Zanimiv intervju, objavljen v Financah, sicer iz leta 2011, a verjetno še aktualen, težko pa bi bilo kar čez palec reči, ali situacija danes slabša ali boljša:
Odpadki donosni skoraj kot mamila in orožje
Trgovina z odpadki je četrta najdonosnejša dejavnost organiziranih kriminalnih skupin, takoj za mamili, orožjem in trgovino z belim blagom, pravi Katja Eman, doktorska študentka varstvoslovja, ki proučuje področje ekološke kriminalitete in ekološke kriminologije
Zgolj ugibamo lahko, kako velik je delež ilegalno in
skrito odvrženih odpadkov, ki jih italijanska mafija ponoči skrivaj
prepelje čez mejo, in koliko slovenskih lastnikov tovarn plača
organiziranim skupinam, da se namesto njih znebijo smeti, ki nastanejo
pri proizvodnji in katerih zakonita predelava ali skladiščenje je zelo
drago, pravi sogovornica.
"Primorski policisti se pri svojem delu srečujejo tudi
z organiziranimi kriminalnimi skupinami, ki z italijanske strani
tihotapijo odpadke. Te včasih tudi domačini - zaradi nevednosti ali
denarne koristi - mečejo v vrtače in kraške jame," tako pravi Katja Eman, strokovnjakinja za ekološko kriminaliteto.
Kaj proučuje ekološka kriminologija?
Če izhajamo iz pravne definicije, gre za vsa dejanja zoper okolje, prostor
in naravne dobrine, torej vsa kazniva dejanja, ki jih določajo kazenski
zakonik in podzakonski akti: kakršnokoli oškodovanje in uničevanje
narave, vse od ilegalnega odlaganja odpadkov do trgovine z živalmi in
zaščitenimi rastlinami, radioaktivnimi in strupenimi odpadki, krivolova
in mučenja živali.
Delimo jo na korporacijsko kriminaliteto, kriminaliteto države in kriminaliteto posameznika.
Po sociološki definiciji pa so to vsa družbeno nesprejemljiva dejanja zoper okolje,
ki pa niso nujno tudi pravno prepovedana, recimo pljuvanje ali
odmetavanje papirčkov in žvečilk po tleh.
Lahko na primeru ponazorite državno, korporacijsko in ekološko kriminaliteto posameznika?
Pri ekološki kriminaliteti posameznika gre za majhna, čeprav morda enako
škodljiva dejanja, ki so posledica pomanjkljivih sociokulturnih vrednot
in navad ter odsev osebnosti posameznika. Pri tem pa ne moremo v celoti
izključiti, čeprav zelo majhnega, imperativa dobička.
To so divja odlagališča odpadkov v gozdu, goloseki, usmerjanje komunalne
vode iz hišne greznice v vaške jarke, zavestna nepravilna uporaba
škropiv in gnojil v kmetijstvu, cestni in drugi promet ter druga
človeška dejanja zaradi ugodja in prestiža, ki škodujejo okolju.
Korporacijska ekološka kriminaliteta obsega namerno dejanje ali opustitev dolžnega
ravnanja, ki ga zagreši posameznik ali skupina v podjetju v svojo
korist.
Na primer?
Govorimo o dejanjih, ki so rezultat namernega odločanja ali krivdne malomarnosti
v legitimni formalni organizaciji, njihova posledica pa je ogrožanje,
poškodovanje ali uničenje okolja in s tem tudi ljudi.
Korporacijska ekološka kriminaliteta škoduje okolju ali ogroža zdravje ljudi, medtem
ko korporaciji ustvarja dobiček - na primer ilegalno odlaganje strupenih
odpadkov, nepravilno skladiščenje strupenih odpadkov, tveganja na
delovnem mestu v rudnikih in tovarnah, izpusti strupenih snovi iz tovarn
in podobno.
Kaj pa ekološka kriminaliteta države?
Ta je v Sloveniji redka v dejansko vidni obliki, kot denimo ameriške
vojaške operacije, ki za sabo pustijo popolno opustošenje in uničenje
narave. Je pa bolj možna v obliki kaznivega dejanja opustitve dolžnega
ravnanja, ko država kot lastnica ali nadzornica "spregleda" kršitve in
zavestno ogroža svoje državljane - na primer preseženi izpusti nevarnih
snovi na ogroženih območjih, kot so Hrastnik, Trbovlje, Anhovo in druga
mesta, ter mačehovsko ignoriranje razmer.
Kaj jo povzroča? Dobički?
Najpogosteje, razlogi pa so še malomarnost, nevednost ali zgolj zloba pri mučenju
živali. Najhujše oblike ekološke kriminalitete, kamor sodita organizirana
in beloovratniška oziroma korporacijska kriminaliteta, ki sta najbolj skriti in najbolj škodljivi,
pa so vsekakor povezane z dobičkom.
O kakšnih vsotah lahko govorimo?
Zelo visokih. Poglejmo odpadke: pravno regulirano odlaganje ali predelovanje
strupenih, škodljivih, nevarnih odpadkov doseže vrednost nekaj deset
tisoč evrov. Gotovo je laže oziroma ugodneje posamezniku ali
organizirani kriminalni skupini plačati samo 10, morda 20 tisoč evrov,
da se namesto vas znebi odpadkov in jih odvrže v jamo ali gozd. Obe
strani imata finančno korist.
So odpadki najdonosnejša panoga ekološkega kriminala?
Da. Po zadnjih podatkih je trgovina z odpadki četrta najdonosnejša
dejavnost organiziranih kriminalnih skupin, takoj za mamili, orožjem in
trgovino z belim blagom.
Zaradi neurejene zakonodaje in finančne osiromašenosti so za sprejemanje
odpadkov najprimernejše države tretjega sveta. Je taka ilegalna trgovina tudi
drugje?
Seveda, celo v Evropski uniji, na Balkanu in tudi pri nas. Policisti na Primorskem
se pri svojem delu srečujejo tudi z organiziranimi kriminalnimi skupinami, ki z italijanske
strani tihotapijo odpadke. Te včasih tudi domačini - zaradi nevednosti
ali denarne koristi - mečejo v vrtače in kraške jame.
Zgolj ugibamo lahko, kako velik je delež ilegalno in skrito odvrženih
odpadkov, ki jih italijanska mafija ponoči skrivaj prepelje čez mejo, in
koliko slovenskih lastnikov tovarn plača organiziranim skupinam, da se
namesto njih znebijo smeti, ki nastanejo pri proizvodnji in katerih
zakonita predelava ali skladiščenje je zelo drago.
Govori se tudi o tako imenovanih vikend akcijah. Kaj so to?
Te so kar značilne za Slovenijo, ponavadi se izražajo v dveh oblikah
ekološke kriminalitete: ilegalnem izkoriščanju mineralnih surovin, kjer
gre večinoma za izkope surovin brez ustreznih dovoljenj in površinske
kope, ter ilegalnem odlaganju odpadkov. V teh akcijah storilci na
zemljišču, njivi ali travniku odstranijo vrhnjo plast humusa in
nekontrolirano izkopljejo surovine, najpogosteje gramoz, do globine
približno petih metrov.
Gramoz s tovornimi vozili razvozijo na posamezna gradbišča ali deponije.
Po koncu izkopa jamo zasujejo z gradbenimi ali drugimi odpadki, tudi nevarnimi,
salonitnimi ploščami, olji in mazivi, nad te odpadke pa spet zrinejo humus, ki so ga
deponirali v bližini, in tako zakrijejo izkopavanje. Storilci imajo v takih primerih
dvojni dobiček, saj so dobili gramoz in se brezplačno znebili odpadkov.
Kako je sicer z ekološkim kriminalom v Sloveniji?
Število odkritih primerov niha. V povprečju letno zabeležimo od 140 do 150
kaznivih dejanj zoper okolje, prekrškov, ki jih obravnavata policija ter
inšpektorat za okolje in prostor, pa je nekaj več. A upoštevati moramo,
da se je leta 2008 spremenil slovenski kazenski zakonik, ki je v 32.
poglavju, ki obravnava kazniva dejanja zoper okolje, prostor in naravne
dobrine, en člen izbrisal in dodal dva nova.
Sprememba gotovo vpliva na statistiko, zato jo moramo pri interpretacijah
upoštevati. Predlanskim in lani smo sicer zabeležili malce višjo
številko, a ne morem z gotovostjo zatrditi, da ekološki kriminal
narašča. Poleg tega moramo upoštevati lansko čistilno akcijo Očistimo
Slovenijo v enem dnevu, zaradi katere je bilo več prijav.
Kakšno je razmerje med odkritimi in dejanskimi primeri?
Sivo polje kriminalitete, torej dejansko storjena in neodkrita
kriminaliteta, je vedno bilo in vedno bo neznanka. Pri posebnih oblikah
kriminalitete, kot je ekološka, kjer je žrtev okolje, ki storjenega
kaznivega dejanja ne more prijaviti, in kjer so posledice dejanja sprva
nevidne in težko dokazljive, je delež dejansko storjene kriminalitete
nekoliko večji kot pri drugih klasičnih oblikah kriminalitete. Lahko bi
rekli, da se odkrije približno polovica vseh primerov ekološke kriminalitete.
So bili kakšni primeri odmevnejši? Zaradi ekološke kriminalitete pri nas najbrž
še nihče ni sedel?
Res ne, na to še čakamo. Večjih primerov na področju podjetniške ekološke
kriminalitete ni bilo, čeprav velikokrat beremo o množičnih poginih rib,
katerih vzrok so izpusti iz industrijskih obratov. Znani so različni primeri trgovanja
z odpadki, kjer nepravilnosti odkrijejo pri pregledu dokumentacije tovora, ter
posamezni primeri tihotapljenja rastlin in živali - temu tudi v svetu zdaj posvečajo zelo
veliko pozornosti. Žal v Sloveniji na tem področju še nimamo ustaljene sodne prakse,
kar se kaže tudi v nižjih izrečenih kaznih.
Kdo pri nas odkriva ekološko kriminaliteto?
S primeri ekološke kriminalitete se srečujejo policisti in okoljski
inšpektorji, ki nato primer predajo policiji ali tožilstvu, da se za
kaznivo dejanje izvede predkazenski in potem kazenski postopek. A
ekološka kriminaliteta je zelo specifična, zato zahteva veliko
terenskega dela, saj o njej govoriti le v teoriji ni smiselno. Šele
praksa da popoln vpogled. Sicer pa pri svojem delu poleg policije, forenzikov
in okoljskih inšpektorjev sodelujemo še z nevladnimi organizacijami.
Pomembne so tudi ozaveščenost državljanov in njihove prijave posameznih
primerov ekološke kriminalitete, kar se je lani v Sloveniji izkazalo kot pozitivno.
Kako usposobljeni oziroma kredibilni so inšpektorji in policisti, saj gre
za še nedodelano vedo?
Povsod, sploh pa pri novih oblikah kriminalitete, kot je ekološka, se morajo
vsi vpleteni nenehno dodatno izobraževati. Kriminalci so namreč vedno
korak pred preiskovalci.
Moram pa poudariti, da sta policija in inšpektorat pri tem v zadnjih nekaj
letih naredila velik korak naprej. Večkrat na leto potekajo izobraževanja,
nadrejeni so za novo znanje zelo zainteresirani, prirejajo okrogle mize,
vabijo nas na predavanja na policijske uprave in druga strokovna srečanja.
Ves čas uspešno sodelujemo. Položaj se nedvomno izboljšuje.
Kakšne so kazni za ekološke prekrškarje?
Kazenski zakonik predvideva vse od denarne do največ petletne zaporne kazni.
Vendar povsod po svetu storilci takšnih kaznivih dejanj dobivajo nižje
kazni v primerjavi z drugimi dejanji, čeprav je bilo prizadeto življenje
oziroma zdravje posameznika. Zakaj?
"Pri trgovanju z izpusti ogljikovega dioksida gre po mnenju nekaterih kriminologov za umetno ustvarjen oziroma organiziran
sistem, saj ima nekdo dobiček od nečesa, kar sploh ni natančno določeno in merljivo, razlaga Katja Eman.
Res gre za nenavaden pojav, a raziskovalci se z njim srečujemo povsod po svetu.
Morda zato, ker je primarna žrtev ekološke kriminalitete okolje, sekundarna pa človek,
kar je v kazenskem postopku zelo težko dokazati. Prav tako se posledice pri človeku,
najpogosteje gre za zdravstvene težave, pojavijo pozneje, lahko šele čez
nekaj let. Tako je bilo v kar nekaj odmevnih primerih. V Indiji je zaradi izteka barvil
iz tovarne umrlo 90 ljudi in precej živine, a so primer rešili z denarno odškodnino,
kazensko ni odgovarjal nihče.
Tudi izlitje nafte v Mehiškem zalivu je kaznivo dejanje ekološke
kriminalitete, saj je šlo za malomarnost upravljavcev vrtine in namerno
zavajanje javnosti, pa prav tako ni bil nihče uradno obsojen. Tako kot
tudi pri izlitju strupenih snovi iz tovarne aluminija v madžarskem mestu
Ajka, kjer so posnetki pokazali, da je jez zaradi preobremenitve puščal
strupeno goščo že pred ekološko katastrofo, ko je nadrejeni vseeno
odredil, da ga še napolnijo in obremenijo pregrado v jezeru.
Zakaj se takšni primeri ne razrešijo? Zakaj nihče ne odgovarja?
Pravilnega odgovora ne morem dati. Razlogov je lahko več, od političnega vpliva in
moči ter interesov v ozadju do težavnega odkrivanja storilca in težkega
dokazovanja v kazenskem postopku.
Pred nedavnim je agencija za okolje objavila popravljene podatke o izpustih
industrijskih onesnaževalcev za leto 2009. Izkazalo se je, da so bili
podatki o nekaterih onesnažilih, objavljeni oktobra, veliko višji kot
tisti, ki jih je agencija objavila letos februarja, in da je izvajalec
naredil napako pri meritvah. Vrednost nekaterih onesnažil se je na
primer po popravljenih podatkih znižala tudi za več kot polovico. Ali bi
v tem primeru moral kdo odgovarjati in kdo?
Sprašujete me o primeru, o katerem sem brala v medijih, podrobneje pa ga ne
poznam in ga zato tudi ne morem komentirati. Napake pri takšnih meritvah se
hitro zgodijo in gotovo obstaja utemeljena obrazložitev razlikovanja
rezultatov meritev. Seveda vsak tovrsten pojav vznemiri javnost, zato je
treba biti pri meritvah in tudi pri javnih objavah vedno pazljiv, bolje
preveč kot premalo.
A zahtevati kazensko odgovornost v tem primeru je po mojem pretirano.
Za to odgovorni posamezniki so gotovo odgovarjali v okviru institucije, kar
se mi zdi dovolj. Verjemite mi, da moraš ob taki napaki v raziskovalnem svetu
delati desetkrat več, da popraviš storjeno napako in omadeževano ime.
Žal pa obstajajo dokazi, da se lahko znanstvene raziskave zlorabijo v
politične namene in zavajajo. O tem je bilo zelo veliko napisanega lani v
zvezi z globalnim segrevanjem, čemur so se uprli številni strokovnjaki
po vsem svetu. Takim zlorabam močno nasprotujem. Toda v primeru, ki ga
omenjate, o tem ne moremo govoriti.
Čeprav gre za zdravje ljudi, po vašem krivci ne potrebujejo sankcij?
Tako sklepanje in povzemanje v skrajne sklepe sta prenagljena. Da, zdravje
ljudi je pomembno in treba ga je varovati na vsakem koraku, vendar ne
zgolj zaradi napake pri meritvah. Je pa to vsekakor dobra izkušnja za
naprej.
Slovenija plačuje EU kazni zaradi previsoke vsebnosti prašnih delcev P10.
Bi lahko rekli, da je ekološki kriminalec?
Ne. EU je znana po sprejemanju izjemno stroge zakonodaje na področju
varstva okolja. Prav tako nekatera pravila samovoljno določa in
vsiljuje, pri čemer je težko ustrezno oceniti, kakšna je dovoljena
količina prašnih delcev v zraku. Kdo je postavil to mejo in na podlagi
česa? Na tem področju smo zato, vsaj jaz osebno, še zelo pazljivi, ker
gre za umetno vzpostavljene sisteme, da bi zaščitili okolje.
Za EU je značilno tudi to, da ista pravila ne veljajo za vse države
članice, pri čemer okoljevarstvena zakonodaja ni nobena izjema. Podobno
je s trgovanjem z emisijami ogljikovega dioksida: tu gre po mnenju
nekaterih kriminologov za umetno ustvarjen oziroma organiziran sistem,
saj ima nekdo dobiček od nečesa, kar sploh ni natančno določeno in
merljivo.
Vendar tudi največja dovoljena hitrost je arbitrarno določena, pa jo še
vedno spoštujemo in kaznujemo kršitve.
Da in tudi na področju varstva okolja bo tako, ko bomo imeli enako dolgo
zgodovino. Poleg tega, da gre za razmeroma novo področje, kjer se meje
še določajo, je okolje tudi nekaj zelo spremenljivega, živega. Kaznivo
dejanje je velikokrat težko dokazati. Znan je primer, ko nihče ne bi
ugotovil, da se v potoček zlivajo strupene snovi, če se ta nekega dne na
brzicah ne bi začel peniti.
Šele takrat so vaščani poklicali policiste, forenziki so analizirali vzorec vode in
potrdili, da potoček dejansko vsebuje strupene snovi, ki so izvirale iz
enega izmed treh industrijskih obratov na robu znanega slovenskega
mesta. Toda dokazati izvor teh strupenih snovi je zelo težko oziroma
odvisno od primera do primera. V primeru Nemčije, ki je nekoč svoje
odpadke vozila čez svojo vzhodno mejo, so preiskovalci dokazali izvor
odpadkov, zato jih je Nemčija morala počistiti in odpeljati nazaj.
Sta ta izmuzljivost in nedoločenost ustrezen razlog za kršenje okoljskih pravil?
Vsekakor, saj storilci vedno tehtajo med tveganjem oziroma zagroženo kaznijo in
stroški ter koristmi, ki jih pomeni neko kaznivo dejanje zoper okolje.
Strokovna javnost in raziskovalci se zato zavzemamo, da se naše področje
čim hitreje in čim podrobneje določi.
Ali lahko po vaših mednarodnih izkušnjah Slovenijo primerjamo s tujino pri
študiju, zaposlovanju in delovanju kriminalistov na področju
kazenskopravnega varstva okolja?
Vsaka država je specifična, Slovenija zaradi svoje majhnosti, zato jo je težko
primerjati z ZDA, kjer ima vsaka zvezna država od pet do deset ali več
različnih policijskih enot in kjer ima tudi njihova agencija za varstvo
okolja preiskovalna pooblastila. Vendar, kot sem že dejala, se na tem
področju pri nas zelo veliko dela, tako pri uvajanju uredb EU kakor pri
dodatnem usposabljanju preiskovalcev, in razvija. Vsekakor smo
primerljivi z drugimi razvitimi evropskimi državami.
Bi v Sloveniji potrebovali posebne policijske enote ekološke policije?
Mislim, da 150 kaznivih dejanj na leto tega še ne zahteva. Dobrodošli bi bili
posebni oddelki, za kar pa so policijske uprave že poskrbele oziroma
gredo v to smer z vsaj nekaj kriminalisti, ki pokrivajo ekološko
kriminaliteto.