Nastja Vidmar je ponovno zadela point ;
11.11.2021
Covid kapitalizem: preveč živi, da bi umrli | preveč mrtvi, da bi živeli.
https://homopolitiku...i-da-bi-ziveli/
Današnja družba je prežeta s strahom. Njena osrednja gesla so: »žrtvujte
se, odpovejte se, soglašajte«. Kot pravi Giorgio Agamben, se nahajamo v
družbi nenehnih izrednih razmer. Družba, ki živi v takšnem stanju ni
svobodna, saj je prav zaradi »varnostnih in zdravstvenih« razlogov
žrtvovala svoje zdravje, svobodo in varnost ter se s tem odpovedala
demokraciji; izredne razmere so vedno sijajna priložnost za vpeljavo
vseh tistih politik, ki jih ljudje sicer nikoli ne bi dopustili.
Zaradi strahu pred okužbo, Covid smrtjo in zaradi nenehnih groženj z zapiranjem
družbe, ljudje postopoma pristajajo na vse, samo da bi se rešili Covid
krize. Byung-Chul Han poudarja, da sta panika in strah navkljub
nevarnosti, ki jo virus predstavlja, neupravičena in pretirana, odziv na
virus ter posledice tega odziva pa imajo precej bolj uničevalen vpliv
na posameznika in na družbo kot virus sam.
Po mnenju nekaterih analitikov je virusu, z vztrajno pomočjo neustrezne politike, uspelo
nekaj, kar ni uspelo niti terorizmu – v našo družbo je vnesel strah pred
smrtjo in jo zreduciral na družbo preživetja.
Nič čudnega ni, da ima virus pri nekaterih mladih, zdravih ljudeh (da o starejših in bolnih
sploh ne govorimo), lahko precej hud potek; na potek bolezni med drugim
močno vplivajo tudi vsesplošna izčrpanost ljudi ter stanje družbe, ki je
na robu izgorelosti in tik pred kolapsom.
Covidu je uspelo razgaliti vse naše osebne, družbene in okoljske krize
in njene patološke simptome, ki so bili prisotni že dolgo pred pojavom
virusa, kolektivna panična reakcija pa nakazuje na to, da je z našo
družbo nekaj hudo narobe. Covida prav zato ne gre smatrati (zgolj) za
nekakšno katastrofo, v njem se namreč nahaja revolucionarni naboj –
takšne vrste kriza ima vedno moč, da v zelo kratkem času drastično
spremeni ustaljen način življenja, ki je v tem trenutku vse prej kot
ustrezen. Kako lahko torej v tej kolektivni maniji, ki se kaže kot
biopolitična manifestacija kapitala, prav soočenje s smrtjo upočasni
destruktiven sistem kapitalizma in nam omogoči osvoboditev?
S pojavom Covida se je v naši družbi zgodilo nekaj izrednega.
Kapitalizem se je morda res preobrazil v tehnološki fevdalizem, kot
pravi Janis Varufakis, a v duhu svoje transformativne narave mu je nova
konsolidacija uspela prav s pomočjo Covida – (ne)upravičen strah pred
smrtjo in vseprisotna grožnja spodbujata sistemsko prisilo nenehnega
kopičenja in rasti; ta prisila nas pelje ne le v ekološko, gospodarsko
in politično, ampak tudi v duševno katastrofo. Vse bolj postajamo družba
utrujenih, odtujenih, nesvobodnih in izoliranih posameznikov s slabim
imunskim in s še slabšim političnoekonomskim sistemom. S privoljenjem in
brez večjega odpora vstopamo v režim novega biopolitičnega nadzora;
naše zdravje postaja predmet digitalnega nadzora – ni sledljiva le naša
komunikacija, ki pretežno poteka preko pametnih telefonov, ki jih
prostovoljno držimo v rokah, temveč tudi naše osebno zdravstveno stanje.
Kolektivno smo se ujeli v situacijo o kateri piše Kafka – žival
gospodarju na silo iz rok iztrga bič in se prične bičati, da bi sama
postala gospodar. Premaknili smo se od disciplinarne družbe, o kateri je
govoril Michel Foucault, k družbi samoizkoriščanja.
Kot opaža Byung-Chul Han danes živimo v družbi fitnes zombijev, botoks
zombijev in zombijev, ki postajajo razstavni eksponat, ki teži k
vidnosti, uspešnosti in nenehni optimizaciji. Disciplinarno družbo je
nadomestila družba, ki se razkazuje skozi režim fitnes studiev,
pisarniških stolpov, bank, nakupovalnih centrov in genetskih
laboratorijev – režim vsega tistega, kar življenju odvzema vitalnost.
Pripadniki družbe dosežkov niso več poslušni in ubogljivi subjekti,
temveč narcistični subjekti dosežkov – podjetniki samih sebe, ki
mislijo, da se izpopolnjujejo, pa se v resnici ves čas prostovoljno
izkoriščajo. Samoizkoriščanje je namreč precej bolj učinkovito od
izkoriščanja s strani drugih, saj je ves čas prisoten občutek svobode;
neoliberalni sistem ne zatira svobode, temveč jo izkorišča in zaradi
tega je tako zelo privlačen in vabljiv. Potrebe po discipliniranju
skorajda ni več, oblast zgolj določi okvirje možnega delovanja, vse
ostalo storijo ljudje sami s tihim ali glasnim privoljenjem. Na tej
točki strah pred smrtjo, ki ga kapital obožuje in ves čas izkorišča,
igra pomembno vlogo – kapitalizem je namreč obseden s smrtjo.
Zaradi pandemije je smrt spet postala vidna, kar pri ljudeh sproža
precejšnje nelagodje. Že Sigmund Freud je opazil, da naš odnos do smrti
nikoli ni bil popolnoma iskren; kot družba smo vedno težili k temu, da
bi smrt odstranili iz življenja in jo utišali, saj nas ves čas opominja,
da je vse minljivo in da ima vse svoj rok trajanja, tudi mi sami. Prav
zaradi tega želi kapitalizem iz življenja izgnati smrt in vzpostaviti
strah pred njo – smrt namreč vsebuje princip anti-ekonomije in v sebi
nosi najmočnejši subverzivni naboj ter tako predstavlja resno grožnjo
obstoječemu sistemu nenehne proizvodnje in potrošnje. Jean Baudrillard
pravi, da v kapitalističnem sistemu, kateremu ves čas vladata vrednost
in koristnost, smrt postane neuporabno razkošje in zatorej edina
konkretna alternativa. Četudi kapitalizem (navidezno) deluje kot
garancija, ki ščiti pred smrtjo in četudi neskončne količine kapitala
ustvarjajo občutek neskončnega časa in nesmrtnosti, je šele smrt tista,
ki naša življenja postavi v perspektivo – človek največkrat šele tik
pred smrtjo ugotovi kaj je tisto, kar je zares pomembno in današnja
družba bi se življenja morala učiti od ljudi na smrtnih posteljah, ne pa
od bankirjev in samovšečnih influencerjev, ki se oglašajo iz osrčja
nežive potrošniške družbe.
Virusa ne gre jemati kot nekakšno katastrofo, ki nas je doletela ter v naša fantastična in udobna
življenja vnesla strah in smrt, temveč kot ogledalo, ki razkriva v kakšni družbi živimo – v družbi, ki se še vedno ni sposobna soočiti z
dejstvom, da je smrt sestavni del življenja. Francoski pisatelj in matematik Blaise Pascal je imel prav, ko je dejal, da vsi problemi
človeštva izvirajo iz človekove nezmožnosti, da bi sam s seboj sedel v tišini svoje sobe – takšno početje namreč pooseblja smrt, ki ne
proizvaja in ne reproducira ničesar.
Tiho soočenje človeka s samim seboj in s svojo minljivostjo, budi vse zapravljene in zapostavljene vidike
življenja, istočasno pa se izmika vsaki vrednostni formi. V tej tihi prisotnosti človek krepi odpornost na uničevalne razsežnosti
kapitalizma, ki nas z našim privoljenjem uspešno reducira na tekmovalno usmerjene in izgorele narcistične potrošnike.
Četudi se je sprva zdelo,da času med pandemijo vladata prosti čas in upočasnitev, se je kmalu izkazalo prav nasprotno – času med pandemijo vladata depresija in
izčrpanost. Covid pa nas uči, da moramo zaustaviti brezglavo hitenje, ponovno premisliti našo individualno in družbeno usmeritev ter da moramo
v naša življenja zopet vključiti smrt; samo soočenje s smrtjo in premišljanje o njej nas namreč lahko osvobodi proizvodnje in potrošnje,
ki vztrajno krči naš življenjski prostor; šele soočenje s smrtjo nam poklanja dar vedenja, da imajo naša življena mnogo večji smisel in da so
vredna veliko več, kot nam narekuje kapital.
Življenje je zares živo zgolj, če obstaja nenehna izmenjava s smrtjo in danes smo se ujeli v nezavidljiv paradoks neživega življenja: »smo preveč živi, da bi umrli, in preveč mrtvi, da bi živeli«.
