mora ti biti samo toliko vseeno, da sprejmeš svoj značaj. če tega nisi zmožen, boš pač zapadel v odpor, sovraštvo do sveta, ki "te ne sprejema". ko začneš sprejemat sebe si na nek način "safe" pred samouničenjem. sprejmeš sebe in spoznaš kake so tvoje možnosti socialnega udejstvovanje glede na druge karakterje, ki te obdajajo.
pač nočeš, da ti je vseeno, ker te drugi ne sprejemajo. druge pustiš, kjer so, deluješ iz sebe.
sej to je kr univerzalno ne samo za introverte.
Niti malo vseeno. Kot mi je bilo kao vseeno nekoč. Zdaj živim iz tega, da drugim ni vseeno zame. Zato sem prišla v konflikt s samo seboj in svojo introvertiranostjo.
Če si ful introvertiran, mogoče sploh nimaš sposobnosti empatije, ljudje so ti tujci. Povsod kjer si si tujec, če imaš dovolj pameti... da razločiš, da to ne pomeni, da te vsi po defoltu sovražijo, si dober.
včasih pomaga, če vsako svoje dejanje "opremiš" z vprašanjem kaj je sploh cilj tega
edit: potreba je, da vsako svoje dejanje opremiš z kaj je sploh cilj tega
jaz bi rada zgrabila materijo že končno, cel lajf že bluzim. doktorat iz bluzenja vsaj.