Alpinizem in športno plezanje
#127
Objavljeno: 17. november 2009, 06:56
in to, da je nekaj ekstremno oz. se imenuje šport oz. koliko zlatih cepinov in nagrad kdo dobi... mogoče je to nekomu pomembno, vendar mi humar ni dal takšnega filinga. in kaj sploh je normalno. da pri dvajsetih začneš razmišljat kako boš lepo plačveal davke in si komaj prigaral nekakšno improvizirano penzijo pri 65-tih to je vse prej sprevženo, divergentno in utopično razmišljanje v vseh možnih svetovih. pa naj bo svet sestavljen iz same skale ali pa imaginaren privid v naši zavesti.
tu ni za debatirat. humarja so klicale gore. in to se nas v bistvu ne tiče. ker za nas je glavno vprašanje kam NAS kličejo osameljni volkovi.
Ne pripadati niti sebi! Iti naproti, slediti odsotnosti tega, da bi imeli cilj, in tesnobe, da bi morali nanj priti.
Tako potovati, je potovanje. A na njem sem, ne da bi mi bilo treba več kakor sanje o prehajanju. Ostanek sta zemlja in nebo.
Fernando Pessoa
#128
Objavljeno: 17. november 2009, 22:25
Kaj dela Humarja takšnega alpinista kot je?
Izkušnje pravijo,da v bilo katerem obdobju najboljši alpinisti na svetu, polovica jih umre zaradi naraune smrti in ostala polovica pa zaradi padca,zdrsa,podhladitve:v glaunem zgubi življenje v gorah.
Zgodovina alpinizma samo potrjuje to kruto realnost.
Mi realno lahko samo ugibamo kdo bo za večno nas zapustil v gorah in kdo bo pa preživel?Kaj mogoče obstaja ena povezava med preživetjem alpinista in med njegovo izkušenostjo in spretnostjo?
Jaz sem danes prepričan, da ključ da vzdržiš v ekstremnih situacijah je volja,da preživiš.
Dovolim si tudi reči,da alpinist in harmonija s samim seboj in s svetom normalno,nikoli ne bo zgubil življenja v gorah.
Za alpinista,ki želi premakniti mejo, notranja harmonija je glauni pogoj,da mu to uspe.
Če nimaš tega pol je boljše,da se oddaljiš od ekstremnega alpinizna.
Humar to notranjo harmonijo jo ima.
Zdaj je minilo 30 let od našega prvega vzpona stena Rupal Nanga Parbata;od tistega dne naprej sem preplezal še druga gorovja in sem se obogatil z mnogimi drugimi izkušnjami.
Govori se,da se telo pomladi vsakih 7 let-da se telesni organizem obnovi.
Zdaj se sprašujem,da če se to dogaja tudi z našo dušo.
Leta in leta sem se branil od vseh vrst preganjanja in obtožb zaradi vzpona Nanga Parbat,ki je sprožil ves ta kaos.
Zdaj,če grem nazaj s časom in razmišljam z obsedenostjo,da zakaj in kako se je zgodila nesreča ne pridem nikamor.
Jaz sem se nehal obremenjevat z obtožbami ljudi na moj račun s tem,da so drugi mislili,da me morajo prepričati in da moram bolj prisluhnit sebi in to,kar čutim jaz globoko v sebi.
Jaz sem edini odgovoren za izbiro spusta navzdol stene Diamir.
Če je bila prava odločiteu ali pa tudi ne tega nihče ne more reč.
Kjub temu,da sem bil izpostavljen mnogim kritikam, resnica je bila ta,da to je bila edina rešiteu.
Ko se pripetijo takšne situacije je vse težje in pogoji so res na skrajnosti obupa ampak po eni strani je to tudi dobro,da mlad člouk to doživi:prau takšne izkušnje nas naredijo bolj občutljive.
Imel sem srečo,da sem umrl mlad,to je podžigalo v meni kot nek pretok goriva kar je bilo dovolj,da sem se lotil bistva naloge za preživetje s tem da se pripravim za naslednje razočaranje: to je del življenja v alpininizmu…..
Tomaž Humar, je imel to isto priložnost,da to doživi na steni Nanga Parbat:taka situacija kot tudi pogoji so bili skrajno težki in seveda tudi odločiteu da še zadnjič analiziraš,da kako boš preživel.
Z razliko od tistih,ki so ga jauno prosili,da naj se odpove sploh ni dvoma,da ta njegova izkušnja ga je samo še toliko bolj obogatila modrosti in moči,da se znova sooči in spopade z novo preizkušnjo preživetja:njegou solo vzpon po južni steni Anapurna meseca oktobra 2007.Ta njegou vzpon je bil res neverjeten.Lahko bi se reklo,da je imel kot nek uvid ob samem njegovem vzponu pa do vrha.
Koliko od nas se sekiramo na en ali na drug način,da pač vidimo sami pri sebi,da ne delamo na polno z našimi sposobnostmi in z našo energijo?
Kadar so fizične in čustvene emocije v zatišju in se ne izrazijo nas začne najedat kot nek tumor v naši duši,ker nisi dosegel svojega maximuma,kar bi lahko.
Obstajajo,kar nekaj možnosti,rešitev kjer lahko sam sebe dajaš na preikušnjo.
Neuspeh nedolžne stene,če se sploh lahko tako reče na 8000m mene osebno samo še bolj obogati za naslednji vzpon.
Pri tako ekstremnih visokih nivojih je veliko večja možnost,da ti to ne uspe, npr to zelo občudujem pri Tomažu Humarju.
Veliko jih ocenjuje same vzpone glede na uspeh torej,če ti uspe ali ti ne uspe priti na sam vrh brez da bi vedeli sploh težino samega vzpona.
Jaz vse vzpone,ki sem dal skozi nikoli niso bili sami vrhovi gorouja,niti uspehi ali lakota po uspehu najbolj pomembni.
Zame so bila najbolj pomembna odkritja samega sebe,obnovljena odkritja katera so me vsakič naučila,da naj pogledam povezavo med menoj in okolico,z mojim svetom pod drugačnim pogledom.
Pri 20-setih letih sem si priznal,da samo nemogoče je bilo tisto,kar me vleče še toliko bolj pri samem vzponu in vem,da sem pisal,da zmaj ne sme umreti.
Zdaj bi uporabil druge besede:
Samo skrivnosti so lahko osvojene in še bolj pa tiste,ki živijo v nas.
Ta knjiga odkrije veliko skriunosti:vzroke,da zakaj alpinisti najboljši na svetu plezajo;položaje in konkurenza znotraj alpinizma;
fascinantna galaksija slovenskih alpinistou-najboljši na svetu;in predvsem kompleksna osebnost Tomaža Humarja in on je eden izmed najbolj interesantnih in skriunostnih najboljših alpistou na svetu.(…)
#130
Objavljeno: 18. november 2009, 20:04
Telo da se pomladi vsakih 7 let? od kod mu ta podatek, se mi zdi, da je ravno obratno, duša se pomladi, dokler ne rata čist otročja tam po devetdesetem letu
starosti
Ali se telo res regenerira vsakih 7 let?
#131
Objavljeno: 1. januar 2010, 13:23
#132
Objavljeno: 1. januar 2010, 13:50
#133
Objavljeno: 3. januar 2010, 22:01
Ne pripadati niti sebi! Iti naproti, slediti odsotnosti tega, da bi imeli cilj, in tesnobe, da bi morali nanj priti.
Tako potovati, je potovanje. A na njem sem, ne da bi mi bilo treba več kakor sanje o prehajanju. Ostanek sta zemlja in nebo.
Fernando Pessoa
#134
Objavljeno: 4. januar 2010, 00:57
Fora pa je,da ene vleče v te ekstreme in to je dejstvo, pri tem lahko tud umrejo, če ne znajo/ nočejo/ ne morejo nehat.
Sem gledala te dni en dokumentarec, ki je prikazoval ljudi, ki se mečejo iz gor s padalom...prosti pad, totalni adrenalin...
In to je počela tud ena mlajša ženska, ki jo je to totalno privlačlo. Navajala je statistiko, da se max 5 let ljudje ukvarjajo s tem športom in so tri možnosti: da preprosto odnehajo ali umrejo pri tem ali pa postanejo paraplegiki in so tako primorani nehat. Tej ženski se je zgodila nesreča, ni sicer postala paraplegik ampak si je totalno poškodovala nogo, tako da zaradi tega baje ne bo mogla več hodit normalno. Sedaj je še v fazi rehabilitacije.
In seveda ima sedaj drugačen pogled na vse skupi da bo počela druge reči v lifu, da je vse 2. bolj pomembno sedaj, kot pa metanje iz stene
#135
Objavljeno: 4. januar 2010, 01:04
Predvsem zato, ker ob fizicno pripravljenosti zahteva da je clovek zelo prisoten (pri stvari).
Plezanje
Ena prigoda iz "davnih" let: Se prpele legendarni Sabla na Turnc. S traktorjem. Skoč s traktorja, kar v blatnih škornjih zleze Platke (pa ne vem, če jih ni celo soliral), pa hajd nazaj na traktor in domov. Tolk o opremi. Kdor ma filing ma filing pa karkol že ma na nogah.
Resno, mislim, da nekateri pretiravate z opremo. V resnic tam do dobre sedmice ni čist nč važn, kakšne plezalke maš, sam da ti približn pašejo na nogo. Pomembne so čist druge stvari: kombinacija občutka za gibanje v steni, relativne moči (moč mišic glede na telesno težo), ravnotežja in psihe - vse to ful odtehta razliko v kvaliteti opreme - ta se res pozna šele v najtežjih smereh. Tko da se prvih par let res nima smisla preveč ubadat s tem - škoda časa in dnarja. Sam čimveč plezat, pa čimbolj uživat v tem!
#136
Objavljeno: 4. januar 2010, 12:30
Iknee...to povezanost z gorami je imel tud Humar. A je imel on -žal?!- drugačno pot/usodo kot ti. K si preživela in se nehala celo ukvarjat z zahtevnejšo plezarijo. Ženske znamo to preusmerit in se pol ukvarjat z enimi drugimi rečmi...
Fora pa je,da ene vleče v te ekstreme in to je dejstvo, pri tem lahko tud umrejo, če ne znajo/ nočejo/ ne morejo nehat.
Sem gledala te dni en dokumentarec, ki je prikazoval ljudi, ki se mečejo iz gor s padalom...prosti pad, totalni adrenalin...
In to je počela tud ena mlajša ženska, ki jo je to totalno privlačlo. Navajala je statistiko, da se max 5 let ljudje ukvarjajo s tem športom in so tri možnosti: da preprosto odnehajo ali umrejo pri tem ali pa postanejo paraplegiki in so tako primorani nehat. Tej ženski se je zgodila nesreča, ni sicer postala paraplegik ampak si je totalno poškodovala nogo, tako da zaradi tega baje ne bo mogla več hodit normalno. Sedaj je še v fazi rehabilitacije.
In seveda ima sedaj drugačen pogled na vse skupi da bo počela druge reči v lifu, da je vse 2. bolj pomembno sedaj, kot pa metanje iz stene
Ljudje nas kar velikrat sprašujuejo "Pa kaj zaboga vas veče tja v tisto kamenje in led?" To sem se tud jaz sama že spraševala in še zdaj nimam odgovora tipa "To!" Vem pa zagotovo, da ni samo adrenalinski šus tisti, ker me stvari, kjer gre več ali manj samo za adrenalin ne zanimajo sploh (npr. še na kraj pameti mi ne pride, da bi se šla bungee-jumping ali se metala kamorkoli od kjerkoli) Mislim, da mene vleče celotno doživetje, prvinska divja narava, ki jo je redkokje (vsaj pri nas) možno doživeti tako resnično, z vso neizprosnostjo in lepoto hkrati kot ravno v hribih. Pa preizkušanje lastnih psihofizičnih mej in tisti fantastični občutek živosti, ki ga začutiš, ko hodiš po svoji skrajni meji... Verjetno pa tudi neke vrste duhovno hrepenenje, želja duše po spoznanju in razvoju - ker hribi so res, kot sem že napisala, visoka šola duhovnosti (kar pa seveda ne pomeni, da edina, niti to ne pomeni, da smo alpinisti že kar razsvetljenci ali vsaj blizu temu, drži pa, da večina tistih, ki so dovolj dolgo resno plezali v visokih hribih pride do nekaterih kar globokih spoznanj, večini - z mano in tud s Humarjem vred - pa kajpak še marsikaj manjka, kljub plezariji)
Ja, v enem obdobju sem prav globinsko začutila, da je prišel čas za nekaj drugega, tud gore so mi po svoje povedale, da je čas za novo poglavje v življenju. In sem jih slišala in "ubogala". Zdaj imam občutek, da sploh ni moglo biti drugače, da je bilo oboje močnejše od mene - tako začetek plezanja, klic, ki se mu preprosto ni dalo upreti kot kasneje odločitev za družino in otroke, ki sem ji nekako nagonsko ali intuitivno sledila. Saj še zmeraj hodim v hribe, ampak drugače, na nek način pa sem z življenjem v hribovski vasi zdaj še bolj povezana z njimi. Ja, imaš prav, verjetno so te odločitve kdaj nehat ženskam nekak bolj jasne, mogoče smo na splošno res bolj prizemljene in imamo bolj razvit čut za samoohranitev in ravnovesje večih stvari življenju.
#137
Objavljeno: 22. januar 2010, 00:36
Režiser austric Joseph Vilsmaier!
Ogledajo si ga lahko v kinu v Nemčiji,Austriji in baje,da prihaja tudi v Italijo!!V Sloveniji nevem kdaj bo....
Sem vidla enih par prizorou filma in moram priznat,da me je rahlo impresioniral.Zna bit,da si ga bom šla pogledat.
#138
Objavljeno: 26. februar 2010, 13:11
#139
Objavljeno: 28. februar 2010, 23:03
Milan Romih in Boštjan Potočnik sta vrhunska plezalca in člana Alpinističnega kluba Slovenska Bistrica. Prikazala nam bosta kratek dokumentarec z naslovom “Balet nad morjem”, ki sta ga posnela leta 2007 na Tajskem, kjer sta preplezala nekaj zahtevnih smeri na apnenčastih previsnih stenah tamkajšnje obale. Plezalske podvige je ujela tudi njuna kamera …
Četrtek, 4.3.2010, v Cafe Metropol, Kersnikova ul. 6, Ljubljana.
VLJUDNO VABLJENI!
#140
Objavljeno: 20. marec 2010, 18:08
od grap sem se (verjetno) včeraj poslovila,
počasi otvorila plezanje v skali in juhej juhej, trening na plastiki se je izplačal,
še nadaljujem od tam, kjer sem lani končala -
kot kaže trenutno vpenjam 6a in 6a+ in tu pa tam kakšno 6b na topiča zlezem.
Ma bravo jst!!
(zej pa samo upam, da ne bom vsega posrala glede svoje kondicije - grem nekam delat, kjer kar nekaj časa res ne bo prilike migat. Vsaj tako kakor bi jaz rada ne )
Srečno vsem pri plezariji!
And mean what you say ...
#141
Objavljeno: 24. marec 2010, 12:02
Obilo užitkov v branju!!!
http://www.sportmag.si
#142
Objavljeno: 18. maj 2010, 21:02
Se pravi kvalitetni izdelki za shranjevanje živil, pribor, kurjenje ognja, ....
#143
Objavljeno: 26. maj 2010, 11:21
Kakšno kurjenje ognja v hribih?Katere izdelke priporočate za hribe ki jih lahko koristimo pri obrokih.
Se pravi kvalitetni izdelki za shranjevanje živil, pribor, kurjenje ognja, ....
And mean what you say ...
#144
Objavljeno: 27. maj 2010, 16:40
Pa srečno, pa čimmanj časa po štacunah in čimveč po hribih!
#145
Objavljeno: 27. maj 2010, 17:31
Katere izdelke priporočate za hribe ki jih lahko koristimo pri obrokih.
Se pravi kvalitetni izdelki za shranjevanje živil, pribor, kurjenje ognja, ....
Vi to v hribe ali malo taborit?
#146
Objavljeno: 27. maj 2010, 21:49
Vi to v hribe ali malo taborit?
hehe...
u hribe lih tolk, da se čez taužent pride
ne delej se fine
#147
Objavljeno: 27. maj 2010, 22:24
hehe...
u hribe lih tolk, da se čez taužent pride
ne delej se fine
Pa še to po možnosti z avtom...potem pa tistih par metrov peš na travco in piknik...
Life is like a game...play it...
#148
Objavljeno: 27. maj 2010, 22:30
Pa še to po možnosti z avtom...potem pa tistih par metrov peš na travco in piknik...
jup. itaq.
čeprou sem že pozabu kuko to gre.
men se pa nekej nouga dogaja... jutri clo bicikl dobim
#149
Objavljeno: 28. maj 2010, 14:33
Janko veš kako... večji avto maš, manj je prostora
#150
Objavljeno: 1. junij 2010, 21:30
Vi to v hribe ali malo taborit?
So tud hribi, ki nimajo ceste do vznožja al pa ni koč, al so pa previsoki, pa moraš s spalko in koharjem več dni hodit/plezat, da sploh kam prideš. Hvalabogu, upam, da bojo še dolgo ostali taki, nam divjakom in divjakinjam v veselje.
Uporabniki, ki si ogledujejo to temo (0)
Člani: 0 - Gosti: 0 - Skriti člani: 0