1 x ocenjeno 378 komentarjev na to temo

[Behemoth]

Najboljš je da si preberemo knjigo potovanje duš al nekaj takrga

[sokrates]

TOBIAS-u..........................


In TEBE, mlado, lepo stvar,
je utrnil smrti dah;
In nežni lik in ves tvoj čar
sta spet pepel in prah.
Čeprav brezbrižno in smeje
mogoče stopajo ljudje
čez tvoj nagrobni prah,
v nekomu vendar ni moči,
da vanj za hip se zastrmi.

Ne bom povprašal, kje ležiš
in ne na grob strmel;
Ni mar mi, če obrašča križ
ti cvetje, če plevel.
Dovolj je že zavest, da to,
kar v meni dolgo bo, lahko sprhni v pepel.
Ni treba marmornatih prič
v dokaz, da si razpadel v nič.

Najlepše razcveteni cvet
med prvimi odmre:
Čeprav ne pade koscu v red,
se vendarle ospe;

Ne vem, če tak pogled očem
ne vzel bi luč sveta,
saj temna noč za takim dnem,
še globja bi bila;
Tvoj dan prešel je brez meglic
in ljubkost tvojih zornih lic
ni upadla – le prešla;
Kot zvezda, ki najbolj žari,
ko se utrinja v grob noči.



j.

[astra]

Astra

[nati77]

Mene je strah smrti.
Tudi nevem kako bi se sprijaznila s tem, da mi umre nekdo od bliznjih

Kako se soociti s tem?

[Piko]

<{POST_SNAPBACK}>... V praksi je verjetno težko tole živeti neegoistično  .

Pogledam na account, pujsa je OFF a še diha... recimo, da bi fizično prejšnji teden umrla - tvoj account, del tebe, bi bil še živ. A ti nisi umrla, čeprav je umrl delček tebe. (kaj me briga, kaj bo kdo razumel pod tem)
Veš kaj sem se spomnil:
Ali znamo komunicirati z mrtvimi? Kot naš, notranji pogovor.
Ali ne umre (preneha) tudi delček nas z umrlo nam osebo?
Ali v življenju opazimo kup malih smrti (prenehanj), ki pač niso fizično življenje? Ali znamo take smrti, končanja tudi prenesti? Če jih ne znamo, kako bomo lahko prenesli šele našo fzično smrt? (drugih ne poznam, a jih zato ne izključujem) Ali smo pripravljeni končati (banalno) šolo, se soočiti da ne bomo več luftarji, ki nas življenje nosi sem ter tja?
In še - ali bi se vsak, predno umre, moral od svojcev posloviti? Če se je že odločil za to (a ni samomor, zgolj bolezen, ki je ne zmoreš prenašati, premagati, obvladati)... Prav zato so svojci ob nenadni smrti velikokrat še bolj žalostni. NAENKRAT jih je zapustil, brez opozorila, ki bi pomenil slovo, poslavljanje, možnosti, da drugi premišljujejo o tem, o razlogih, pa o sebi, svoji vlogi pri tem, da se soočijo s to svojo vlogo, jo po potrebi očistijo, olepšajo, ali pa samo osvežijo barve, ki so zbledele na soncu časa...

Lepo se imej, pa kjerkoli že si!

[smajcica]

Ko sem bila stara 30 let ,mi je mama umrla v naročju.Do tistega trenutka me je bilo smrti strah.
2 leti pos mrti moje mame ,sem izgubila otroka ,pri 6 mesecu nosečnosti.In to na dan miklavža.

Sedaj ,ko razmišljam o smrti ,me ni strah.Ker v onostranstvu ,pa če je ali ne ,o tem sem že zdavnaj prenehala razmišljat ,imam dve zlati bitji ,dva angela ,ki sta z menoj noč in dan.Ki se držita za rokico in čakata na mene in moje preostale domače.

Razmišljam pozitivno.In zato me ni strah.

Bistvo je življenja je rojstvo in smrt.Kar je vmes pa je odvisno od nas samih.Kako si bomo življenje postlali.Takšnega bomo imeli.Pravijo ,da so nam ure začrtane že ob rojstvu.Kdo ve.Mogoče pa so res.

[Behemoth]

bravo smajčica!Tako se govori
Mene pa osebno zelo privlači smrt, mislim zanima me kaj bom videl tam ko bom umrl.

[5rca]

Mislim, da so duše vedno z nami in so res zlata bitja, ki imajo posebno mesto v tvojem srcu in dokler bivajo v njem so tako blizu kot takrat ko so bili fizično prisotni. In vsakič ko ti je hudo ker jih ne moreš objeti in jim pokazati da jih pogrešaš jih angeli, ki so jih popeljali na njihovo pot zasujejo s poljubi!

...danes te ni bilo več tukaj, da bi videla kako je za dežjem in oblaki posijalo sonce. Posijalo je zate in vem, da je s teboj vse vredu!
Že te pogrešam čeprav si komaj odšla, a vem da boš kmalu spet tu. Rada te imam, zato ti puščam oditi...

In res je bilo vse vredu, optimistične besede ki so si "izsilile" svojo pot na dan v času žalosti so prinesle svoj mir...

[Behemoth]

Kolkor jaz vem duše v višjih dimenzijah kot je 4 dimenzija ne morejo več čutit ne ljubit ne ničesar, lahko samo razmišljajo, pa btw, te duše so v resnici neki vodniki, ki čakajo na reinkarnacijo, reinkarnirajo pa se zato ker se hodijo na zemljo učit, kot npr. mi zdaj.

[Mihela]

Smrt je zame pot do tam, kjer se počutim OK. V osnovi mi je življenje bolj tuje kot smrt. Meni je povsem noro videti, kako se ljudje borijo za življenje, na nek način jih občudujem , ker so mi tako drugačni. Zadnjič sem gledala Titanik, spet, in sem se poistovetila z materjo, ki je ostala v sobici v ladji in dajala otroke spat, ali pa muzikanti, ki so igrali, mirno, brez strahu v smrt.
Res je, da sem zadnjih nekaj let bolj srečna in so mi posvetne stvari postale malo bolj blizu, toda kljub temu si včasih, ko sem zelo srečna rečem: Zdej pa lahko umrem.
Smrt je moja ljubica, s tem ko živim, imam odnos z njo in to je super, vendar moj odnos z njo ni enkratno doživetje, zdi se mi, da sem že umrla in se rodila znova in , če kej poznam sebe in čutim svojo prihodnost, bo še nekaj smrti pred mano, v tem življenju.


Vse dobro,

Mihela

[seal]

hmmm smrt?! ja nihče ji ne ubeži Vsakemu pride dan,ko ga "odnese" smrt.. mislm,da se nima smisla s tem obremenjevat, je življenje preveč lepo,da bi mislil na smrt

[seal]

<{POST_SNAPBACK}>a ti misel na smrt obremenjuje zivljenje?

meni osebno ne,ker ne mislm na smrt

[El Nino]

Hja dve stvari v življenju sta ziher, smrt in davki... in tako kot po davkih, pomoje tud po smrti je še precej življenja... če seveda napišeš davčno napoved pa tko da ti davkarija ne vzame vsega, temveč "samo" tistih 50%

[Klinar]

<{POST_SNAPBACK}>"Iti" skozi smrt v vseh fazah pa te ne bo vec strah
Mislim, da je Kübler_Ross v njeni knjigi napisala besedilo za taksno meditacijo.

A res je Elisabet napisala tako meditacijo, v keri knjigi pa? Uh to more bit pa dobro?

peace and love
clean

se bereva?

[vanyuska]

mislim, da je smrt je pika na i. Bojimo se je zato, ker ne vemo kaj je potem, če kaj sploh je. Strah nas je, da mogoče pa ničesar ni, da bo potem sam en velik nič. ................

Mene osebno zadnje cajte, to da me enkrat več ne bo ful pokonc drži. Ker se zavedam tega, da nimam neomejenega časa, in da moram ta čas - to življenje čim bolj izkoristit. Da se imam fajn, da osebno rastem. Skratka, čist drugače gledam na življenje, če se zavedam, da je na koncu smrt. Da imam omejen čas. Res.. zdele bi šla kar plesat!

Kaj bi pa blo če bi skoz živel? Pockral bi od dolgčasa. Že zdaj nimamo več veselja, energije do življenja..

[vanyuska]

Ok. Bom vzela na znanje, je blo pa mišljeno na splošno. Izjem nisem upoštevala.

Neki sem ugotovila, da zmer samo prvo stran teme preberem in potem se čudim kam je šel moj prispevek

kdor zna ta zna

Aja pa še neki, po moje bi se mi življenje ful spremenilo, če bi zvedela, da bom čez 1 mesec, 2 ali 3 leta.. umrla. Verjetno ne bi več jamrala, da mam veliko rit, pa kolk se mam za učit. .. najbrž bi preprosto ŽIVELA (v pravem pomenu besede, ker po mojem mnenju večina ljudi celo življenje preživotari)

[seal]

<{POST_SNAPBACK}>
mene tudi ne, pa cetudi mislm na smrt.    Na koga si pa potem mislu, da se s tem obremenjuje? ...
Vecinoma izkusenj pripoveduje, da je lepo umirati...
LP

ti se že s tem obremenjuješ, kar sm napisal...

brez zamere in lp

[emanuel]

<{POST_SNAPBACK}> mislim, da je smrt je pika na i. Bojimo se je zato, ker ne vemo kaj je potem, če kaj sploh je. Strah nas je, da mogoče pa ničesar ni, da bo potem sam en velik nič. ................

Strah pred smrtjo izhaja iz navezanosti na ta svet.

[Mick]

Kakšna ironija, mar ne?

[lia]

<{POST_SNAPBACK}>  vidis, to je to... jaz zelo rada zokam, da se nekateri zbudijo in zacnejo ziveti... marsikomu to ne pase... pa ce pomislis, da nekatere zbudi sele smrtna diagnoza, potem je tist zelo visoka cena in velikokrat tud prepozno...

 

odgovor se skriva v tem: kaj bi naredila drugace, ce bi prisla se enkrat pod istimi pogoji na svet ... tisto naredi zdej 

LP

Ne daj bože, da se res zbudim...pa da resnično to nardim

[lia]

Saj so , Vrba! Tako so lepe, da še kar sanjam dalje

[MiTjA 22]

Pomoje je smrt nekaj najlepšega kar se ti lahko zgodi v življenju! Jast si predstavljam to kot eno odrešitev - pomoje je to tak fajn filing da !
je pa tud tako da vsak konec določenga trenutka je začetek novega in ravno tako je smrt začetek nekaj novega nekaterim strašnega nekaterim božanskega trenutka! Pa sej ni drugega kot hudo je sam slovo od svojih najbližjih ker maš rad!
Kako bi se komu zdelo da bi se nekdo ki je prišel na pogreb nekoga bližnjega se veselil njegove smrti medtem ko bi drugi jokali? Družbeno bi blo to verjetno nespremeljivo! Sam jast bi pa res rad da ko jast umrem da se nardi res žur da vsi nazdravijo in se veselijo! To sm že kr parkrat reku in morem res našparat tja do konca življenja tok da bo za en žur!

[Piko]

Smrt in strah:
včasih me je na smrt strah, kaj vse se mi bo živemu še zgodilo pred smrtjo.
Piko, zato poskusi biti smart!

[Andreja Anda Jagodič]

Mrtvi ne morejo ničesar narediti niti čutiti. Ne moremo jim pomagati, oni pa nam ne morejo škodovati. (Psalm 146:4; Propovednik 9:5, 10) Duša umre; po smrti ne živi več. (Ezekiel 18:4) Toda včasih se hudobni angeli, ki se imenujejo demoni, pretvarjajo, da so duhovi umrlih. Kateri koli običaji, ki imajo opraviti s strahom pred mrtvimi ali s čaščenjem le-teh, so napačni. (Izaija 8:19)

Mnogim ljudem, ki verjamejo v Biblijo in mislijo, da bodo vsi rešeni živeli v nebesih, je morda nenavadna zamisel, da bodo ljudje živeli na zemlji kot podložniki Božjega kraljestva. Biblija kaže, da gre v nebesa le omejeno število ljudi in da bo tistih, ki bodo večno živeli na zemlji, neomejena velika množica. (Psalm 37:11, 29; Razodetje 7:9; 14:1–5) Da bo Božje kraljestvo pod Kristusom napolnilo zemljo in nad njo vladalo, kaže prerokba, zapisana v biblijski knjigi Daniel.

V tej prerokbi je Kristusovo kraljestvo predstavljeno s kamnom, ki se odtrga od Jehovove gori podobne suverenosti. Kamen udari in uniči podobo, ki predstavlja mogočne zemeljske narode, zatem pa ‚kamen, ki je bil udaril podobo, postane velika gora in napolni vso zemljo‘. Prerokba se nadaljuje: »V dneh teh kraljev ustanovi Bog nebes kraljestvo, ki vekomaj ne bo razdejano in njegovo gospostvo se ne prepusti nobenemu drugemu ljudstvu; vsa ona kraljestva pa zdrobi in uniči, a samo bo stalo na veke.« (Daniel 2:34, 35, 44)

Jehovove priče vas želijo seznaniti s tem Kraljestvom in s svetopisemskim upanjem na večno življenje na očiščeni in olepšani zemlji. Milijoni sedaj živečih in številni milijoni tistih, ki so v grobovih, bodo imeli priložnost na njej večno prebivati. Nato bo pod tisočletno vladavino Kristusa Jezusa izpolnjen Jehovov prvotni namen, ko je ustvaril zemljo in nanjo postavil prvi človeški par. V tem zemeljskem raju ne bo nikoli dolgočasno. Tako kot je Adam v edenskem vrtu dobil delo, bodo tudi pred človeštvom izzivalni načrti glede skrbi za zemljo ter njeno rastlinstvo in živalstvo. »Rok svojih delo bodo dolgo uživali.« (Izaija 65:22; 1. Mojzesova 2:15)

Navedli bi lahko veliko svetopisemskih stavkov, da bi prikazali, kakšne razmere bodo vladale, ko se bo izpolnila molitev, katero nas je naučil Jezus: »Pridi kraljestvo tvoje. Zgodi se volja tvoja kakor v nebesih tako na zemlji.« (Matevž 6:10) Naj bodo za sedaj dovolj tele vrstice: »In slišal sem glas velik od prestola, da govori: Glej, šator Božji z ljudmi, in prebival bo ž njimi; in oni bodo ljudstva njegova, in Bog sam bode med njimi, njih Bog, in obriše vse solze ž njih oči; in smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bode več; kajti prvo je prešlo. In rekel je sedeči na prestolu: Glej, novo delam vse. In mi veli: Piši, ker te besede so resnične in zveste.« (Razodetje 21:3–5)