ja seveda,pac si pisala v prispodobi, kar je lahko se bolj zanimivo.V času mladosti bi se morala večkrt razjeziti, pa sem tlačila te občutke, ker sej veš pred prijatelji hočeš biti cool, do sebe pa si zahteven z neko nečloveško moralo. Potem pa sem treščila ob jezo, ki sem jo zadrževala vse svoje življenje. Moja najlepša lastnost je, da odpustim vse, vendar se je izkazalo, da nisem prav vsega razumela in odpustila, in da je ostalo veliko v meni. Vsak dan bolj čutim svojeg volka, ki se dere iz mene in vedno bolj mi je jasno, da ni toliko jezen na druge, kot name, na tisti del mene, ki ga duši in mu onemogoča, da bi se ravnal po občutku.
Bistvo živali je, da preprosto živi in če jo zakleneš v premajhno klet, kjer ji ne daš nobene možnosti, da bi se izrazla, kaj pa naj se zgodi, kot da tuli in kriči in je pripravljena uničiti tudi tistega, ki jo hrani iz neprenehne frustracije.
Zato pa je treba najti srednjo pot, zato pa se je treba soočiti s svojo zverjo in ji dovoliti, da kdaj zarenči, a ne.
Spet sem začela razlagati psiho in doživljanje na svoj način, upam, da me kdo razume.
Vse dobro,
Mihela.
hm, jaz pa itak skoraj nikol nisem bil jezen: potem pa bil na eni delavnici
pa so fsi cvikal
ker je iz enga bogega prislo toliko jeze in energije, kot oni fsi skupaj.in torej se sebe nisem poznal
hm, marsikaj je lahko v nas. situacije, ki se zgodijo, ki nas zbudijo so privilegij in darilo!
in torej hvala tistim, ki v nas vzburjajo obcutke jeze, ki izvirajo iz nasih problemov.
