S tem je tako kot s prehranjevalnimi verigami v naravi - lahko bi se temu reklo zasvojenska veriga: najprej je droga, od katere je odvisen narkoman, potem je reševalka prvega reda (ponavadi partnerka ali bližnja sorodnica), ki je zasvojena s pomaganjem - brez tega se ne počuti dobro in vredno in to dela za svoj ranjeni ego, ne v dobro njega in pogosto v lastno pogubo, potem sledijo pomagalke drugega reda, ki z nasveti pomagajo pomagalki prvega reda, ki je zelo verjetno v "nesebični" pomoči narkomanu ogrozila svoj lastni obstoj in zanemarila svoje otroke .Te pomagalke drugega reda so delavke centrov za socialno delo, sosede, bolj oddaljene sorodnice, prijateljice in tudi forumašice), med katerimi so mnoge prav tako zasvojene s tem svetovanjem in to rabijo za svoje lastno potrjevanje ega (maska pametnega ega ali sočutnega ega). Njihova zasvojenost se kaže v tem, da zlepa ne bodo spustile pomaganca iz rok in mu priznale odgovornosti za lastno življenje, kar naprej se jim bo smilil in se jim bo zdel potreben pomoči in tako mu v resnici preprečujejo, da bi se zares izvlekel. Pri fantih v komuni se pogosto dogaja, da je mama ali prijateljica najprej srečna, da je končno pristal na zdravljenje v komuni, potem pa sama doživi krizo in se ji začne smilit, ga začne vlečt iz komune češ, da to ni ok in bi mu ona že bolje znala pomagat. Ko ji uspe (kar ni težko, ker narkomanom v komuni vsaj na začetku ni lahko) in ga ima spet pri sebi, pa fant praktično v vseh primerih kmalu spet zaide v droge in igra gre dalje.
Binchy je na začetku dobila zelo koristne in dobre nasvete glede soodvisnosti in njen primer je kot naročen za teoretike odvisnosti v odnosih. To, kar se nadaljuje v tej smeri, je pa prehajanje v posploševanje, stereotipe, trganje iz konteksta. Popolnoma razumem Domoljubko, ki je hotela strani enostranskega pisanja dopolniti z malo širšim razumevanjem in z več empatije.
V ustanovah, organizacijah, institucijah, ki pomagajo ljudem zaradi različnih odvisnosti in stisk, in s katerimi sem imela dovolj stika, da vem, kako delajo, so prisotni tudi moški, ne tako malo njih, in imajo enak pristop k delu kot ženske. Pristop je odvisen od osebnosti človeka, ne od spola. Odvisniki tudi niso neka skupina ljudi, ki je brezmadežno spočeta. V družinah odvisnikov so tudi očetje, možje, bratje,..., ja , nekateri se izmuznejo, na takšen ali drugačen način, vendar ne glede na to - njihov prispevek k ustvarjanju družinskih odnosov in v vseh fazah življenja odvisnika je enako pomemben in ključen. Moški niso tu niti z besedo omenjeni.
Čeprav sem že povedala, da z drogo nimam pomembnih izkušenj, nekaj primerov poznam bežno, kakšnega vodjo programa za odvisnike, o kakšnem primeru sem brala v knjigah (pa glede na izkušnje tukaj, bi se kdo že na podlagi tega razglasil za strokovnjaka), poznam pa precej ozadja pri drugih odvisnostih in stiskah, moram reči, da je ta princip zgoraj omenjenih soodvisnosti samo ena izmed mnogih možnih oblik nefunkcionalnih odnosov. V večini primerov ki jih poznam, je šlo za popolno brezbrižnost do otroka, zanemarjanje, zapuščenost in/ali hude zlorabe vseh oblik (še najmanj pa v zgoraj omenjeni obliki zavijanja v vato in visenja matere na otroku). In malo težko me boste prepričali, da je primeru drog vse popolnoma drugače in da se tudi strokovni delavci tu začnejo obnašati popolnoma drugače.
V stroki in na vseh področjih, kjer pomagajo na kakršnekoli načine, je problem reševalnega sindroma še najmanjši in ga tudi zelo hitro razrešijo. Večinoma gre za sindrom vsevedov in pa občutka večvrednosti, zelo pogosto tudi zaničevanja in podcenjevanja pomoči potrebnih, ob hkratnem nezanimanju za celostno zgodbo tistega, ki naj bi mu pomagali ali pa sploh za človeka kot takega.
Mislim, pa da itak problemov odvisnosti ne bomo zmanjšali, če bomo s prstom kazali na družine odvisnikov in tistih, ki jim skušajo pomagati in če bo večina gledala na to kot na zgolj osebni/družinski problem nekih nesrečnikov zraven nas ali pa daleč od nas. Celoten sistem, v katerega smo vsakodnevno vpleteni, vceplja v nas vse večje nastavke za nezdravo odvisnost, za odvisniki tiči ena gromozanska mašinerija, katere zunanji izraz so. Problem smo mi vsi kot celota, z našimi vrednotami in načinom življenja, če je to komu sprejemljivo ali pač ne.
In po tem, kar sem prebrala tukaj, sploh tisto izjavo od Makota, da odvisniki potegnejo okolico za sabo, se mi vseeno zdi, da bi bilo dobro, če bi nekateri prebrali tisto nesrečno knjigo Otroci s postaje ZOO. Tudi če nima napotkov za pomoč odvisnikom, je izjemen prikaz družinskega ozadja odvisnice, pa še koga poleg nje, predvsem pa zelo dober prikaz družbenih okoliščin, v katerih je odraščala. Da bi vsaj za silo razumeli kdo koga v kaj vleče v tem sistemu.