56 komentarjev na to temo

[kokola]

<{POST_SNAPBACK}> Ja to sem sprobala na svoji koži. Ko so zvedeli da sem zbolela za rakom, ni bilo nobenega več blizu, niti po telefonu me niso klicali več. Ostal mi je samo mož in otroci. Zdaj ko sem pa ozdravela je pa ostalo na istem. Pomoje nihče nima korajže da bi mi pogledal v oči in vprašal: Kako si?

ja res sa tako zgodi,ce nimas pravih prijateljev in fanta....moji prijatelji so odsli in ni jih vec bilo blizi....NOBENEGA.zdaj imam pa druge in lahko recem,da so pravi.

[kokola]

[Robida]

<{POST_SNAPBACK}>ja res sa tako zgodi,ce nimas pravih prijateljev in fanta....moji prijatelji so odsli in ni jih vec bilo blizi....NOBENEGA.zdaj imam pa druge in lahko recem,da so pravi.

Tako je. Pridejo drugi, ki te sprejmejo tako kot si. Šele ko je človek v težavah spozna svoje bližnje, prijatelje...

[alef]

<{POST_SNAPBACK}>To temo sem odprla iz preprostega razloga....meni se je nekaj takega zgodilo....pred 7 leti sem zbolela za ledvicno boleznijo...fanta sem imela ze kako dobro leto...sprva nisva vedela,da je tako resno....ko je prislo na dan,da ozdravela ne bom nikoli vec in da me v prihodnosti caka dializa....no...se je zacelo.........3 leta sva trpela...jaz z njim,ker me je ,nehote,mucil in on z mano ker sem ga spikala..oz.hotela sem iskrenost....nobena stvar ga ni vec prizadela...pol sem pa zacela z neumnostmi...nisem bila vec jaz...hotela sem  oz.zelela sem si,da reagira....tezko je ziveti z nekom,ki noce debatirati,ki ni iskren,ki...ne vem.....on me je hotel zapustit,ker ga je bilo strah mene..ni mi znal stat ob strani....bila sem dooooosti po bolnicah..... prosila sem ga,da pride k meni v lj.skoraj vsak dan je bil pri meni(na silo)jaz sem si ga zelela ob sebi...to je bila napaka iz moje strani...ma...tako sem bila pretresena zaradi stvari,ki so se mi dogajale tako nahitro.....vsakic,ko je prisel k meni mi je dal vedet,da pot je draga,da je utrujen,da nima kam parkirat..............jaz se zdaj po 3 letih,ki sva ze koncala...pocutim krivo zaradi takih stvari.....imela sem ga resnicno rada...ne vem vec kaj je cutil on...niokoli ne bom izvedela...veliko napak sva zagresila.......nikoli vec ne bom nikogar nic vprasala...na koncu sva koncala zelooo grdo...jaz sem bila tista,ki sem rekla KONC,on pa tisti,ki me je mucil toliko casa,da sem to rekla.lahko bi on rekel KONC,ce je to cutil....brez da me je toliko mucil...ma je bilo lazje tako...rekla sem jaz in on si je opral roke....so dolocene stvari,ki me bolijo se dandanes.......ne cutim nic vec do njega...oprostila sem mu vse,nisem jezna nanj..........ko se vidiva se pozdraviva....in tako......vsak od naju ima svoje zivljenje....jaz imam trenutno fanta,ki ga ljubim nad vse...sele zdaj vem kaj je ljubezen...spoznal me je,ko sem ze bila na dializi.......on na zacetku ni vedel nic...ko se mi je zdelo,da se zaljubljam sem mu morala povedati...v strahu sem bila,da ga bom z resnico odvrnila.....ni bilo tako.....napisala sem mu sms.....on me je takoj poklical....rekel mi je,da me ljubi in bi me rad videl....takoj (ob1zjutraj)prisel do mene,me objel in oba sva jokala od srece,ker sva se koncno nasla......imava se rada se dandanes skupaj sva leto in pol...zdi se mi kot,da se poznava od vedno.....cez par dni,ko sem mu povedala,da sem na dializi,me je poiskal v bolnici in me obiskal-presenetil me je.....
Danes puscam preteklost za sabo in sem srecna kot se nikoli.......Veste kaj mi je odgovoril,ko sem mu povedala,da je mozno da ne bova mogla imeti otrok???rekel je,da ima rad mene in da me ljubi.......on ni iskal zenske,da mu da otroke ampak zensko,ki jo bo ljubil in to je nasel.ce bova imela kdaj otroke dobro,ce nama pa ni usojeno....bova ze nekako.....
to je moja zgodba "na kratko".....lp

Ostati z nekom v taki situaciji samo iz sočutja, usmiljenja, občutka dolžnosti je huje kot pa oditi stran. Tu ni in ne sme biti MORAM ostati, moram pomagati.
Nihče ne more vedeti vnaprej ali je sposoben zdržati. In tudi ne sme ostati, če ne zdrži.
To mora priti od znotraj, to moraš čutiti...
Ne znam prav razložit...pa saj se tudi ne da...
Pri nama se je začelo leto in pol nazaj ko mi je povedala za tumor. Ne morem reči da sem se ustrašil. Sprva ne. To je prišlo pozneje, ko so sledile preiskave, ko sva iskala znance in veze da bi vse šlo malo hitreje.
Pravi strah pa je prišel pozneje, ko je že okrevala po opreciji, ko so se pričele kemoterapije.
Strah da se ne ponovi, strah ali bo znala, ali bova znala tako živeti in ravnati da ostane zdrava...mnogo strahov je bilo...
Sprva sem mislil da moram vse storiti zanjo, pozabit nase, živet in delat samo zato da bi ona bila in ostala zdrava...
Dokler mi ni ena znanka ki je prestala enako bolezen rekla:
Ti moraš živeti zase, ne zanjo, samo tako ji lahko pomagaš. Tudi ti imaš svoje pravice in svoje želje in ne boj se jih ji pokazat.
Ja to je to. Živet z nekom takim, mu stat ob strani pomeni samo to - biti iskren do sebe in do njega, jemat ga tako kot pred tem in včasih če je potrebno, podstavit ramo za zjokat.
In se zjokat tudi sam, če je treba.
To je moja stran zgodbe. Mogoče bo tudi Robida kdaj povedala svojo.
Tebi Kokola in tvojemu pa želim veliko sreče in lepega v življenju


Poguma ne potrebuješ tedaj
ko te udari usoda,
ampak za tisti dolgi vzpon nazaj
k zdravi pameti, zaupanju in varnosti.

Anne Morrow Lindberg

[kokola]

<{POST_SNAPBACK}>Ostati z nekom v taki situaciji samo iz sočutja, usmiljenja, občutka dolžnosti je huje kot pa oditi stran. Tu ni in ne sme biti MORAM ostati, moram pomagati.
Nihče ne more vedeti vnaprej ali je sposoben zdržati. In tudi ne sme ostati, če ne zdrži.
To mora priti od znotraj, to moraš čutiti...
Ne znam prav razložit...pa saj se tudi ne da...
Pri nama se je začelo leto in pol nazaj ko mi je povedala za tumor. Ne morem reči da sem se ustrašil. Sprva ne. To je prišlo pozneje, ko so sledile preiskave, ko sva iskala znance in veze da bi vse šlo malo hitreje.
Pravi strah pa je prišel pozneje, ko je že okrevala po opreciji, ko so se pričele kemoterapije.
Strah da se ne ponovi, strah ali bo znala, ali bova znala tako živeti in ravnati da ostane zdrava...mnogo strahov je bilo...
Sprva sem mislil da moram vse storiti zanjo, pozabit nase, živet in delat samo zato da bi ona bila in ostala zdrava...
Dokler mi ni ena znanka ki je prestala enako bolezen rekla:
Ti moraš živeti zase, ne zanjo, samo tako ji lahko pomagaš. Tudi ti imaš svoje pravice in svoje želje in ne boj se jih ji pokazat.
Ja to je to. Živet z nekom takim, mu stat ob strani pomeni samo to - biti iskren do sebe in do njega, jemat ga tako kot pred tem in včasih če je potrebno, podstavit ramo za zjokat.
In se zjokat tudi sam, če je treba.
To je moja stran zgodbe. Mogoče bo tudi Robida kdaj povedala svojo.
Tebi Kokola in tvojemu   pa želim veliko sreče in lepega v življenju
   

Poguma ne potrebuješ tedaj
ko te udari usoda,
ampak za tisti dolgi vzpon nazaj
k zdravi pameti, zaupanju in varnosti.

Anne Morrow Lindberg

lepo...najvecja napaka takih ljudi,katerim partner zboli je to,da se spremenijo...kot,da bi morali se drugace obnasat.....ne more te clovek manj ljubit...to je po moje egoizem...ker ce te je strah za nekoga,ki ga ljubis...gledas,da si cim vec casa z njim,da se kaj hujsega ne zgodi in ga zgubis za vedno....partnerju se ne ljubi se ukvarjat z bolnikom(svojim partnerjem)in gre iskat nekoga brez obremenitev in svobodnega,da dela kar hoce kadar hoce......tako se mi zdi...ce sodim po sebi...ce moj trenutni fant zboli...ne vem..bi mi bilo tezko..ma ne vem,ce bi ga zapustila...poskusala bi ga razumet...njegove padce...dala bi mu ramo za jokat....mogoce to govorim zato,ker je mene to ze doletelo...ca bi bila zdrava bi verjetno drugace razmisljala....lp

[Marsa]

<{POST_SNAPBACK}>.........
to je moja zgodba "na kratko".....lp

Kokola, lepo si tole napisala, mi je vsec, kako razmisljas (sam brez veze da se se zdaj otepas obcutkov slabe vesti itd.)....
vse se lohk cist spremeni, v momentu, in ti testi so pol pomembni...

Ni pa receno (vem da se ne boste stirnjali v tej tocki z mano, vecina), da ni ljubezni....
menim, da je vseen mozno, da te je imel tip rad oz. da ma clovk pac rad svojega partnerja, tud ce cudno reagira.....
saj je zanj tud grozno, njega je tud 'kar doletelo', kot tebe..... je tezko se soocit s tem, po mojem.... najbrz ni kar za obsojat....
pa se, ljudje se bojij(m)o bolezni...

[Todika]

sam je dostkrat tko....tud moja bivša tašča je tko....zagrenjena nekak...kaj vem....pa pikra, češ kok zdej mora tam rihtat moža svojga, pa nkol neč od njega ni mela.....take fore, so mi lasje šli pokonc.....mar bi ga v dom dala, če je blo tok hudo sam pol bi pa ljudje govorili

[Marsa]

<{POST_SNAPBACK}> češ kok zdej mora tam rihtat moža svojga, pa nkol neč od njega ni mela.....

ja, tacga je ful, to sem mislila v prvem al kerem svojem postu.... :|||

[Todika]

mim mi je blo to toooolk pa sej u bistvu...kaj vem.....men res ni blo trba rihtat ga pa tko...pa je vrag vsako noč parkrat ustat pa ga posest pa hrbet zmasirat recimo pa aspirirat pa to.......sam men se je nekak samumevno zdel...da če sem tam bom nekak furala to......je pa zajebano, ne morš rečt da ti je veselje, al kej.....sam hudo mi nkol ni blo glih.......pa v dveh letih in pol trdega ležanja ni mel ene preležanine....zdravniki so se sam čudli....k eni majo že po par mescih čist odprt hrbet

[Marsa]

svaka ti cast.

[Todika]

eh ma ne.....no mogoč u bistvu res ma ne vem sej pravim, težk je razložit to....včas je blo težko, če čist odkrito povem....pa nimaš nobenga lajfa, nkamor ne morš it ker ne veš....kaj pa če bo glih tedi kej....pa si včas mal zagrenjen res, pa slabovoljn, pa u bistvu študiraš če ne bi blo bolš če bi enostavno umru, da se neb matrov on pa vsi zravn....pa te je sram pol zarad tega.....težke stvari so to...sam ko je blo treba pa ni blo debate....pa nkol nism pokazale njemu kake slabe volje, da neb dobu tistga občutka da nem je v breme.....se je že tak verjetno počutu tko.....

[Marsa]

no saj ZATO svaka ti cast... ne sam ker si...
slaba vest, cudne misli... to je po mojem normalno, sam (si) folk ne prizna... najbrz, sodim, vem pa ne....

moj fotr je bil blazno bolan na koncu.... sem egoisticno pol razmisljala, da po eni strani je torej na nek nacin zame boljse, da me je zapustil pri 8. al 9. letih, ga vsaj na konc nisem gledala se matrat (in se se jaz matrala z njim).
jaz pa se vedla nisem, da je tko strasno bolan...

[kokola]

<{POST_SNAPBACK}>Kokola, lepo si tole napisala, mi je vsec, kako razmisljas (sam brez veze da se se zdaj otepas obcutkov slabe vesti itd.)....
vse se lohk cist spremeni, v momentu, in ti testi so pol pomembni...

Ni pa receno (vem da se ne boste stirnjali v tej tocki z mano, vecina), da ni ljubezni....
menim, da je vseen mozno, da te je imel tip rad oz. da ma clovk pac rad svojega partnerja, tud ce cudno reagira.....
saj je zanj tud grozno, njega je tud 'kar doletelo', kot tebe..... je tezko se soocit s tem, po mojem.... najbrz ni kar za obsojat....
pa se, ljudje se bojij(m)o bolezni... 

popolnoma se strinjam s tvojo trditvijo....Marsa.res se bojimo ljubezni.tisti,ki zbolimo in tisti,ki to dozivljajo z nami...
zivljenje gre naprej..trenutno sm srecna kot se nikoli...imava tezave s partnerjem...ma skupaj resujeva sproti...dosti se pogovarjava in....to je oz.ON je nekaj neverjetnega...
nezen kadar to potrebujem
divji kadar je treba
ON je vse v enem....

[Pujsita]

<{POST_SNAPBACK}>Sam, če tkole razmišljaš ... pa ... kot, da si bolni ne bi zaslužili ljubezni in pozornosti? 

Sama sem večkrat jokala zaradi dejstva, da sem nekomu v breme, ampak če drugače pomislim - ravno tako si zaslužim nekoga, ki mi stoji ob strani.

Te zadeve so eden težjih testov za moje pojme. Kajti po mojem mnenju, moraš živeti svoje življenje, biti partner kot vsi ostali + soočiti se z raznimi strahovi + dodatno razumeti partnerja + ne s pomilovanjem gledat nanj, ampak ga gledati kot enkovrednega. V bistvu se mi zdi, da je treba imeti pošljihtane VSE zadeve običajnega partnerstva + še kaj več . Ker odnos iz usmiljenja ali iz občutja dolžnosti zame ni , je v bistvu nek obrambni mehanizem.

<{POST_SNAPBACK}>Kokola, lepo si tole napisala, mi je vsec, kako razmisljas (sam brez veze da se se zdaj otepas obcutkov slabe vesti itd.)....
vse se lohk cist spremeni, v momentu, in ti testi so pol pomembni...

Ni pa receno (vem da se ne boste stirnjali v tej tocki z mano, vecina), da ni ljubezni....
menim, da je vseen mozno, da te je imel tip rad oz. da ma clovk pac rad svojega partnerja, tud ce cudno reagira.....
saj je zanj tud grozno, njega je tud 'kar doletelo', kot tebe..... je tezko se soocit s tem, po mojem.... najbrz ni kar za obsojat....
pa se, ljudje se bojij(m)o bolezni... 

Tudi jaz mislim, da lahko da jo je imel čisto rad, samo tule je ena kompleksna zadeva vpletena, ljubezen + strah pred kaj bo + ogromno kaj pa čejev + lahko da zakaj pa glih midva? + strah pred tem, da tega ne zmoreš + soočenje z vlogo žrtve ++++++

Težko kar tkole na splošno nekaj reči .

[Marsa]

[Pujsita]

Diana, to je teorija, ko si v situaciji ni tko kristalno jasno dostikrat

[kokola]

<{POST_SNAPBACK}>Diana, to je teorija, ko si v situaciji ni tko kristalno jasno dostikrat 

[Marsa]

<{POST_SNAPBACK}>Ce ga imam rada, bi skrbela. V primeru, da mi ko mu prinesem čaj, zafase salco v glavo, ne bi skrbela.

Lp

jasno da tko mislis... ZDAJ.....

<{POST_SNAPBACK}>Diana, to je teorija, ko si v situaciji ni tko kristalno jasno dostikrat 

Jp.....

*

Pujsa, tle mas ti zlo fajn porihtan.

[Marsa]

*

[lia]

[Ksenia]

[Mateja]

[silki]

Hudo! huda preizkušnja,....in to ena za drugo!.....tudi to je life!

[Ksenia]

poznaš pravi pojem ljubezni

[silki]

Razumljivo, Valkira,....vsaka taka "stvar" v lifu, pušča sledi globoko,...in sproži notranji proces,.....ven prideš ali pa tudi ne,....eni ostanejo ujetniki,...eni se "zlomijo",.....eni postajajo vsakič močnejši!