivoju in ne skozi samoprepričevalne besede.
Zato ne moremo reči, kako sprejemamo smrt, lahko le izrazimo - kako naj bi jo sprejeli. Resnico v bistvu ve le naša duša ... in malokdo jo res izraža. Oblike smrti - a ima to sploh kakšno pomembno vezo, če je smrt nekaj nujnega za našo učno uro, lekcijo namenjeno lastni duši? V resnici ni pomembno...Strahovi so problem, vendar spet nujno potreben problem. In kaj je problem? Je nekaj, kar si naredimo sami. Vsi smo le vzoprednice eden drugemu, v bistvu, res v bistvu - nepomembni eden za drugega, po drugi strani pa - neobhodni. Vidiš, poanta raznih duhovnih ljudi, menihov, svetih mož itd...je vedno bil kao odmik v samoto. In meditacije...In kaj se lahko vprašaš - lo vidiš da so nekateri spoznali RESNICO... kako - izven družbe in človeških vplivov. Zakaj? Ker smo eden drugemu moteč element. Zato zelo in iskreno iz srca cenim, spoštujem in ljubim ljudi, ki so kazali svojo vero, poznavanje resnice, vedenje in ljubezen v družbi, ko so vsakdan presegali in presegajo materialne okvire in to natanko tam, kjer je to težko - v snovnem svetu. In tako ljudje fiziološko zanesljivo umrejo z mirom v srcu in ljubeznijo v duši. Osebno pa takega ne poznam. Se pa trudimo, da bi bili takšni.In če nam ne uspeva? Hja, postaja v evoluciji, morda bo bolje v naslednji inkarnaciji, glavno da naredimo dobro za ljudi v razumevanju in posledično dobro tudi sebi. In morda bomo tudi mi deležni miru in ljubezni v srcu ko umremo, pa četudi nepripravljeni - bo vse že tam.
S smrtjo se je nepomembno ukvarjati, le morda v smislu sprejetja kot prehoda duše v drugo sfero.
Lepo bodi
Matjaž
SMRT IN POTEM - Teozofski priročnik 3.
