Objavljeno: 29. december 2004, 00:40
Verjetno ne bom znal napisati, tako kot razmišljam in razumem, vendar bom vseeno poizkusil:
Prav vse naše misli (nenazadnje je misel najmočnejša gonilna energija vseh procesov v nas) ustvarjajo miselne vzorce, ki so v bistvu informacije, ki se prenašajo tudi preko zunanje nevronske mreže v univerzum (kvantne pretvorbe), prav tako informacije lahko po isti poti pridejo tudi k nam nazaj, če jih potrebujemo oziroma, če so nam potrebne, če znamo ustvariti (nezavedno) pogoj, da do pretvorbe pride. Tudi informacija prekletstva obstaja v univerzumu, ali pa kjerkoli drugje, v kristalih vode, v simbolih in podobno, prav vsi miselni zapisi so tudi v funkciji dostopnosti. V veliki meri je to pogojeno tudi z našim podprogramom (karmična naloga), ki ga nosimo v sebi, ki ga usmerja naš procesor. Ker so informacije, ki so si blizu (sorodstvene naveze, geni, DNK in podobno), se le te venomer primerjajo med sabo tudi med različnimi procesorji, prav gotovo je to naveza mama-otrok, mož-žena, dekle-fant, prijatelji in podobno najbolj blizu podobnosti ali enakosti vzorcev in prav z lahkoto se prenesejo te informacije tudi v bazo podatkov druge podzavesti, če je to od otroka ali pa kakega drugega bitja, ne glede ali ta otrok lahko že zavestno to tudi spremlja ali ne.
Sam sem se pred leti spraševal, kakšno vlogo ima otrok v karmični nalogi, ki v bistvu sploh še živeti ni začel pa je moral umreti. Pri analiziranju posameznih primerov, se je v večini primerov izkazalo, da je bil to namen, da so njegovi najbližji sprejeli drugačni odnos, začeli drugače razmišljati, tudi namen bolečine je bil dosežen in doprinos misli je bil najmočnejši. Enkrat sem opisoval punčko, ki ni mogla kakati (vak dan so ji tiščali svečke v rito), po obisku zdravilca se ji je stanje izboljšalo, a le kratko, nekaj dni, potem pa isto. Vzrok je bil odnos očeta in mame (prepiri, napetost), kakor hitro sta svoj medsebojni odnos kolikor toliko uredila, je tudi punčka normalno kakala.
Kaj sem hotel s tem povedati, prav te informacije so vseskozi potekale, tudi še vedno potekajo, koliko smo jih pripravljeni in sposobni ozavestiti v tisti mali delček kapacitete naših možgan, ki jim pravimo zavest, je pa drugo vprašanje. Zato se lahko tudi informacija "prekletstva" vpiše v našo podzavest, če imamo vrata tej informaciji odprta. V primeru, ki ga zgoraj opisuješ za otročička je v bistvu to, kar je Marsa napisala. Informacija je šla preko miselnega vzorca mame, vzorci so se primerjali, čeprav otročiček tudi slučajno še ni bil sposoben to tudi zavestno vedeti.
Seveda je del našega programa tako sprogramiran, da se mora ustvarjati neka bolečin, ta se preko ega zelo lepo odziva, ker samo bolečina da tudi spremembo, pa naj bo to za bolezen, duševna bolečina, prav vedno bolečina izgine, ko najdemo vzrok nastanka, bolezen izgine, če najdemo vzrok bolezni. Edino to nadgradi univerzalno informacijo vesolja, edino tako pripomoremo k bolj popolni intiligenci, k evoluciji.
Zato sem tudi napisal tisto o čarovnicah ali pa bi bilo bolje o strahovih. Velikokrat se primeri, da v resnici zavestno ne sprejemaš neke resnice ali strahu, vendar v podzavesti že obstaja tak vzorec, tudi takrat se nam bodo odprla pot do informacije, ki si jo v bistvu ne želimo.
Samo nivo našega zorenja in nivo našega jaza, lahko kolikor toliko usmerja dotok takim informacijam, dokler govorimo, taka je naša usoda, nismo zase naredili ničesar in tudi ničesar doprinesli k bolj popolnemu znanju univerzuma, taka usoda se nam bo ponavljala.
Torej čisto resnično in zavestno trdim, nihče mi nič ne more, če jaz tega nočem, a kaj če hočem, kaj če mi paše....Ali si predstavljaš, kaka praznina bi nastala v tebi, ko si se mesece ali celo leta borila z mislijo prekletstva, naenkrat te misli nebi bilo več, manjkala bi ti, jezna bi bila, ker bi jo ne bilo, in verjetno bi si umislila novo. Podobno kot takrat, ko nas ljubljena oseba zapusti, umrli bi, pogrešamo jo, ljubimo jo bolj kot vse na svetu (v bistvu ljubi naš ego), če nam uspe ponovno to ljubljeno osebo dobiti, pa nismo vreč zadovoljni z njo, ker nimamo več za kaj biti zadovoljni, vsa tista hrepenenja, gradovi v oblakih in bolečine so izginile, ker se je naenkrat postavilo vse na točko, predno smo jo izgubili............Saj konec koncev, če bi ne bila samo egova ljubezen in bi bila tista prava, kjer drug drugemu ne ustvarjata blokad sumničenj, kjer drug drugemu ne omejujeta svobode (čeprav jo v bistvu ne rabita), kjer partner privošči prav vse drugemu, ker je ta drugi srečen je srečen tudi on.....takrat do odhoda sploh nebi prišlo....
Malo sem zavil iz teme, vendar če ostanemo pri urokih. Če bomo informacijo o uroštvu sprejeli v svojo podzavest bomo uročeni (in peljali svoj jutri po poti informacije uroka), če se tega ne bomo bali in ne bomo o tem premišljevali, se pa urok lahko na popek meče, pa ne bo nič naredil.
Vse je v nas samih, kaj drugi mislijo o nas je njihov problem, ne iščimo svojo usodo v okolju in v drugih, najti jo moramo v sebi....
Smo robotki, ki imamo datodeko "duša" zato, da mislimo, da nismo robotki ...