Ja verjamem in razumem, da nej bi blo to res, ampak to naj bi bila ravn fora tehnike, ne gre za nikakršno meditacijo al karkol podobnega; za preusmerjanje pozornosti, da s tem, ko odvzameš pomembnost stvarem in se ustvari neka nevtralna cona in se pač situacije razrešujejo na enostavnejši način, ko res dojameš in si zavestno v tem, da s strani opazovalca začneš spremljat situacije. Ja seveda obstaja velka možnost ravnanja po vzorcu, ampak men osebno je bila ta knjiga zanimiva ravn zarad samega pristopa, ker se mi isto dogaja in sm do teh zaključkov pršla sama, pol pa dobim v roke to knjigo k je opisano ravno isto, čeprav k hočeš kej več, avtor nekak poda osnovo, ravn tolk, da te izzove pol pa konc
Rada bi našla pa kako poglobljenejšo verzijo nadaljevanja oz kej več o Info. polju, kako se formirajo miselni procesi in o potovanju med različicami, mogoče v nadaljevanju 2. del ne vem bomo vidl...
Te stvari v resnici laufajo prbližn takole:
Na energijski/informacijski smo ravni del celote. Občutek ločenosti od te celote pa nam daje
tisto, čemur rečemo »naša identiteta« - ta pravzaprav nastane z odzivi misli in čustev na
zunanje dražljaje, ki nam dajejo občutek, da predstava o sebi, ki smo si jo zgradili, dejansko
drži (sem prestrašena, sem živčna, lajfa ne obvladujem …), iz tega občutka pa izvirajo vse
psihološke oblike strahu (strah, ki se ne nanaša na to, kar se dogaja, ampak na to,
kaj bi se lahko zgodilo) na katerih pa temeljijo vse vrste konfliktov. Glede na to, kakšnega
vidimo sebe, gradimo tudi predstave o svetu (saj veš – optimist bo rekel, da je kozarec na pol
poln, pesimist pa, da je na pol prazen). Svet torej vidimo skozi predstave, ki jih o njem
imamo, te pa nas ovirajo pri vzpostavljanju pristnega odnosa z njim. Te predstave pa ne
stojijo le med nami in zunanjim svetom, temveč tudi med nami in našo bitjo. Občutek za to,
kdo smo, dobivamo od stvari, ki nimajo kaj dosti opraviti s tistim, kar smo v resnici – z našo
bitjo – od naše družbene vloge, imetja, zunanjega videza, uspehov, neuspehov, nazorov … In
ravno zato ni tako enostavno tega kar skenslat in preprosto oditi na drug kolosek!!!!
Mal bolj se je treba potrudit. Naši možgani imajo sposobnost samozavedanja Ta zavest pa pri
»normalnem« človeku pride na površje razmeroma redko (primer, ki se dogaja vsem - Včasih
si npr. v mislih požvižgavamo neko melodijo, potem pa kar naenkrat opazimo, da to
počnemo. Takrat se je za trenutek vključila zavest o sebi oziroma se pririnila izpod balasta
misli in čustev, ki nam vladajo. Jedro težav je torej v tem, da pravzaprav ni zavest tista, ki
uporablja um, ampak na nek način um uporablja nas!!!! – prepričani smo, da smo um, um pa
se rad ukvarja s problemi. Na ta način, da se prepuščamo delovanju uma, oziroma predstav,
ki jih imamo o svetu, dajemo problemom življenjsko energijo!!!!!!!!!! To je torej razlog, da
vidimo v nekaterih medsebojnih relacijah probleme.
Veliko vlogo imajo pri tem čustva. Čustvo je energije poln miselni vzorec, ker je
energijsko pogosto zelo močan, se z njim poistovetimo še hitreje in bolj spontano, kot z
mislijo. Misli in čustva se pravzaprav povežejo in hranijo eden drugega. Misel torej
ustvari čustvo, nihajna frekvenca čustva pa hrani misel. Misel se zadržuje pri
človeku/stvari, ki so dozdeven vzrok tega in tako izgubljamo energijo. Zato nehamo
izgubljati energijo šele takrat, ko se nehamo istovetiti z umom. Point je torej v tem, da osvobodimo in okrepimo zavest, ki je »prekrita« z umom. Pri tem so nam lahko v pomoč vse vaje, ki krepijo povezavo s samim sabo in ne verjamem, da bo Zeland v naslednji knjigi rekel, da niso potrebne. Finta je torej v tem, da usmerimo zavest sami nase, prisluhnemo svojim dvomom in strahovom in skušamo zaznati njihovo energijo. Če se ob tem zavedamo, da smo opazovalec tega, to že pomeni, da smo se s pizdarijami nehali istovetiti in smo jim vzeli moč. In čele takrat lahko svobodno izbereš nekaj drugega!!!!!