Ravno prebrala Jesper Juulovo kolumno o empatiji in tole delim z vami:
Liza sedi v peskovniku in se igra s kanglico. Matej se začne zanimati za kanglico in bi jo rad vzel, ampak Liza mu ne pusti. Matej začne jokati. Kaj naj stori Liza?
»Tradicionalni« odziv na prvo žogo je, naj Liza posodi Mateju kanglico, ker mu je tako hudo. Prav je, da se naučimo deliti reči, in večina staršev zna to pridigo na pamet. Ampak ali je res tako? Je splošna resnica o medčloveških odnosih res ta, da moramo vedno dati drugemu to, kar si želi, ker bo sicer pač žalosten?
Ali naj štirinajstletnica privoli v spolni odnos, ker bo fant sicer žalosten? Ali mora odrasli sin res priskakljati k staršem, kadar se jima le zahoče, saj bosta sicer prizadeta? Ali naj študent res vztraja pri študiju, ki mu ne ustreza, ker bo sicer oče žalosten? Ali se mora žena res odreči srečanjem s prijateljicami, ker jo mož pač takrat pogreša?
Ne, gotovo ne! Življenje ni tako preprosto. Lisa se lepo igra s kanglico in zaznava, da postaja Matej žalosten. Morda potrebuje pomoč odraslega, da bo lahko pretehtala svoje potrebe v primerjavi z Matejevimi in nato sprejela odločitev, ki bo njena in bo zanjo lahko sprejela odgovornost. Toda v takšnih situacijah se pogosto zgodi, da se odraslim nesrečni otrok zasmili, zato zahtevajo, naj mu drugi ustreže. Težko bi rekli, da je to razumno, prav sočutno pa tudi ni.
))
