Za nemoteno delovanje te spletne strani uporabljamo piškotke. Z nadaljnjo uporabo se strinjate z našo politiko piškotkov. Nadaljuj
Lunin net

Hitri skok na vsebino


Fotka

In memoriam


  • Prijavi se, če želiš komentirati
* * * * * 1 x ocenjeno
876 komentarjev na to temo

#1 Marsa

Marsa
  • Uredništvo
  • Št. objav: 60 729

Objavljeno: 23. januar 2004, 22:10

Ta tema je namenjena pismom, sporocilom in poklonom... - umrlim, ki jim jih (v casu zivljenja) morda nismo nikoli poslali/povedali/dali...
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso

#2 Ksenia

Ksenia
  • D član
  • Št. objav: 14 206

Objavljeno: 23. januar 2004, 22:12

to sem pa že izkoristila ane x;)x

#3 Marsa

Marsa
  • Uredništvo
  • Št. objav: 60 729

Objavljeno: 23. januar 2004, 22:14

... sploh ne, Selene - tega ne moremo nikoli dovolj izkoristiti - za povedati lepo in dobro folku. x:)x
Ti kar, prosim:
"... ..." - :palec:
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso

#4 Ksenia

Ksenia
  • D član
  • Št. objav: 14 206

Objavljeno: 23. januar 2004, 22:20

In vedno, kadar pomislim nanjo, na svojo mamo, se mi prikrade v misli tudi tisti, tako znani vonj, vonj po vroči, dišeči kavi. Resnično, najin dan in nekakšen obred se je pričel zgodaj zjutraj, ko me je iz sosednje sobe, prebudil omamni vonj. Hitro sem nataknila copatke in sedla za mizo. Na mizi sta čakali dve skodelici – ena zanjo in ena zame, z otroško kavo. Ko je sedla poleg, sem nestrpno pričakovala napeto zgodbo, skozi te pogovore sem spoznavala življenje v preteklosti in s tem tudi njo.
Tako sem vedno znova odhajala k njej, v svoj najljubši prostor pod soncem. Ko sem končno izstopila iz avtobusa, sem bila srečna. Zakaj srečna? Brez razloga, bila sem doma. Čakala me je dolga pot skozi gozd. Gozd me je vedno navdajal z občutkom tesnobe, a le do tam, kjer se je pričel krčiti. Tisti predel mi je bil povsem znan. Vsako drevo je imelo svoje ime, svojo zgodbo, to so bili moji namišljeni prijatelji iz otroštva. Preskočila sem potoček in pred menoj se je razprostiral travnik, sredi travnika je stala hiša. No, še vedno stoji. Ni bila stara, nič posebnega ni bilo na njej, a v preteklosti je bila moj dom. Zaslišala sem vesel lajež. Tu sem bila resnično dobrodošla. Okno kuhinje je bilo stežaj odprto in radio se je kot vedno slišal daleč naokrog. Poleg hiše je stala lična drvarnica. Ko sem prišla do njega, se mu je na obraz prikazal nasmeh. Vedela sem, da me je vesel. Nikoli ni pokazal svojih čustev.
Imel jo je rad, nisem pa razumela, zakaj ji nikoli tega ne pokaže. Mislim, da sta se razumela brez besed.
»Halo, spet sem tukaj. Si me pogrešal kaj,…« plaz besed se je ponavadi vsul iz mojih ust.
Kot vedno sem govorila, govorila in govorila. To je bila namreč moja posebnost. Vedno sem ga rada cmoknila na lica, saj se mi je zdelo, da mu je neprijetno, a da se mu na obraz prikrade nagajiv nasmeh. Pa je ponavadi stala ob mizi ter si prepevala ob pripravljanju kosila.
» O, srček, si le prišla, pogrešala sem tvojo družbo, veš. Kar malce si odpočij. Po kosilu pa si bova privoščili, kajne?« Vedno je izrekla te besede, obraz ji je sijal od sreče in jaz sem se počutila pomembno. Sedla sem na klopco, zaprla oči, se prepustila sanjarjenju in sončnim žarkom. Preplavil me je tisti občutek miru, ko lahko poslušaš šepet listov in če pozorno prisluhneš, slišiš ubrano melodijo potoka. Kjer te ponoči prebudi skovikanje in kjer so zjutraj prvi zvoki žvrgolenje ptic. Kjer skoraj nikoli mimo ne pridrvi niti ena škatla, ki jo imenujemo avto. Pogrešala sem ta nebeški mir, ki ga lahko občutiš, slišiš in vidiš.
Naj povem, da je kosilo pri njima vedno potekalo v tišini. Ko sva pomili posodo, je prišel na vrsto najin trenutek.
»No, povej mi, kaj je bilo novega ta teden?!«
Pa sem pričela. Kava je bila skuhana in ker sem pač njen srček, sem si prislužila tudi priboljšek – smetano. Govorila sem pretežno jaz, a to je bil zame pogovor. In nekako sva pozabili na rjavo tekočino v skodelici, dokler naju skozi okno ni zmotil globok glas: »Dragi moji, kava bo hladna. Popijta jo že, hudiča, no!«
In odgovor v en glas: «Ta bo za lepoto!«
Leta so minevala in vse manj časa sem našla zanju. Ko pa sem prišla, nikoli nista rekla ničesar, le nasmehnila sta se.
Nekega dne, nikoli se mi ne bo izbrisal iz spomina, sem po dolgem času stopila skozi vrata in obstala.
Zaustavil me je vonj, vonj, na katerega sem pozabila. Sedli sva, pili kavo in se pogovarjali.
Tokrat je govorila ona, jaz sem le tiho obsedela in jo poslušala, oziroma bolj opazovala. Bila sem pretresena. Pri njej sem opazila. Pri njej nisem spregledala. Kako se je spremenila! Roka se ji je tresla in le s težavo si je ponesla skodelico do ust. Bila je videti tako utrujena. Da bi skrila svojo zgroženost, sem jo objela in ji dejala: »Danes vama bom jaz pripravila kosilo, prav?«
Začudeno me je pogledala in se nasmehnila.
Med pripravljanjem sem se zazrla skozi okno in spoznala sem, da sem zapravila ogromno časa, ki ga nikoli ne bom uspela nadomestiti. Nisem pa vedela, da je to najin zadnji klepet ob kavi.
Po kosilu sem odšla na sprehod. Želela sem si urediti misli. Sedla sem na svoje priljubljeno mesto in začela razmišljati o tem, da potrebujem v svojem življenju korenite spremembe.
S težkim srcem sem se še zadnjič odpravila skozi gozd. Nič več ni tiste tesnobe, a v očeh se nabirajo solze. Gozd mi postane znan. Ozrem se okrog sebe in si zamišljam črnolaso dekletce, ki teka okrog dreves. Veš, kaj sem opazila? Deklica je srečna, razigrana. Izgine. Pred menoj se je razprl gozd. Nič več nisem preskočila potoka, temveč sem poiskala star mostiček, ki je komaj še služi svojemu namenu. Ne vem zakaj, saj bi en večji korak zadostoval. Pred menoj travnik, na sredi travnika je stala hiša. Nič posebnega ni, niti stara ni. A včasih je bila moj dom.
Solze niso več ostale skrite. Bile so kot plaz, ki komaj čaka, da pokaže svojo pravo moč.
Prišla sem do okna, ki je bilo zaprto, že dolgo se ni slišal več lajež in radio ni odmeval daleč naokrog. Nič več me ni pričakala ona, s skodelico dišeče kave in on z prikritim nasmeškom na licu. Izgubila sem ju. Ostal pa je lep spomin na otroštvo.

#5 Mick

Mick
  • D član
  • Št. objav: 18 126

Objavljeno: 23. januar 2004, 22:39

Imel sem staro mamo, ki je živela blizu Ljutomera. Šivilja. Garaška ženska. 5 otrok. Šivala cele noči. Delala na kmetiji. Ljudem z malo denarja šivala skoraj zastonj. Ostala pa mi je v spominu po par čisto malih naklonjenostih.......meni....njenemu vnuku iz MB. Ob sicer kar redkih obiskih pri njej je vedno poskrbela, da je bila na mizi tudi kakšna moja "omiljena" jed x:px . Vedno mi je na skrivaj stisnila kaj denarja v žep x:)x . Velikokrat je "nafarbala" dedka, ki je bil izrazito škrt, da mi je tudi on sicer mukoma ali ipak "stisnil" kakega jurja. In.....kot pokovc sem na vsak način hotel verižico, pa je moj oče smatral nekako, da to pa ni za fante, dede........In je nisem smel nosit.......vsi kolegi in sošolci pa so jih imeli, nosili :o|o: ........vendar foter ni popustil. To je vedela tudi stara mama, ki pa jo je oče zelo spoštoval. In tako mi je za rojstni dan kupila tanjšo zlato verižico z majhnim obeskom strelčka (obesek hranim še zdaj x;)x ). Hi-hi....kako sem bil srečen pubec x:)x x:Dx .......foter pa seveda proti darilu njegove mame vnuku ni mogel kaj dost muksnit. x:o)x x:Dx To je samo nekaj njenih mickenih pozornosti, ki pa so bile takrat velikega pomena za mickenega dečka Micka..... x:)x Hvala ji zanje. x^x

Bila je dobra ženska. Garaška, trda ženska, ki je podpirala 3 vogale hiše - najmanj. Skromna. Poštena. Dobrega srca. Ki je ob vsakem srečanju malo razvajala svojega sicer bolj redko videvanega vnuka iz MB...... xsrcx x:)x .
Nikogar ne obrekujem, samo govorim, kar mislim.
K. Čapek

#6 Tamburin

Tamburin
  • D član
  • Št. objav: 2 762

Objavljeno: 23. januar 2004, 23:04

Marsa, si odprla to temo točno 1 dan po 1. obletnici smrti moje prijateljica... :inocent:

Saj bi ji marsikaj rada povedala, a se mi zdi, da vse ni ravno za sem. Pravzaprav sem ji v mislih že veliko povedala in občutek imam, da tudi tako kar zadostuje.

Mogoče še to, Nevja:
Velikokrat pomislim nate in upam, da je tvoja duša končno našla svoj mir, ki si ga je zaslužila. Če drži, da kar seješ, to tudi žanješ, verjamem, da ti ne more biti slabo, kjerkoli že si. Bodi TI - saj veš, da se ne splača biti nekdo drug. :palec:

#7 pokowc

pokowc
  • Brez statusa
  • Št. objav: 5 844

Objavljeno: 23. januar 2004, 23:11

nč ne bom povedau, nimam kaj... pohitim sprot poflikat. sem zamudil marsikej, ker nisem vedu, da je tko...sedaj prevetivno poizkusam vsaj kaj. Nim kaj pogrešat, sploh si tut ne priznam, sm bil še premlad, da bi vedu kaj to je. nism se navezu na nobenga˝. jih je bilo preveč :8):

#8 mari

mari
  • ŽeČistoDomači
  • Št. objav: 311

Objavljeno: 26. januar 2004, 10:29

pogrešam očeta.... umrl je ko mi je bilo 18 let.......
za rojstni dan mi je kupil kitaro.... kako je užival ob mojem igranju..... sploh ni reagiral na zgrešene tone... samo smehljal se je in strpno poslušal moje ponavljanje..... medtem ko je moj dragi kuža z očmi zavijal pod kavčem.....
bila sta kot eno... kjer je bil eden je bil drugi.... upam da sta skupaj... ne, vem da sta skupaj... sprehajata se po zelenih travnikih....

.... rada vaju imam.....


.... od tistega dne ne igram več kitare....

#9 Kristalka

Kristalka
  • Lunin Odvisnik
  • Št. objav: 2 088

Objavljeno: 26. januar 2004, 10:36

:C:

Lani sem bila na taboru: mladinske delavnice. Čudoviti trenutki.....tistih deset dni........letos grem spet!

V apartmaju smo bili mi, iz naše šole in en Gašper (16 let). Imel je raka in edino naš apartma tega ni vedel.

Zmenla sva se da bo prišel enkrat pogledat motor, tudi njegova punca je bila na taboru, pa jo je pustil, ke je vedel, da bo kmalu umrl.


:C:
Tabora je bilo konec..........smrk.........šli smo domov!


Čez 14 dni sem dobila sms da je umrl.........pogrešam ga!

:C:

#10 Helena

Helena
  • D član
  • Št. objav: 1 180

Objavljeno: 26. januar 2004, 11:13

Karmen! x:)x

Pogrešam te in tvoji starši tudi.
Kljub vsemu te ne obsojam,
si že morala to storiti.

Vse najboljše za tvoj rojstni dan,
ki si ga imela 19. januarja. :wub:

Lepo se imej med zvezdami x:)x

Helena


#11 bigm

bigm
  • D član
  • Št. objav: 907

Objavljeno: 26. januar 2004, 12:06

Mari, kitaro pa le igraj!

Oče te bo poslušal, ko se bo sprehajal po zelenih travnikih.
Naj vam bo vsak dan najlepši dan!

bigm

#12 mari

mari
  • ŽeČistoDomači
  • Št. objav: 311

Objavljeno: 26. januar 2004, 12:33

bigm..hvala....

sem sinu za 3. roj. dan kupila kitaro..... kadar želi mu pokažem ...... moja kitara pa... nekako gleda..... spremlja....
.. prišel bo dan... ko bova skupaj brenkala.... just a little more time....

#13 tinka

tinka
  • Lunatik
  • Št. objav: 5 486

Objavljeno: 26. januar 2004, 12:44

%????ocˇeta....  umrl je ko mi je bilo 18 let.......
za rojstni dan mi je kupil kitaro.... kako je uzˇival ob mojem igranju..... sploh ni reagiral na zgresˇene tone... samo smehljal se je in strpno poslusˇal moje ponavljanje..... medtem ko je moj dragi kuzˇa z ocˇmi zavijal pod kavcˇem.....
bila sta kot eno... kjer je bil eden je bil drugi.... upam da sta skupaj... ne, vem da sta skupaj... sprehajata se po zelenih travnikih....

.... rada vaju imam.....


.... od tistega dne ne igram vecˇ kitare....




mari, skoda, da ne igras kitare...mislim, da bi to on z veseljem spremljal se naprej...tudi, ce ga ni vec... x:)x :palec:

vem, da je tezko, ampak...je vedno lazje, ko poskusis.... x:Ix
Variety is the spice of life.
Kdo lahko spremeni svet?

#14 Marsa

Marsa
  • Uredništvo
  • Št. objav: 60 729

Objavljeno: 26. januar 2004, 12:59

To, to, Mari, brez skrbi, bos videla, da bos se zaigrala, rada in iz srca! x:)x x^x x8Dx :palec:
BigM - :palec:
*sem ze prejle nekaj napisala, pa ni nikjer, ne spomnim se, pojma nima, ali sem kar zaprla stran ali kaj...
Skratka,
lepo in fajn, ker ste povzeli in nizate te svoje obcutljive misli semle... xduhx
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso

#15 nataly

nataly
  • D član
  • Št. objav: 8 404

Objavljeno: 26. januar 2004, 14:57

....Pogrešam....pogrešam.....


Kar nekajkrat sem že odprla to temo..in ne zmorem napisati....nočem

Življenje je to, kar se ti dogaja, medtem, ko planiraš druge reči.

 


#16 cosma

cosma
  • D član
  • Št. objav: 5 694

Objavljeno: 26. januar 2004, 17:15

....Pogrešam....pogrešam.....


Kar nekajkrat sem že odprla to temo..in ne zmorem napisati....nočem

:sori:
Jas te mam tak rada
I am feeling very olympic today
Is time the only thing you are waiting for?
Ni nujno, da si nor, da pišeš tukaj - pomaga pa!

Old friends pass away, new friends appear. It is just like the days. An old day passes, a new day arrives. The important thing is to make it meaningful: a meaningful friend - or a meaningful day.
Dalai Lama
Majhne usluge prijateljstva so tisočkrat vrednejše kot bleščeča darila, s katerimi nas poniža nečimernost darovalca. (Goethe)

#17 Marsa

Marsa
  • Uredništvo
  • Št. objav: 60 729

Objavljeno: 26. januar 2004, 17:42

O. A ves da tudi jaz, Nataly... :8): :sori:
Se tako potem vzivim... Ne bi rada zatravmirala... (pa 'nisem imela casa') ...

Prej sem se spomnila na preminule sosolce (v glavnem mlajsi od mene), pa razen nekaksne melanholije, krivice zivljenja, lepih obcutkov oz. prijetnih spominov na pretekle dogodke v zvezi z njimi... nisem mogla zacutiti... ne tiste 'prave' kao zalosti...
Vcasih razmisljam, da sem zelo hladna... kaksna stvar me sploh ne prizadane, ko folk na glas tuli.... jaz pa nekako... hm, ne vem, ne gledam tako. V naketrerih zadevah sem res cudna, vcasih se mi celo nekako 'normalno' zdi, prav grozljivo, pravzaprav...

Edino, za kar mi je zal, in komur bi imela od umrlih res kaj za povedat, je moj oce, ki je umrl, potem ko sva se prakticno po mojem 8. letu videla samo se enkrat, ko sem bila tam nekaj casa, pa je to bilo zadnjic, ko sem ga videla...
Ce bi to vedela!!! :C: :C: :C:

Hocem mu reci, skratka predvsem tole - vse sem ti odpustila, razumem te, si pac clovek, poln energije - hvala za ime in tole energy, hvala tudi za to, ker se te ne spomnim, da bi kdaj imel tecno faco, pac pa vedno zur in akcija in scena, gremo v Monte Carlo, pa smo sli.
A kako sem ti zamerila, ko si sel, prasec, sem rekla... stara 8 let... mama je rekla, ne smes tako govorit, je tvoj oce, te ima rad...
Tega sicer ni(si) kazal, a te razumem...
Ves da sem molila zate, ceprav besna nate, pri osmih letih, ono svojo edino molitev, ki sem znala?
In se nekaj hocem reci - zal mi je, da ne ves, da sem super voznik in da se je tvoja neverjetna daljna napoved uresnicila - in hvala, ker me scitis na cestah....
Aja - se nekaj - zdaj vem, da tudi sama nisem bila dbest hci in oprosti mi za tisto Francijo po avtocestah - bila sem mulasta in grozno prizadeta pubertetnica, ki sem strasno trpela, ker si sel, pa (ti in tudi si) nisem nikoli hotela priznati...
Ceprav nisem vec na tak nacin zalostna in na to vse skupaj ne gledam vec na tragicen nacin, skorajda ne mine dan, da ne bi pomislila nate. xsrcx
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso

#18 Mateja

Mateja
  • D član
  • Št. objav: 5 354

Objavljeno: 26. januar 2004, 18:30

odprem tole, potem pa kar :C: :C: :C:

#19 pokowc

pokowc
  • Brez statusa
  • Št. objav: 5 844

Objavljeno: 26. januar 2004, 20:10

Prav zanimivo kak dobi človek takoj Pogum za izpričanje in priznaje, ko Nekoga ni več, hmmm
Isto je,ko ti ljubezen uhaja :8):
Solze so tut slane x:o)x

#20 Helena

Helena
  • D član
  • Št. objav: 1 180

Objavljeno: 27. januar 2004, 07:52

Draga boti x:)x

Veliko lepega za današnji rojstni dan,
škoda da vas ni več med nami,
pogrešam vas, :C:
a v srcu ste vedno z menoj draga moja botrca,
ne bom pozabila punčke, ki sem jo dobila od vas,
moje prve punčke, pa najinega izleta na Brezje.
Grem poklicat vašo Joži, da ji povem kako čudovito
mamo je imela. :palec:

Helena


#21 astra

astra
  • D član
  • Št. objav: 5 187

Objavljeno: 27. januar 2004, 07:59

Tudi jaz še prav ne morem...bom že enkrat... :C:

Me pa tole spomni...kako moram povedati večkrat...tistim, ki so živi...kaj mi pomenijo...da ne bom potem tule... :C: :C:

Astra
Per aspera ad astra

#22 bigm

bigm
  • D član
  • Št. objav: 907

Objavljeno: 27. januar 2004, 08:56

Marsa, lep pozdrav!

Tvoj post me spominja na knjigo, ki sem jo pred kakšnim letom bral. Dr. Wayne W.Dyer v knjigi:
"Verjemite in videli boste" opisuje, kako je na pokopališču ob grobu odpustil svojemu očetu. Tudi v njegovem primeru je oče zapustil ženo in majhne otroke. Dyer opisuje, kako mu je po tem odpuščanju "padel kamen s srca" in kako se je lahko neobremenjeno spominjal preteklosti in razmišljal o prihodnjosti. Res, odpuščanje je temeljnega pomena, da lahko gradimo na poti svoje duhovnosti. Jaz sem to navlako spravil iz sebe. Nikogar ne sovražim in do nikogar ne gojim jeze.

Marsa :palec: :palec: :palec:
Naj vam bo vsak dan najlepši dan!

bigm

#23 Marsa

Marsa
  • Uredništvo
  • Št. objav: 60 729

Objavljeno: 27. januar 2004, 09:07

O, BigM, hvala ti za tole! x:Xx
... res je, zelo dobro se pocutis... sem sla na razpravo... kao 'premozenje' x:o)x (ne povem, kaj sem podedovala - 1/5, seveda)...
A imajo zdaj pac hiso, njegova druzina...
Mi pa podnajemniki in sodnica rece, ces, ali bom kaj hotela 1/5 od tega in tko.
Ma, kako KUL x8Dx xokx sem se pocutila, ko sem rekla, ma ne, naj imajo to, naj bodo v miru - sestri sta bili se otroka, zena pa je bila zelo mlada zenska... selili so se okoli, ziveli v Italiji na vec placih, v Crni gori, na Ceskem (one so Cehinje), v Sloveniji po parih plejsih... In zdaj so se koncno ustalili in lahko so nekje...
A jaz pa naj jih zdaj preganjam za tiste ficke... Ma, naj bodo, naj zivijo in naj se najlepse imajo! xsrcx
Ne bi imela dobrega filinga..
Zdaj ko grem na grob, se celo oglasim k njim in sem prav dobre volje, ker se razumemo in stekam fotra, zakaj se je tam dobro pucutil. :vio:
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso

#24 Pujsita

Pujsita
  • D član
  • Št. objav: 8 988

Objavljeno: 27. januar 2004, 09:13

Marsa, tole je pa zelo zelo zelo plemenito od tebe. V takih situacijah se pokaže pravi obraz ljudi in ti imaš lepega :wub: xokx xyesx xyesx xyesx

#25 Marsa

Marsa
  • Uredništvo
  • Št. objav: 60 729

Objavljeno: 27. januar 2004, 10:04

Marsa, tole je pa zelo zelo zelo plemenito od tebe. V takih situacijah se pokaže pravi obraz ljudi in ti imaš lepega  :wub:  xokx  xyesx  xyesx  xyesx

xsrcx Mojemu Egu tole sicer zelo godi, Janja, res lepo od tebe, ma ti si tako kul! x:)x xsrcx
Ampak ves ... ne gre za kaksno blazno plemenitost pri meni... gre nekako za to... hm, da se mi ne da...
Poznam stose, ko pade folk v kake tele filme s premozenjem in vse in si leta lajfa unicijo s tem...
Tako da... ma, ja... :palec:

Bom dala pa semle en fajni x;)x citat:
Marsikdo misli, da ima dobro srce, a ima v resnici samo slabe zivce. x;)x
(pozabila avtorja, tale rek sva imela v enem od koledarckov).
Vcasih velja tole tudi zame. :8):
Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.
Picasso




Uporabniki, ki si ogledujejo to temo (0)

Člani: 0 - Gosti: 0 - Skriti člani: 0