1 x ocenjeno 378 komentarjev na to temo

[emanuel]

<{POST_SNAPBACK}>Mnogim ljudem, ki verjamejo v Biblijo in mislijo, da bodo vsi rešeni živeli v nebesih, je morda nenavadna zamisel, da bodo ljudje živeli na zemlji kot podložniki Božjega kraljestva. Biblija kaže, da gre v nebesa le omejeno število ljudi in da bo tistih, ki bodo večno živeli na zemlji, neomejena velika množica. (Psalm 37:11, 29; Razodetje 7:9; 14:1–5) Da bo Božje kraljestvo pod Kristusom napolnilo zemljo in nad njo vladalo, kaže prerokba, zapisana v biblijski knjigi Daniel.

»V dneh teh kraljev ustanovi Bog nebes kraljestvo, ki vekomaj ne bo razdejano in njegovo gospostvo se ne prepusti nobenemu drugemu ljudstvu; vsa ona kraljestva pa zdrobi in uniči, a samo bo stalo na veke.« (Daniel 2:34, 35, 44)

)

Pri takem dojemanju se sprašujem, a si jehovci sekate roke in iztikate oči? Saj je bolje, da si iztakneš oko, če te pohujša, da lahko prideš v nebeško kraljestvo, kot da propadeš. Verjetno vas tukaj le sreča pamet, saj ni vidt velik jehovcev brez rok in oči .

Ves cač pa citirate Staro zavezo in Razodetja, nič Kristusa. Ga nič ne razumete, pol bi pa druge učil? Je treba duhovnost duhovno razumet.

Pravo nebeško kraljestvo je kraljestvo resnice, svetlobe in ljubezni. To kraljestvo ni zunanji pomp in v človeka ne prihaja s kakšnimi zunanjimi znamenji, ampak se razvija povsem znotraj v njem, v njem ostaja, raste, prodira skozenj in tako postane njegovo bivališče in njegov vseh blaženosti popolni svet.

[Marsa]

<{POST_SNAPBACK}>...
Pravo nebeško kraljestvo je kraljestvo resnice, svetlobe in ljubezni. To kraljestvo ni zunanji pomp in v človeka ne prihaja s kakšnimi zunanjimi znamenji, ampak se razvija povsem znotraj v njem, v njem ostaja, raste, prodira skozenj in tako postane njegovo bivališče in njegov vseh blaženosti popolni svet.

**

Anda, long time no see...
a ma smisel kaj rect na tvoj post, saj je ze emanuel komentiral?

[emanuel]

<{POST_SNAPBACK}> mislim, da je smrt je pika na i. Bojimo se je zato, ker ne vemo kaj je potem, če kaj sploh je. Strah nas je, da mogoče pa ničesar ni, da bo potem sam en velik nič. ................

Sem najdu tole

"Toda strah pred telesno smrtjo pravzaprav ne tiči toliko v nejasni zavesti o življenju duše po izgubi telesa, temveč v ljubezni do sveta in samega sebe. Zaradi teh dveh vrst ljubezni se duša čedalje bolj zliva s svojim mesom in posledica tega je, da mora prav zato čedalje bolj privzemati občutek umiranja, minevanja in nehanja ter se pogrezati v najrazličnejše strahove in bojazni"

.

[Marsa]

Mene pa ni strah in me nic ne skrbi, kaj bo POTEM.
mene je, kot najbrz mnoge, strah, kaj bo VMES - 'tik pred'...
... bojis se umiranja, ne smrti. :|

[emanuel]

<{POST_SNAPBACK}>Mene pa ni strah in me nic ne skrbi, kaj bo POTEM.
mene je, kot najbrz mnoge, strah, kaj bo VMES - 'tik pred'...
... bojis se umiranja, ne smrti. :|

Mnogi se bojijo tudi smrti, ne samo umiranja. Ne morš svojga odnosa posplošit. Misliš da "bojiš se umiranja, ne smrti" velja kar tko za vse? In razlaga je za strah pred smrtjo samo, ne za umiranje. Umiranje je menda večinoma (ne vedno) zlo neprijetno.

[Marsa]

ne za vse... saj sem rekla: mene... govorim pac osebno...
strah me je fizicnega trpljenja... ker ga ne maram... ker sovrazim nemoc.

[MUCAMACA]

Kolk od vas je bilo prisotnih zraven umirajočega? Ali vas je bilo strah, ali sedaj drugače gledate na smrt?

Glede na moje večkratno bližnje srečanje s smrtjo lahko rečem, da me ni strah niti smrti niti umiranja.

MucaMaca

[Marsa]

jaz nisem bila... so vsi sam umrli... ali odsli...

[emanuel]

<{POST_SNAPBACK}>ne za vse... saj sem rekla: mene... govorim pac osebno...
strah me je fizicnega trpljenja... ker ga ne maram... ker sovrazim nemoc.

Si napisala "bojiš se umiranja". Nedoločno. Saj pravm - prevelika navezanost na ta svet in samolubje.

Ne maraš trpljenja in nemoči. Pol pa verjetno nisi mazohistka.

[emanuel]

Še tale

"So ljudje, katerih duše ne presegajo ravno veliko živalskih, ali pa jih te celo očitno prekašajo. Vse delo in trud bi bila zaman, če bi skušal v takšnih dušah že tostran vzbuditi notranjo življensko zavest. Takšnim ljudem zadošča že slepa in nema vera, da njihove duše po telesni smrti živijo naprej in da jih onstran čaka plačilo ali kazen, da se vdajo v nekakšen zakonit red kot vol v jarem."

[Marsa]

mah ti me spravljas skoz v kot... da MORAM izpast kontradiktorna..

v bistvu se pa ne bojim glih trpljenja... niti se ne vezem blazno... sam... kako naj recem to - recimo da imam blazno rada lajf? a po drugi strani pa lohk zdajle zaspim od utrujenosti... hote'.
kakor se odlocim pac.
zaenkrat imam se moc... morda me je strah pred izgubo moci, dihanja?
eh zakaj ne morem sam pisat, kar cutim, brez da bi me kdo stiskal ob zid? :|
zakaj si ravno mene citiral?
jaz v bistvu sploh ne razpravljam... jaz sam govorim... sori.

skratka, NI me strah smrti!
lohk zdajle umrem.

morda pa me je 'strah'... nekaksnega nebivanja.,.. bluza majnda... ki ne bi utihnil... no, to ni vec primer... vcasih, mlajsa, sem se pa tega 'bala'...
da bi jaz, kot telo... presahnila pac nekako, pac pa bi moj um sponal okol sto na uro...
ampak, kot pravim, to ni vec primer...
vsaka situacija... lohk pac umrem... pa kaj... me ni strah...
a sem tip za kratke proge - ne maram maratonov... ne maram dolgotrajnosti... kot v lajfu, tudi v smrti... ne neko barantanje za lajf... oklepanje...
rak, bolezen... pac pa agresivno nekoliko, lahkomiselno, kot zivim - uran ( kje pa je... kabalist?), pluton, mars... nesreca, avto.. kaj tacga... nekaj agresivnega...
no in tega me ni strah... in tako bo.

no sploh me ni strah.... strah me je srecanja s smrtjo... svojih bliznjih recimo... ampak to zato, ker se nisem tam...

kot devica - tolk enih malenkosti, s katerimi se obremenjuje na zacetku poti... da - far out...
Bolje sam zacet prckat... pa se stvari pol se same mal poklopijo.
No, vero pa pac imam.
Mi se sledis ali bos citirnil en izsek brezvezen, tolk da me stisnes ob nekaksen zid?

[MUCAMACA]

Tisti maraton "nebivanja" ali napol bivanja...sem brala krasno knjigo Philipa K. Dicka: Ubik. Je čista ZF.
pa v bistvu sploh ne ...govori o smrti oz. "življenju" po smrti. Kako mrtvi ve, da ni živ?
Si me spomnila na vse to, ko si omenila tisti maraton...
prave vice res, že skoraj pekel.. tu se lahko samo strinjam s tabo.

Hmmm, kaj pravzaprav zagovarja Emmanuel?

MucaMaca

[Marsa]

joj fino da si komentirala... jaz nisem dosti brala tega (ne maram bit opeharjena za svoj nacin, recimo iz istega razloga nikoli ne berem napovedi drugih... ne recimo iz nekaksne vzvisenosti ali ignorance, pac pa zaradi nekaksne cistosti moje misli... vibracije... ne da se mi, da me kaj od strani 'moti', ker je moja vizija zame najbolj cista in tako pac jasna... sam vcasih je najprej pac mal meglena - tako je pa tudi prav - ker ne smemo vsega vedet).
... ampak kdo bi razumel neptun, pluton... razen neptunovca in plutonovca...

[emanuel]

Ma, Marsa, saj te nimam namena stiskat ob zid. Citiru sem te sam zato, ker se da tvojo izjavo razumet tudi splošno, ne sam osebno. Saj pravm, zavest oziroma živa (in ne nema) vera. Duhovnost. V bistvu mam en strah pred neizpolnjenosjo, sem enkrat napisu, da bi se mogu še enkrat rodit v tak svet. Tud men ni všeč misu, da bi se mogu pacat v pojstli ves nemočen .

Maca, kaj zagovarjam???
Sem sam podal razlago, od kje strah pred smrtjo, ki sem jo najdu, in mi nekak najbolj "sede".

Si gledala film šesti čut. O tipu, ki ne ve, da je "mrtu". Superca. Sploh zato, ker tudi gledalci ne vedo skor do konca ( ma zdaj sem pa vse pokvaru).

[Marsa]

jaz pa sem 1x kot majhna (morda sem imela 5 - 10 let) gledala film,... hm.. joooj... neka koprodukcija.... italijanska... sem se ufurala, da je snemano v ljubljani na ljubljanici,... morda je bilo, ne vem... aha, mroda je bil naslov kratka noc metuljev... nekaj takega je bilo... v zvezi z metulji...
ejj, to je bil moj trip 15 let potem... se zdaj se vsega spomnim, pa sem samo takrat gledala tole...
nekdo je kao umrl... a misli so mu sibale... morda je bila zenska... vse skupaj je mal skor spominjalo na mojstra in margareto (ali pa je ta vtis bil tolk mocen da sem ono potem tko si predstavljala)..
mah, eno zmedeno govorjenje (ker pisem tamle nekaj)..
skratka... morda pa se kaj napisem, ce/ko se spomnim vec...

[tai-chi]

Jat pa smrt sprejemam v glavi, kao vem kaj se zgodi, razumem ... samo v sebi globoko pa ne sprejemam. Tko kakor mnoge druge stvari v laffu
zakaj tako se sprasujem?

[principesa]

jaz Osebno pa gledam na stvari takole: Ves sončni sistem z njegovimi vidnimi in nevidnimi planeti,je velik oder razvoja(evolucije)
,kjer se razvija raznovrstno življenje v različnih stopnjah in neskončno mnogo oblikah,k vse večji popolnosti.....
Ves ta presenetljivi razvoj se odvija v soglasju s končnim načrtom, prisotnim v Božanski zavesti.... ,ki ga vodijo različne hierarhije Bitij...,ki so tudi sama na različnih stopnjah razvoja...
Vsako človeško bitje je v svojem bistvu Božansko.....V sebi nosi zametke vseh lastnosti moči, ki jih pripisujemo Božanstvu....Le-te se postopoma razvijajo in vodijo v vedno večjo popolnost in širino zavesti....
Na vseh ravneh razvoja deluje naravni zakon-Karma-zakon vzroka in posledice, ki napravi človeka za gospodarja svoje usode, se pravi, da si sam deli srečo in trplenje
Torej o smrti......razvijanje prikritih lastnosti moči pri človeku poteka skozi krog ponovnih rojstev (reinkarnacija ali utelešenje)
DUŠA se vedno znova utelešuje v raznih deželah in v različnih okoliščinah....,da si pridobi raznovrstne iskušnje...
Obdobja med utelešenja porabi za počitek v Višjem svetu,ko presnavlja te iskušnje...

[Whisp]

Mislim, da smrt ni konec temveč ravno nasprotno. Je sprememba oblike in začetek novega življenja v nemateriji

[Ksenia]

<{POST_SNAPBACK}>Mene pa na splosno zanima, kako ste sami odlocili, da hocete bit pokopani, zazgani ali da daste organe za druge ali pa telo, da se bo medicna ucila na njemu?
Katero varianto ste kaj izbrali, me zanima.
.

organe, če bodo še uporabni za pomoč drugim, zažgana... to je trenutna odločitev, kakšna bo pa dokončna in če me bodo upoštvali pa - kdo ve

[principesa]

Smrt
Kdor živi v sedanjosti, se ne more bati smrti, kajti sebe je povsem vklopil v dejanje življenja. Tako se celo ob smrti ne bo bal smrti, ker bo v samem dejanju smrti pridobil totalnost, mogoče prvikrat v svojem življenju. Tak umirajoči bo na izziv odgovoril s totalnostjo, samega sebe bo v celoti predal smrti, z vsem svojim življenjem. Umreti na tak način je dejanje ljubezni. Prav resnično, s smrtjo postane nekaj več. Kajti smrt je čudovita in poetična, je povsem drugačna od življenja, je neznano in nepričakovano. Še več, je konec časa. Življenje nima ne začetka in ne konca in prav tako tudi ne smrt.

[nataly]

Heh - tule odgovarjam Vrbi - na zadnji stavek..kaj sem sanjala prejšnjo noč.
Da je umrla moja mama. Kako ravnodušno sem tole sprejela...ok..pač je..sicer bi menda moral oče prej.....je pač mama......in potem sem nenadoma dojela izgubo. Ne bo več osebe, s katero dnevno preklepečem po telefonu pol ure..kateri se vedno lahko obrnem, potožim kadar sem besna ali žalostna in je vzrok pač partner..oz. kar jaz sama. In potem sem začela kričati...jokati kot dež..in potem....."Mamiiiiiii ati je klical, da pelji Val. v šolo!" Zbudim se cela objokana, popolnoma moker vzglavnik....in s filingom, da moram nujno poklicati domov. Ne le da sem poklicala......kar odpeljala sem se. Pa ju ni bilo več doma..sta se šla v naše velemesto prepirat(sta faci moja starša ). Ko jo končno prikličem potem...sem nekako moje sanje zamolčala.
Jap...vsi bomo enkrat šli ..v mižule...
In zdajle trenutno si nobenih pogrebov ne morem privoščiti Roko na srce..pa bi to bil dodaten strošek
Ko oče kdaj zateži - me bo pobralo - mu zatežim nazaj...ja pa še malo počakaj...keša še zdaj nimam(za pogreb in take reči )

[Misty]

<{POST_SNAPBACK}>Smo sploh že govorili o tem?
O smrti?
Se je bojimo?
Kako doživljamo zavest, da je le vse minljivo?

Ja po moje ljudje na splošno ne govorimo radi o smrti, ker je imel skoraj vsak človek s tem bolečo izkušnjo (smt bljižnjega). Zanimivo, pa je tudi, da dokler smo zdravi, se ne izogibamo pogovorov o tem, če že tako nanese. Pri starejših pa opažam, da se je velikokrat dotaknejo, kot v tem smislu, da so pa že tako toliko in toliko stari, da bodo kmalu umrli.

Mislim, da se na splošno ljudje ravno ne bojijo smrti kot take, ampak prej umiranja, ki pa je lahko zelo boleče in dolgo. Moj oče, ki je umrl (imel je raka) pred nekaj meseci, je enkrat rekel, da raje stori samomor, kot pa da bi mogel biti breme za družino, ali pa da bi trpel neznosne bolečine. Strah nas je torej bolečine.

S tem, da je vsega enkrat konec, pa sem se že zdavnaj sprijaznila.
Tudi takrat, ko sem prišla domov, da bi zadnjič videla očeta živega. Lahko sem ga samo božala po licu, ker do besed nisem prišla. Videla sem, da me je še prepoznal, vendar mi ni mogel nič povedati, lahko sem samo brala z njegovih oči, s katerih so tekle solze. Ampak bilo mi je vseeno lažje zaradi tega, ker sem se na nek način lahko poslovila od njega.

Verjamem pa, da naša duša res nekam po smrti odpotuje (saj smo lažji za 40 g) in pa da si le ta nekje poišče novo telo in se s tem ponovno rodi na ta svet.

[golmanka]

Izgubiš osebo, ki ti je bila zelo draqa in se ne moreš sprijazniti z dejstvom, da je odšla od tebe, pa me zanima, če se še kdaj srečaš z njo. Ali ti je še kdaj dano, da si srečen ob njej?

[Misty]

<{POST_SNAPBACK}>Izgubiš osebo, ki ti je bila zelo draqa in se ne moreš sprijazniti z dejstvom, da je odšla od tebe, pa me zanima, če se še kdaj srečaš z njo. Ali ti je še kdaj dano, da si srečen ob njej?

Preberi si knjigi Potovanje duš in Usoda duš. Tam verjetno tudi o tem kaj piše.

[astroMATRIX]

Z astronomijo se po smrti vsmerjamo proti naši zvezdi in pO5tanemo zvezda. Temu pravimo tudi O5IRIS inicijacija.