Par dni nazaj sem brala tele tvoje besede, Mateja, pa mi ni bilo točno jasno, kaj misliš s tem... danes mislim, da razumem. Par stvari se je premaknilo znotraj mene, in tudi sama se nekako poslavljam od tiste Sončne Vile v preteklosti, ki je toliko časa nisem hotela videt. Sicer solza še ni, morda bojo kasneje ali pa sploh ne - vsekakor pa sedaj na nek način razumem tvoje besede.Meni se dogaja, da po kakšnem spoznanju, ko se nekako preteklost zloži v eno 'sporočilo', pride do nekakšnega žalovanja, kot bi solze res odplavile tisto naplavino, ki jo je spoznanje prineslo... medtem z občutki in mislimi 'letim' čez pretekle dogodke.. eno posebno stanje.. nekako sočutje do sebe, neko poslavljanje od tiste Mateje... in to so res solze olajšanja
Jokam takrat, ko se počutim nemočna... Ko nečesa ne razumem, in zaboli v dno duše, pa ne znam tega odpravit, pozdravit...
Tudi solze sreče sem že doživela, trikrat, in moram rečt, da je to nekaj noro lepega
Zadnjič pa sem jokala na pogrebu svoje babice, ko sem se ob njenem grobu poslavljala od njene fizične podobe in prisotnosti - na nek način mi je to bil zelo lep trenutek... Jokala sem tudi zaradi očeta (to je bila njegova mama), ker mu je bilo ful hudo... Če bi mogla, bi mu posodila svoje videnje vsega skupaj, ampak se ne da... pač.
Jok čisti. Po joku je moja notranjost kot umito nebo po poletni nevihti.
Sončna Vila