89 komentarjev na to temo

[kapica]

Ellow!

Js tole prvič uporabljam... tko, da glih ne vem, kaj bo iz vsega skupi.... Ampak včasih, me kr nekak prime, da bi sam neki...pisala, bila daleč od vse množične poplave ljudi, bila sama s sabo, v svojem notranjem prostoru, kjer smer ne obstaja, v katerem razrešujem zmede, ki se dogajajo okoli mene... in meni...

Pa sem se začela spraševati, kaj je sploh poplnost??? In...eh..., zakaj enostavno ne dobimo odgovorov, ampak se moramo prej mučiti z vrašanji ? V bistvu smo ljudje (mimogrede: ali je normalno, da imam ljudi za človeška bitja??? Večina jih tekmuje tko sam v prizadetosti, zabitosti in odvratnosti .)Ja ljudje sm nepopolna, vendar vseen božanska, bitja, ki se postopoma na izkušnjah, bolečinah... čistimo nesnage, da bi se lahko dvigali navzgor. A? Nepoplnosti najbrž ni, so samo prilagajanja... Za popolnost je tule preveč...hmmm...vmešavanja, poplnost pa tega ne potebuje... Ampak po neki strani pa tudi obstaja , saj obstaja vse kar si lahko zamislimo, vendar je to nepomembno majhen delec, saj obstaja tudi vse, česar si ne moremo zamisliti... A je to mogoče??? Nekje v neskončnih neskončostih, verjetno ja ...

[pokowc]

popolnost je zame Zadovoljstvo, da sem enkraten, potešen, nahranjen,
...
bit popolen, bit bližje k Veličastnemu.
Biti izpolnjen do približno do popolnosti .

Skoraj popolen sem vsak dan, ki mi dopusti, da lahko še diham dan .

Popolen sem s tem, da si dovolim nekaj, mnogo, preveč.. in da to uresničim prej kot je to mogoče.

pokowc

[Susi13]

Popolnost sem dosegla s tem, da sem sprejela dejstvo, da v danem trenutku nisem zmožna opredeliti popolnosti do te mere, da bi jo lahko dosegla ali drugače povedano: nimam predstave, kaj je popolna popolnost - torej vseobsegajoča popolnost. Sprejela sem svojo omejenost in presegal tiste dele nje, katere vidim in kateri me omejujejo.

Sem toliko jaz, kolikor sem v danem trenutku lahko jaz. Dovoljujem si biti jaz. In sem srečna, da sem jaz. Predvsem pa sem srečna, ker sem v svoji nepopolnosti našla popolnost...

Cmoka na noska!

Suzana

*...trenutek, ko sem...*

[andrej]

Susi je dobro napisala. Doseči popolnost je nemogoče, ali pa je popolnost to kar pravi ona sprijazniti se in spoznati to kar smo in predvsem in najpomembneje v tem uživati in se veseliti.

Jaz se počutim popolnega takrat ko sem srečen in se veselim življenja, čeprav vem da je še mnogo stvari, ki bi bile lahko boljše ali drugačne, pa me to ne obremenjuje, ravno nasprotno, veselim se novih izzivov. Skratka ŽIVIM. Dovolim si biti jaz in v tem neskončno uživam in skupaj z mano tudi ljudje, ki me obkrožajo.

andrej

[Tjazy]

Popolna je samo ljubezen... in vse cesar se se ni dotaknila cloveska roka.. )
Vedno je potrebno najti dobro v slabem.. Kaj je dobrega v nepopolnosti? Ce bi bil popoln.. potem verjetno vec ne bi bil na zemlji in sedaj ne bi mogel klepetati z vami.. Torej.. z nepopolnostjo si zagotovim vstopnico za naslednje zivljenje.. )
Tjazy

[Susi13]

Tjazy, če vzamem tvoj post kot nekaj popolnoma resnega, ga dojamem, kot da ti je nepopolnost izgovor, da se ti ni potrebno toliko potruditi, da bi dosegel popolnost po kateri hrepeniš; mar te je strah samega sebe...? Itak si toliko zmožen doseči, kot si sam postaviš za cilj. Omejitev smo sami sebi... (?)

In če ga vzamem v smislu "malo za šalo, malo zares", ga dojamem v smislu: ljudje smo še tako daleč od popolnosti, da se bomo itak vsi vsaj še enkrat rodili - torej, človečki, se nam splača truditi se...?

Pa ne zameri, prosim,... danes imam pač tak dan, da mi paše pisati in iskati "dlako v jajcu"... )

Cmoka!

Andrej, tebi pa: saj veš... v danem trenutku sva na isti frekvenci!

Cmoka na noska vsem,
Suzana



*...trenutek, ko sem...*

[Tjazy]

Ahh.. ne Susi

Nekaj sem pac zelel napisat.. in .... kako pa bi izgledalo, ce bi napisal, da sem popoln?? Morda pa bi se rad se nekaj-krat rodil...

Hecam se... ni blema Susi... Glavno, da talas ljubcke in je dan lepsi..
Tjazy

[Maca Mur]

Meni se vcasih zdi, da so popolni dojencki. Rodijo se popolni, popolnoma so odprti, brez strahu, niso zakrceni, ljubezen jim tece skoz in skoz v mocnem slapu. Ko rastejo, dobijo vec in vec strahov, negotovosti vase in v svet. In tok se upocasni.

Popolnost mi pomeni spet ZAVESTNO doseci to stanje popolne odprtosti pretoku ljubezni BREZPOGOJNO, brez dvomov, in se prepustiti zvenu angelskih strun, ki jih zacutim takrat.

Hvala Suzani in Andreju in vsem drugim, ker ste...

[nataly]

Tudi jaz mislim, da smo popolni samo takrat, ko se rodimo. spomnim se pogleda svoje starejše hcerke. takoj po porodu...toliko modrosti, vsevednosti je izražal tisti pogled. in obcutek češ: midve pa se poznava...že zaradi tega pogleda je bilo vredno živeti.
potem pa začnemo pridobivati vso zemeljsko težo, okornost. vsa brezmadežnost, popolnostu duše se manjša...
samo na nas je kako bomo živeli s tem. se zavedli lastne nepopolnosti, kajti konec koncev smo le ljudje in kot takšni imamo biti pravico nepopolni...

ob tem sem se spomnila še nekaj. Pred nekaj meseci je umiral svak. na smrtni postelji si ni želel nič drugega, kakor dotik.čisto preprosti človeški dotik....kaj mislite koliko ljudi se ga je bilo sposobnih dotakniti? samo njegova žena in jaz....iz oči sem mu brala, da ve, da bo umrl. ljudje so stali ob njegovi postelji, vili roke, se nasmihali, pogovarjali o vremenu...čemurkoli....samo o smrti ne.
tedaj me je prešinilo...človek se je v bistvu bal smrti, pa vendar mu nihče ni nudil tolažbe...mu povedal, da se nima ničesar bati....
no, ne vem zakaj zdaj pišem o tem. pač sem se spomnila. (no, zdaj sem se spomnila razlog....v tistem trenutku sem jih prezirala. globoko. pravzaprav sem jih obsojala!) in zdaj se sprašujem s kakšno pravico? Saj mu niti jaz nisem povedala. preprosto me je bilo ..SRAM...

glede nepopolnosti še to.
sama sem vse prej kot popolna....res.
Vendar se nekako sprejemam s tem. pa ne da bi bila ponosna sama nase. bog ne daj.
ampak se zavedam svojih napak. in se trudim, da jih ne bi ponovila....je pa res, da je vse skupaj malo težko...
pozdrav

natalija

[Tjazy]

Nataly.. ko ze ravno pises o smrti.. vcasih se zamislim... kako bo, ko bom umrl.. in obcutek ni ravno prijeten.. sploh ce bi moral zdaj umreti. Morda se obcutek spremeni, ko naredimo vse, kar smo si zadali.. tega se ne vem, ampak zdaj me je pa strah smrti.. predvsem morebitnih bolecin ...ceprav vem, da si potem na varnem in te vodnik pospremi in tako dalje.. Moja glavna nepopolnost je nepotrpezljivost in strah pred bolecinami. Bojim se zobozdravnika.. v bistvu sem ves poten, ko cakam v cakalnici.. in potem rece, da mi bo dal inekcijo in me je strah inekcije. Cenim cisto vse zenske, ki so rodile..!!
Pred kratkim sva bila z zeno v gorah.. in po moji neumnosti sva prisla v zelo nevarno situacijo, gor stena, dol prepad.. polovico klinov je manjkalo, polovico polick zdrslivih in krusljivih in takrat sva se zavedla kako smo majckeni in kako mogocna je narava. In v taksnih in podobnih situacijah spoznas, da si proti naravi popolnoma nemocen.. Edini nacin, da prezivis je.. spostovanje narave in zaupanje do sebe in boga, da bos zmogel in da bo vse ok.
Pred leti sem v skalah dozivel nevihto.. to je bilo najdaljsih 20 minut v mojem zivljenju.. ko iz oci v oci gledas strelo.. dobesedno se userjes.. in ko sem prisel do koce.. se je tocno videlo, kdo je tudi bil takrat v nevihti zunaj.
Lahko je biti frajer na tdnih tleh in ob prijaznem soncku..
Zame je popolna narava.. nic ne manjka in nicesar ni prevec..
Morda pa smo popolni ko spoznamo svoje nepopolnosti.

Muca Mur.. pretok brezpogojne ljubezni.. ko sem se zavedel, kaj vse zajema brezpogojna ljubezen... sem spoznal, da imam se veliko dela.. Tukaj sploh ni vkljucen samo partner.. morda bi bilo v primeru, da smo samski, to celo lazje doseci.. samo ko bi sli v partnerstvo, be se nam vse podrlo.
Brzpogojna ljubezen.. verjetno je to moja najvecja zelja.. in najvecji korak blizje k popolnosti in preprican sem, da bom to nekoc dosegel.
Brez vase pomoci (mislim na vse ljudi) mi to ne bo nikoli uspelo.

Se nekaj se mi zdi popolno.. lepa glasba.. ki seze dlje kot samo do uses...
Tjazy

[Susi13]

Tjazy!

Hvala Ti!

Cmoka,

Suzana

*...trenutek, ko sem...*

[someone]

Tjazy: Moje skromno( pa ne samo moje) mnenje je, da obstaja nek proces(s svojimi zakoni), katerega del smo tudi mi. Ce se bomo ravnali v skladu s temi zakoni( kako vem kaj je v skladu z zakoni?? pogledas v sebe in vidis!.. mislim da ste tukaj vsi ki cutite kaj je tisto PRAV oz. v skladu z temi "visjimi" zakoni ), bomo dosegli harmonijo s tem procesom. Seveda je to zelo tezko oz. mogoce tudi nemogoce.Ko se ravnamo v nasprotju s temi zakoni okusimo posledice taksnega ravnanja.Zakaj ti to pisem ? Sprasujes se o smrti...kaksna bo...bojis se bolecine....VSE to je odvisno samo od tebe in tvoje lastne volje oz. zelje ravnati se v skladu s temi zakoni.Sam si predstavljas bolecino! Zakaj si jo? Ker nisi popoln? Kdo pa je ? Ko si popoln ne vidis nikjer bolecine, sovrastva,jeze...vseh teh lastnosti, ki jih kot otroci nismo imeli in ki niso v skladu z visjimi zakoni. Ker vidim, da si taksen, ki dokaj dobro razume kaj je tisto kar je PRAV, menim, da ni razloga za pretirano skrb.

P:S: Moja videnje popolnosti je v tem: Preziveti celotno zivljenje z obcutki otroka!
LP

[Tjazy]

Tudi tebi hvala .. Susi

Someone.. daj se kaj napisi.. strah me je, dati en majcken uhan, ki mi ga hoce Jayi kupiti.. Uff!! OK.. sem res reva.. ampak fizicne bolecine, so moje sibke tocke!

Tjazy

[nataly]

V bistvu si mi uganil misli. Clovek nikoli ne more proti naravi...
vedno je ona tista, ki bo zmagala. mozno je edino sodelovanje..
vendar je tukaj prisoten pohlep. človeku pač ni nikoli dovolj tisto, kar mu narava ponudi. in ponudi mu ravno toliko kolikor potrebuje.
ampak ne...mi hočem še več in več...kam nas je pripeljal pohlep?
uničena ozonska plast, izumiranje živali, krčenje deževnega gozda...
za kaj? vse samo za materialne dobrine...iluzije... v bistvu.
ampak, če je vse skupaj del nekega procesa...če smo na zemljo prišli z gotovostjo, da tako pač mora biti se hkrati vprašam zakaj?
kdaj in koliko časa bo potrebno, da se ljudje osvestijo...tudi z mano vred. evo primer.
Sem strastna gobarka...v gozdu bi lahko preživela cele dneve....in iskala gobe...(zato, da jih potem podarim prijeteljem in ljudem,ki jih pač ne poznajo.) Čeprav je dejstvo, da bi imela tri, štiri jurčke čisto dovolj za juho..recimo...sem pa naredila naprek v tem, da hodim v gozd z majhno košaro...zvesta na koncu zakonu in sama sebi...še vedno lahko lazim po gozdu, samo v košaro ne dam ničesar več...(ker ni prostora!)haha.
In ni samo glasba popolna...čeprav jo je ustvaril človek - ampak po božjem navdihu...tudi slike, pa knjige...vse v čemer je prisotna sled boga.


Sem pomislila danes med vožnjo (poslušala the Beatles), njim je uspelo.
Zato, ker so peli o ljubezni...pesmi, kakršne so te ne bodo preživele, samo generacijo, dve...ampak desetletja...(tudi Bethoven, ki je svoja najbojša dela napisal skoraj popolnoma gluh...)stoletja!




natalija

[someone]

Tjazy: moj namen je bil odgovoriti na tvoja razmisljanja:"Nataly.. ko ze ravno pises o smrti.. vcasih se zamislim... kako bo, ko bom umrl.. in obcutek ni ravno prijeten.. sploh ce bi moral zdaj umreti." Sicer pa sem nov tukaj in sem sele kasneje prebral tvoje in ostale komentarje v sosednjih forumih.Nisem torej vedel, da si(da ste vi vsi ki tukaj pisete) tako razgledani o teh stvareh oz. da sploh o tem razmisljate.Ker tudi jaz razmisljam o podobnih stvareh vas bom seveda od sedaj bral in tudi delil z vami moja razmisljanja.
Hvala
LP

[aquarius]

Dogajanje minule sobote:rojstnodnevna zabava nekje v naravi,cca 30
ljudi - nepomembno.Slavljenec je za darilo dobil indijski boben in od nekje so privlekli še dva bobenčka in dogajanje se je pričelo.Bil je trenutek,ko smo bobnali(sam bobnanja nisem nikoli študiral)-samo prepustil sem se ritmu ostalih dveh bobnarjev in se zlil z njihovim ritmom in obratno.V nekem trenutku,ki ga ne morem določiti sem začutil lastno vibriranje z vsem okoli sebe,hkrati sem bil in hkrati me ni bilo-začutil sem popolnost trenutka-.

[pokowc]

popolnost začutiš, ker se enačiš s trenutkom sprejetja :o)



pokowc

[kapica]

pokowc: POPOLNOST ZAČUTIŠ, KO SE ENAČIŠ Z TRENUTKOM SPREJETJA... ta stavek si dobr napisal..))!!! Pol se pravi, se je aquarius, enačil s trenutkom, se z njim prelil..., da je hkrat bil in ga hkrati ni bilo...? Z eno besedo, kot je napisal, začutil je popolnost, tega trenutka...)

[pokowc]

ja.
samo bil je; sprejel se je in ozdravil´´

pokowc

[aquarius]

Totalno prečistil-fantastičen občutek.

[Prabha]

Dogajanje minule sobote:rojstnodnevna zabava nekje v naravi,cca 30
ljudi - nepomembno.Slavljenec je za darilo dobil indijski boben in od nekje so privlekli še dva bobenčka in dogajanje se je pričelo.Bil je trenutek,ko smo bobnali(sam bobnanja nisem nikoli študiral)-samo prepustil sem se ritmu ostalih dveh bobnarjev in se zlil z njihovim ritmom in obratno.V nekem trenutku,ki ga ne morem določiti sem začutil lastno vibriranje z vsem okoli sebe,hkrati sem bil in hkrati me ni bilo-začutil sem popolnost trenutka-.

Wau obožujem bobnanje,...poznam ta občutek, ja!!!!Super!!!!!!

[Alan_New]

Popolni smo taki, kakršni smo.

[Izraz]

Popolnost je meni nekoč zelo grenila zivljenje. Izhajala je iz mentala, to je pomenilo, da vsak občutek, ki se je v meni zbudil in se ni skladal z normativi popolnosti, se pravi sreca, ljubezen, sprejemanje, pogum in obilje je bil opazen v meni in borba se je začela. Če se nisem borila s temi deli, na terapevtski način sem jih pa zatrla, skrila. Rezultat? Disharmonija.
Sedaj sem pa v fazi, ko se kaka taka custva zbudijo v meni, da jih opazim in probam vzljubiti. Ma ni tako lahko sprejeti in vzljubiti svoje šibkosti, vsaj meni. Pa če kaj zafrčkam, ne vem da pozabljam stvari, pa moram nazaj, pa da se mi mudi, ratam zelo nestrpna do sebe, lahko bi rekla kar jezna, to sem opazila. Sedaj se probam ne obsojati za take stvari. Ampak samo, ja tudi taka sem, nobody is perfect.

No to bo zame popolnost sedaj, da se ljubim, tudi ko ga bluzim:)

[kapica]

Tole si napisala pred petimi leti, kako pa čutiš zdaj ?

[Prabha]

Popolnost je meni nekoč zelo grenila zivljenje. Izhajala je iz mentala, to je pomenilo, da vsak občutek, ki se je v meni zbudil in se ni skladal z normativi popolnosti, se pravi sreca, ljubezen, sprejemanje, pogum in obilje je bil opazen v meni in borba se je začela. Če se nisem borila s temi deli, na terapevtski način sem jih pa zatrla, skrila. Rezultat? Disharmonija.
Sedaj sem pa v fazi, ko se kaka taka custva zbudijo v meni, da jih opazim in probam vzljubiti. Ma ni tako lahko sprejeti in vzljubiti svoje šibkosti, vsaj meni. Pa če kaj zafrčkam, ne vem da pozabljam stvari, pa moram nazaj, pa da se mi mudi, ratam zelo nestrpna do sebe, lahko bi rekla kar jezna, to sem opazila. Sedaj se probam ne obsojati za take stvari. Ampak samo, ja tudi taka sem, nobody is perfect.

No to bo zame popolnost sedaj, da se ljubim, tudi ko ga bluzim:)

Ja, najhujše pa je to, ko mental določi kaj je ful slabo in kaj full dobro, pol si v riti....Jaz se včasih v tem zezam.Rešujem eno zadevo, pol um reče:ajoj to pa je težkooooo, kako boš to naredila? Brez določb pa gre hitro kot strela:hopla, štreng, sekunda in rešitev je takoj tu!