174 komentarjev na to temo

[nataly]

Obstaja čas? Se časovna dimenzija razteza? Sploh kaj pomenimo v drobcu....časa..Hlepimo po tem, da pustimo sledi....v pesku časa. Na kakšen način? Zakaj?

natalija

[Marsa]

Kakaksno dobro temo si odprla, Nataly!

Pa zdaj zal nimam casa naloziti v zvezi s tem; skusati prikazati/predstaviti svoj pogled na to...
Imam namrec kar precej za povedat - no, vsekakor sem o tem veliko razmisljala (in pri sebi seveda na ta nacin prisla do nekaterih "zakljuckov" )...

... seveda pa imam nekaksen "kljuc" do tega... Morda pa je na-KLJUC-je, da imam sonce na isti stopinji kot slavni Einstein... In kakor jaz jemljem astrologijo in stopinje charta, je vsaka stopinja nekaksna koda, s pomocjo katere prodres do tocno te zadeve, ki jo "obravnava" ali ki ima do nje dostop tocno ta koda...

In se - ali je nakljucje, da smo ravno v casu zelo potentnega Saturna (poleg tega pa je se vedno retrograden) - razmisljali toliko o teh stvareh: etika, estetika, notranja drza... in zdaj se CAS...

[aakhut]

ma vas rad

chasa ni...je samo prostor in situacija

[nimbus]

Ojla...Itak, tema je da best. Ves kaj je najbolj mucno: zvecer, ko se pocis v posteljo in imas budilko pri sebi. In ko vse utihne in poslusas sekundni kazalec, hkrati ugotovis, da je v trenutku ko se je pojavil, ze odprsel.... trenutek. In poslusas tisto budilko, ki te venomer opozarja, da cas hiti, karkoli ze sam pocnes.
No, drugo je pa to... imamo tri dimenzije, kao 3D oz. x,y in z. To je sirina, visina, daljina. In sedaj dodamo se novo dimenzijo...cas. kaj to pomeni??? Mi vidimo svet taksen, kot obstaja v nasi casovni dimenziji. Ce obstaja vec casovnih dimenzij, obstaja tako tudi vec svetov. Ce pustis vse prve tri dimenzije nespremenjene in spremenis cas, prides v drugi svet. Meni to se ni uspelox:Dx Tako si lahko domisljamo, da zivijo »ljudje« ali karkoli ze, neki svet, na istem prostoru, kot zivimo mi, a zivijo sekundo za nami, ali pred nami. Med seboj se ne vidimo in tudi ne koeksistiramo. Zasedamo pac drugo tocko v koordinatnem sistemu s stirimi dimenzijami, ki si ga je nemogoce predstavljati.



Vse kar je, bezi!

[Volk K.L.]

Da in kakšen je naš namen v oceanu časa in prostora.

[nataly]

Dobro razmišljanje Nimbus. Tudi meni je nekoč že rojila podobna misel po glavi. Dobesedno je potem to potovanje v času...
Pa še nekaj drugega se mi zdi zanimivo. Recimo - kako lahko izgubimo občutek za čas. Se nam zdi, da nekaj traja neskončno dolgo - pa je trajalo mogoče samo minutko, ali dve...recimo moja vožnja po snegu in megli. Se mi je zdelo, da vozim ure...bile so pa v resnici samo minute.
Ali pa to, da sem se Prešernovega Povodnega moža kot otrok naučila v 5 minutah:))med odmorom...(dejstvo, da sem aktivirala zbranost + možgane:))
In naša želja...pustiti nekaj za seboj. Nekaj, da se nas bodo zanamci spomnili...ne le po nagrobniku. Rodil....živel..umrl...premalo, da zadovoljimo svoja hlepenja. In na koncu je to hlepenje po nesmrtnosti..Ker pa smo umrljivi hočemo pustiti nekaj za sabo. Dediščino po kateri bi se nas spominjali. Sled, da smo obstajali.
Toliko zaenkrat....
Na koncu sem naložila čisto nekaj drugega kar sem mislila. Sicer sem tudi to mislila....vendar....


natalija

[zirosi]

Čas je mera večnosti.




Uživajte!

[Marsa]

Tudi moja razmisljanja so do neke mere podobna Nimbusovim - vendar do dolocene "tocke" - sama namrec menim, da se vsi ti "obsvetovi" (*kakor sama to imenujem) stikajo s tem nasim, "realnim" (Nimbusu pa se zdi, da grejo drug mimo drugega)...

[aakhut]

zirosi mash chist prou
k je chlouk tauzhnt let mrtu
je shele na zachetku vechnosti

ma vas rad

chasa ni...je samo prostor in situacija

[nimbus]

Tudi moja razmisljanja so do neke mere podobna Nimbusovim - vendar do dolocene "tocke" - sama namrec menim, da se vsi ti "obsvetovi" (*kakor sama to imenujem) stikajo s tem nasim, "realnim" (Nimbusu pa se zdi, da grejo drug mimo drugega)...

Oj Marsa . Ta nas, kot ga ti imenujes realni cas, je realen samo za nas. Za bitja v drugih svetovih (ali po tvoje obsvetovih) je realen njihov cas. To kako se vsi svetovi stikajo ravno z nasim, si ne predstavljam. Zakaj se pa nas svet ne stika, z drugimi vred, v nek povsem drug svet? Ni absolutno, da smo mi sredisce dogajanja. Menim celo, da nismo in ker poznamo samo sebe, z veseljem trdimo da smo. Na tem mestu lahko postrezem z eno zgodbico. Ptolemej je se pred Kistusom postavil geocentricno teorijo svetovnega ali vesoljnega sestava, kar prakticno pomeni, da je zemlja sredisce vesolja (ali se bolje: vsega). Kopernik je cez mnogo let, sele v 15. stoletju razvil heliocentricno teorijo vesoljnega sestava, kjer je sonce sredisce vesolja. Tukaj je clovek prvic pomislil, da se »ne suce vse« okoli njega. Kmalu zatem clovestvo ugotovi, da sredisca vesolja ni, ali ga pa ne poznamo – kako bos izracunal sredisce telesa, katerega mer ne poznas. In potem je prisel se Nietsche in zapovedal ljudem, da je bog mrtev. V vse kar so kdajkoli verjeli in na kar so se zanasali, ko sami niso bili dovolj trdni, vse se je porusilo. Clovek spozna, da je pomemben sam sebi, majcena pikica kjerkoli ze – ce bi bil ali ne se nic ne bi spremenilo. S tem se rodi tudi eksistenzionalizem in Sartre, ki obdeluje cloveka kot individuum – in ne kot credo ovac . No, po mojem je bil to velik udarec za »prepotentnega, cloveka« in je mogoce (govorim iz svojih izkusenj) primerljiv z prvim ljubezenskim polomom v najstniskih letih... ko si predstavljas idealno razmerje, imas vizijo ljubezni itd. pa te realnost pokosi. Sej vem, zabluzu sem cist, ampak kaj cem... tema je res kul.
Lep se mejte vsi!!!!!!!!!!!!!!!



Vse kar je, bezi!

[nimbus]

quote:

---

Dobro razmišljanje Nimbus. Tudi meni je nekoč že rojila podobna misel po glavi. Dobesedno je potem to potovanje v času...

---

Bok, Nataly. Ja, danes je pa res lep dan za kratrocasje.
No s tistim zgoraj napisanim nisem mislil potovanje v casu. Potovanje v casu, je potovanje po isti casovni dimenziji. Torej... ce gres pet let nazaj, vidis svet ki je, obstaja, ti je poznan, a si v stiridimenzionalnem prostoru se vedno na isti tocki, ceprav daje sama beseda cas asociacije na nekaj gibljivega. Ce bi pa imel moznost, pokukati v drugo casovno dimenzijo, bi odkril popolnoma drug »svet«, ali pa tudi ne – tega ne vem. S tem bi prve tri dimenzije ostale nespremenjene, ampak s tem ne pomeni, da bi zemlja kot planet obstajala, in mle#269;na cesta,cel solarni sistem itd. Prostor kot 3D dimenzija je povsem prazen in kot tak bi ostal nespremenjen. Svojo podobo dobiva s casovnimi dimenzijami. Tako bi lahko pri vstopu v novo casovno dimenzijo (pri ostalih nespremenjenih) ugotovili, da »ljudje« tam zivijo na mogoce ravni povrsini, polno bazenov, sonca, hrane, pijace...skratka party on.

quote:

---

In naša želja...pustiti nekaj za seboj. Nekaj, da se nas bodo zanamci spomnili...ne le po nagrobniku. Rodil....živel..umrl...premalo, da zadovoljimo svoja hlepenja. In na koncu je to hlepenje po nesmrtnosti..Ker pa smo umrljivi hočemo pustiti nekaj za sabo. Dediščino po kateri bi se nas spominjali. Sled, da smo obstajali.

---

Povsem se strinjam s teboj. Smesno, ampak drzi. Zakaj za hudica hocemo, da bi se nas spominjali zanamci in govorili o nas castno? Tega ne razumem povsem.
ajdi


Vse kar je, bezi!

[aquarius]

Tako bi lahko pri vstopu v novo casovno dimenzijo (pri ostalih nespremenjenih) ugotovili, da »ljudje« tam zivijo na mogoce ravni povrsini, polno bazenov, sonca, hrane, pijace...skratka party on.
Nimbus

Ni švoh

Čas obstaja figurativno,izmislili smo si ga,da damo pomen tuzemskem dogajanju.




_________________________
Glej naprej,če se le da...

[Marsa]

Joj, Nimbus... .. tudi mene je takoj zmotilo tisto "realno", prav zato pa sem dala to v narekovaj..
Seveda imas prav, realen je realen zame... mislila pa sem ta, trenutni, obdobje, v katerem zivimo, in v katerem je na severni in vzhodni tej in tej dolzini 20. 2. 2002 ob 20h na sporedu po TV to in to... In tako dalje... To sem pravzaprav mislila s tem "realnim"... za nas, zdaj. Niti ne mislim nujno z obsvetovi ali svetovi, ki so onstran, zdaj (samo) nekih konkretnih podob, marsovcev, vesoljcev... etc...
Obsvetovi, ki jih omenjam, ne pomenijo nujno, da sem jaz iz njih izvzeta, niti po drugi strani ne pomenijo, da so zato samo moji, da veljajo samo zame in so torej zato samo nekaksna moja iluzija...
Prav zato je tako tezko o tem kaj pametnega povedati, ker je tezko to ubesediti, ker vsakdo to pri sebi dozivlja drugace... In tako tudi dojemanje in s tem tudi podajanje drugih razume drugace, pac - po svoje, s svojim razumevanjem...
Prav zaradi tega pa ne obstaja neka absolutna resnica, da bi lahko nekomu rekli: Nimas prav - cas ni taksen...
Tako so taksnale razglabljanja seveda samo razlicna razmisljanja in razlicno dojemanje samega zivljenja in se tudi malo tega, kar je onstran.... to pa so ti obsvetovi, o katerih govorim..

Bistvo nasega napacnega dojemanja casa je v tem, da ga dojemamo linearno; vendar ga tako dozivljamo zato, ker nizamo, "belezimo") ...
(sama pa cas od nekdaj jemljem krozno - in to so spet ti obsvetovi)...

[nimbus]

Prav zato je tako tezko o tem kaj pametnega povedati, ker je tezko to ubesediti, ker vsakdo to pri sebi dozivlja drugace... In tako tudi dojemanje in s tem tudi podajanje drugih razume drugace, pac - po svoje, s svojim razumevanjem...
Prav zaradi tega pa ne obstaja neka absolutna resnica, da bi lahko nekomu rekli: Nimas prav - cas ni taksen...

Marsa... imas prav. Se popolnoma strinjam. Velik izziv je nekomu opisati nekaj kar si predstavljas samo sam.
Kakorkoli ze: time is on my side...



Vse kar je, bezi!

[Marsa]

Nimbus - Saj...
Ampak fino je o casu (in o podobnih temah, ki nimajo konca... ha! ali ima cas konec??) razmisljati, se pogovarjati... pa prebrati, kaj kdo misli...
Saj kar podobno mislim kot ti, ves... samo - saj ves - jaz pa spet izhajam iz sebe...
Ma, bluz - kakorkoli obrnes!

[Marsa]

Nekoc sem se pri konkretnem primeru zamislila....

Enkrat sva se peljala v Kranj po koledarcke, ki so bili ravno natisnjeni... Ko sva se peljala, sem rekla Mitji - me prav zanima, kaksni bodo...
Potem pa me je zmotil tisti "BODO".. Kako "bodo" - saj so ZE.
Samo jaz jih se nimam... in potem bom sele lahko govorila v sedanjem casu... a v bistvu pa so ze v sedanjiku...
Ma... sem vedela, da bom zabluzila in ne znala opisat tega...
Ampak takrat se mi je prav tako jasno to postavilo...

[nataly]

Zakaj hočemo, da se nas zanamci spominjajo? In to po možnosti - samo dobro?
Nečimrnost je ta.
Nimbus fantastične stvari si napisal.




natalija

[Marsa]

In se en primer... tule s Foruma...
Zadnjic sem objavila post navodila za Fiesto... In potem napisala: "jo isce"..
In potem dopisala pod post samo p.s. in najde... Pa sem pomislila, joj, zdaj pa bo kdo pomislil, da sem ze dobila ta navodila.. Pa se potem hitro spomnila, da bo to enkrat v casu ze itak tako stalo, da bo prav.. Ehh! Spet ne znam povedati!!!
Torej... v casu bo prislo tudi do tega, da bo tisti smesko tam logicen... ker je cas linearen, je bil smesko pac tam ze prej... ker takrat se ni do tega prislo, zdaj pa je to ze zgodovina...
No, ja... - a stekate?

[nataly]

Točno zato se sploh vprašaš. Kaj je čas?
Je to tista sekundica...
Dobro si rekla Marsa - kakšni bodo - če pa so že..Samo videla jih še nisi. In dogajanje samo se še te v tistem hipu ni zadevalo.
Ni bilo še v "tvojem" času...Mogoče sem zdaj s tem stavkom rahlo udarila mimo
Ok. Pa še nekaj se mi mota po glavi. Zakaj v nekem trenutku reagiramo, kakor pač reagiramo. Torej, kaj vse bi se spremenilo, če bi reagirali drugače?
Dejstvo, da hote ali nehote vplivamo na delovanje vsega okrog sebe.
Prihajam ponovno do ugotovitve...da smo pač delček kozmosa....in kot takšni delujemo v skladu z njim.
Uh, se mi zdi finta...da obstajajo še drugi svetovi...recimo v enem spim, v drugem ležim....v enem pa ravno zdaj v tem hipu tolčem po tipkovnici in poskušam svoje "zbegane" misli ubesediti....napor, rečem.



natalija

[Marsa]

Seveda... Tocno to, Nataly... Ko se npr. znajdemo ravno tedaj in ravno tam, ko je nekomu to usodnega pomena... tam pa smo se znasli tudi zaradi neke druge okoliscine, prav tako odstekane... pa se je to vse v vseh teh casih zdruzilo, srecalo, prepletlo...

Sicer pa je v naravi najlepse - in tudi najbolj nazorno - zameditirati v neskoncnost tako, da se ulezes na tla in gledas v tem polozaju zvezde, nebo nad sabo... Potem odmislis, kje si in vse... in takrat res lepo vidis, kako majcen si in kako si samo en delec...

Marsa

Vsakdo ima toliko pravic, kolikor ima moci. Latinski pregovor

[nataly]

Vedno, kadar strmim v zvezde, me prevzame globoko spoštovanje. Kakšna enegija...
Je pa hudir, da moram za opazovanje zvezd, daleč vstran. Svetlobno onesnaževanje nas bo počasi prikrajšalo še za stremnje v nebo.
Spet sem pobegnila.
Hotela sem pokomentirati Nimbusove ugotovitve. Pravzaprav sem jih mislila že prej...pa evo.
Pravzaprav bom izpostavila tezo:
- kaj pa če se ti obsvetovi trčijo drug ob drugega? Vem, da sem se nerodno izrazila...se je že zgodilo namreč. Sem pred leti brala - vendar bogami pozabila kje(eden izmed profesorjev je dejal - in tu je imel popolnoma prav:)), da znaš takrat, kadar pozabiš kje si prebral:))-recimo, da ga držim za besedo:)). No to, da se je v drvečem vlaku (20 stoletje) od NIKODER znašel sredi kupeja moški. Oblečen, kakor so pač hodili oblečeni ljudje v 18 stol.
Poklopile so se najmanj 2 dimenzije. Kraj, prostor....čas pa ziher ne. Kakor prišel, tako je izginil.



natalija

[Marsa]

... Pravzaprav bom izpostavila tezo:
- kaj pa če se ti obsvetovi trčijo drug ob drugega? Vem, da sem se nerodno izrazila...se je že zgodilo namreč. Sem pred leti brala - vendar bogami pozabila kje(eden izmed profesorjev je dejal - in tu je imel popolnoma prav:)), da znaš takrat, kadar pozabiš kje si prebral:))-recimo, da ga držim za besedo:)). No to, da se je v drvečem vlaku (20 stoletje) od NIKODER znašel sredi kupeja moški. Oblečen, kakor so pač hodili oblečeni ljudje v 18 stol.
Poklopile so se najmanj 2 dimenzije. Kraj, prostor....čas pa ziher ne. Kakor prišel, tako je izginil.

Tako sva midva s frendom na Soskem obmocju (OBA!) videla cloveka, sivega in oblecenega v sivo... nekaksnega vojaka....
Kasneje smo sele razmisljali o tem, da je tam umrlo toliko ljudi...
Pa ko sem se na istem obmocju izgubila in se znasla sama sredi gora (se pred tem, ko smo se vzpenjali oz. ko sem se, ker sem bila sama, ker sem neresno vzela pot in si zmisljevala, da bom znala sama, pa se potem izgubila, in ko bi morala priti do vodnjaka, ki je bil v bistvu tam, kjer bi moral biti, je tam bil izsusen nedelujoc vodnjak. ) - tam sem pred sabo zagledala v hipu parkrat taksne podobe... pa pomislila, kako bom sla zdaj mimo... in ko je izginil, sem se ozirala nazaj, ce je za mano...
Tisto je bilo kar grozno...
Ne vem pa, kako je bilo s tem.... ali je slo za nekaksno "zgosceno energetsko projekcijo", se pravi nekaksnega duha, ali je slo za "srecanje casov"...

[nataly]

Saj ni samo ta primer...jih je še kar nekaj. Vendar ne bom zdaj pisala o njih..preprosto, ker se ne spomnim točno letnic in imen...pa me lahko kdo napade..da izmišljujem ali kaj.



natalija

[zirosi]

Seveda; vendar pa se ne ve - mogoče je na koncu (večna večnost pač nima, ne more imeti niti začetka, niti konca, saj bi v tem primeru bila brezzačetnost ali pa brezkončnost).

k je človk taužnt let mrtu, je že taužnt let mim odkar je nehal gledat na ura.





Uživajte!

[aakhut]

JUTRO

V ogledalu zresh svoj obraz
in z razpushchenimi lasmi
premishljujesh o lepoti,
ki se izmika tvoji podobi.

Potem pripresh ochi in ishchesh
v zakladnici chasa, dokler
spomin ne prichara v odsev
znamenja lepote.

Nasmihash se,
z lasmi se igrash.
Le chas, norchavi chas,
si je privoshchil ogledalo.



ma nekatere she zmeri rad

chasa ni...je samo prostor in situacija