PARADOKS PARADOKSOV
Bitje, ki izhaja iz neskončnost, se bo zelo težko udomačilo v končnosti in omejenosti. In ko vstopa v realnosti materije in tudi v tako imenovano fizično telo, mu to stanje v osnovi predstavljala velik paradoks. Kljub močni "zgodbi" identitet, ki se sprejmejo zraven fizičnega telesa, kljub DNK zapisih, ki se zdijo tako zelo resnični, (saj vsebuje zapise rodov za tisočletja nazaj), kljub teži in moči indetitete te gostote v katero tako vstopa, to neskončno bitje vseeno ne more resnično sprejeti, da je vse to res "njegova" zgodba ali da je "to" sedaj res on..
Do konca je ne more sprejeti, ker ima vseeno še spomin na to kar ono izvorno je; neomejeno neskončno bitje, ki je samorealizirano, ki mu je vse dostopno, kjer se ideje, ki imajo svoje življenje, le spontano pojavljajo in se tudi same instantno realizirajo in tam bitje ne rabi vlagati nobenega truda ali napora k temu popolnemu procesu, saj teče popolnost kreacije, ki je že samodelujoča in samoizkušana.. V tej realnosti je tudi širina sprejemanja neomejena, ne obstaja noben sistem vrednotenja, ki bi določal kdaj ja in kdaj ne; bstaja le izkušanje vsega, kar se pojavi na ekranu in ni nobene selekcije, ki je tako poznana tukaj v svetu materije, kjer se um zelo učinkovito fokusira na statične zapise in sodbe, kaj je dobro in kaj je slabo. Bitje ki vstopi v tak sistem, ga ta sistem nekako ne prepriča, saj hkrati ko opazuje materialno, gleda tudi skozi to 3D matrico in zato zelo težko vzdržuje strogo selekcijo svojih izkušanj.. slej ko prej začne zelo aktivno izkušati oba pola izkušenj (ne in ja), to pa ga/jo potem pripelje še do večje transcendence in dojemanja prozornosti fizične realnosti, tudi realnosti čustev, misli in skupkov zapisov, prepričanj in drugih mehanizmov, ki določajo tudi različne poti mentalnih realnosti, ki se v posameznikih pojavljajo.
In ko si bitje vseeno vzame tuzemeljsko stanje za izkusiti, ki je seveda samo po sebi vseeno zelo zanimivo, saj neomejenemu bitju daje možnost začutiti izkušnjo končnosti. In tako se rodi ultimativni paradoks, ki se nato fraktalno širi naprej v vsak del božanske matrice, v neskončne oblike in neslutene razsežnosti.. Ko bitje izkusi končnost, jo instantno zrcali tudi v neskončnost, saj je neskončnost bistvo Bitja). A ko Bitje tako prezrcali končnost v matrico neskončnosti in večnosti, daje večni obstoj tudi temu paradoku in njenemu fraktalnemu neskončnemu vtisu v tkanino realnosti.
In po katere izkušnje vseeno pride Bitje, ko vstopi v to omejenost?
Osebnost recimo izbira popolnoma druge izkušnje! Ima ves čas neskončno želja, ki ji stojijo v dolgi vrsti za uresničenje in skoraj jasno je, da je časa premalo, da bi uspela uresničiti vse.. Zato osebnost ponavadi le hiti in lovi čimveč, kar se bo dalo.. Torej tek, hitenje in še in še.. In ta način lovljenja ji omogoča, da ves čas ostaja le ta osebnost in se ne odpira naprej v višje realnosti. Se pa tu in tam kakšni osebi vseeno pojavijo želje, ki so pa večje/širše od nje same, najprej ji le bežno preletijo njen ekran, a jih oseba nikakor ne more ujeti in zato si jih osebnost niti želeti ne zmore, saj so izven njenega dosega vseh zaznav. Določeno poglobljeno delo na sebi, samo spoznavanje in vpogled v to kar je, ji pa vseeno lahko daje možnost spoznavanja mehanizmov in se po poti spoznavanja lahko premika tudi globoko vanje..
A tudi ko je že tako globoko, da gleda v samo oko hurikana, si osebnost pa vseeno ne zmore (ali tudi ne zna) izbrati očeša v očesu, saj tam se vse konča, saj ona ima še vseeno občutek, da je še toliko tega še kar ni doživela in se tega ne da opustiti, po drugi strani pa ji tudi konec, še vedno izgleda pregrozen.
Neomejeno bitje, ki koncev in začetkov ne pozna, pa lahko v svetu omejenosti izbere le eno in edino izbiro, ki mu jo omejenost nudi, torej uničenje omejenosti. Kar je seveda ultimativna izkušnja, ki čaka na koncu vsakega.
So pa seveda majhni koraki proti temu. Saj umirati se uči skozi majhne korake, umirati se začne učiti že skozi neuresničene želje, skozi razpadle odnose, skozi različne oblike izgub in vse te izgube nosijo v sebi delček modrosti zavestnega umiranja. Je pa to vseeno priložnost, ki jo vidi in ujame redek posameznik, saj je vedno na voljo mnogo drugih izbir, ki se jih da izbrati in se kar ponujajo, da se le ne bi izkusilo čistosti izkušnje same.. Tako da lahko se iz izkušnje zbeži, lahko se jo zelo efektivno zamoti z zapolnjevanjem praznine s čimveč stvarmi in motenj, ki jih nudi materialni svet,.. Vedno obstaja tudi dovolj ljudi, s katerimi se da vživljati v razne zgodbe, čustvene vrtince, sojenje, kritiziranje in iskanje krivcev za neko situacijo, kar že samo po sebi pove, da oseba v takem primeru dela vse kar se da, da le ne izkuša bistva, kjer so prisotna vsa mnenja in vse perspektive hkrati.
In če se že govori o izkušnji majhne (delne) in velike (celostne) smrti, je tukaj seveda na mestu vprašanje, kakšno smrt pa lahko sploh izkusimo? Med vso to pestro ponudbo, ki se ponuja. Duhovnost ne prizanaša z mnogimi opisi barvitih prehodov, tunelov, čudovitih bitij in svetlobe in s tem daje umsko predstavo, ki onemogoča realen vstop v izkušanje izkušnje same in te ideje postanejo žal le ideje v umu in niso v pomoč pri izkušnji, le še ovira.
Torej ko se neomejeno bitje sprehaja po iluzijah omejenosti; ko si obleče fizično telo, ki ji omogoča to "sprehajanje", se za tem ko spozna vse izkušnje, sooča slej ko prej le še s paradoksi, ki jih nudi to unikatno stanje v katerem se je znašlo. In če se osredotoči na paradoks izkušanja smrti, je za bitje največji paradoks izkusiti tako imenovano "ateistično smrt", popolno izničenje vsega obstoja. In to daje temu bitju brez začetka in konca, možnost izkusiti tudi to kar se imenuje popolno izničenje, prenehanje obstoja znotraj neskončnega obstoja, izkušnjo začetka in izkušnjo konca! Vsi ostali paradoksi (in ostale smrti) so le predstopnja te ultimativne izkušnje. In zato je to ena in edina izkušnja, ki jo vsekakor mora izbrati, saj ta izkušnja v sebi vsebuje vse ostale, sa je paradoks vseh paradoksov. In kakorkoli se zavlačuje, je končna izbira duše, ki je vstopila v te fizične realnosti, ravno izkušnja "te izkušnje", to je za njo zadnja stopnička ali največji možni dar te omejene realnosti. Vsaka duša zelo dolgo ponavljala izkušnjo rojevanja in smrti, izkušnjo večnih inkarnacij in obstoje v omejenih realnostih, dokler ne dozoreli za to, da zavestno ne izkusi, kaj pa je tudi dokončno samouničenje.
In ker tega seveda ni možno doživeti niti z obljubo fizične smrti, je eden od čudovitih paradoksov, da kdor še ni umrl na ta način, še niti živeti ni začel. Popolnoma in absolutna smrt nauči osebo popolno predajo višji inteligenci, tako pridobi popolno zaupanje v življenje samo in doseže absolutno svobodo.
Je pa življenje v tej trenutni matrici vrednoteno in pojmovano tako, da je osebi zelo težko izbrati prav to izbiro, saj je zaničevana iz vseh strani. In ker je v omejenosti smrt naraven del življenja, je odstranitev smrti v dualnih sferah življenja nekaj najslabšega kar se da narediti. Izogibanje "smrti" se lahko opazi tudi v vsakdanjih izbirah, ko osebe ostajajo v odnosih, ki so že dolgo mrtvi in ne upajo stopiti naprej in izstopiti iz njih; podobno se ljudje oklepajo ene in iste ideje o smislu življenja, kjub temu da jim na vrata že dolgo trkajo druge ideje, ki jim ne dovolijo vstopiti.. premočno je oklepanje starega in poznanega, ostajajo v poznanem tudi takrat, ko to poznano že samo razpada ali že prav zaudarja.. In to se to odraža tudi v vsej družbi, skozi sisteme, ki so kot nenaravne (rakave) tvorbe, ki delujejo le še same sebi v namen in so se usmerile celo proti ljudem, ki so si jih ustvarili, tudi proti naravi, proti Zemlji in proti življenju samem.
In vse to se zgodi, ko se smrt izloči iz naravnega toka življenja. Kar namreč iz celote izločiš, to te začne nato zasledovati in te zasleduje tako dolgo, dokler ne ostane le še to.. In v tej situaciji nato sprejmeš celoto in uravesiš v sebi vso življenja, ki obstaja.
Ko hrani poteče rok, jo ponavadi vržemo v smeti. Zakaj se to ne naredi tudi z odživetimi deli sebe, zakaj se to ne naredi tudi z idejami, ki so že poznane, z miselnimi vzorci ali načini čustvovanja, ki so bili že tolikokrat izkušeni. In tako paradoks poskrbi za to, kar izgleda nezmožno, da z vso močjo izbire dobimo ravno nasprotno izkušnjo, kot jo želimo izbrati. In ponavljanje ene in iste poznane izkušnje, nastane slej ko prej mrtva in prazna izkušnja. Ko se to enkrat izbira na globalni ravni, se lahko opazi svet mrtvih ljudi, ki mrtvi hodijo in lutajo, brez da bi vedeli zakaj počnejo to kar počnejo in zakaj so sploh tukaj.. vedo ponavadi le to, česa si NE želijo in ker poznajo le svoje strahove v katere ne upajo vstopiti, so njihova življenja le popolni sistemi umikanja tem globljim delom sebe, ki jim izgledajo pregrozni.
Več je tega čemur se umikaš in česar ne moreš sprejeti, manj celovit si.. manj celovit si, manj življenja je v tebi in tudi manj življenjske energije se pretaka skozi tebe. Kar ni celostno je vedno zapisano smrti. Zato je večno življenje možno pridobiti le ko zmoreš vstopiti v vsaki del sebe, ko so najgloblji strahovi zadnji kotički, ki te še vabijo vase, da se spoznaš, kot to kar si. Vse in nič hkrati.
