Če imaš primerjanje sebe z drugimi ljudmi v smislu "jaz sem dobra - tisti drugi so slabi" za resnico ( kje je tu iskrenost? ) ni nič čudnega, da ne moreš razumet "tistih drugih" - iz preprostega razloga, ker jih sploh ne vidiš skozi svojo lastno predstavo in vlogo, ki si jim jo sama dodelila glede na potrebe svojega ega in po vsej verjetnosti nimajo kaj dosti skupnega s tem človekom. V tem odnosu do sebe in drugih ljudi ni niti dobrote, kaj šele iskrenosti.
Če ona misli, da je boljša to drži, to je njena resnica. To je čista iskrenost do samega sebe.
Ona sama vidi svoja dejanja kaj naredi in vidi dejanja drugih.
S tem, da sam sebe pohvališ in, da si sam s seboj zadovoljen s tem ni prav nič ni narobe. Tisti, ki sam s seboj ne more biti zadovoljen
s tem pa je res bolj narobe. Ker tisti, ki ni zadovoljen s seboj tudi ne more biti zadovoljen z drugimi. Najprej je pa potrebno imeti sebe
rad. Če nisi zadovoljen s svojimi dejanji in kar počneš potem je čas, da nekaj spremeniš. Če ti misliš, da si boljši zaradi svojih dejanj
se lahko brez vesti pohvališ.
Sebe ni potrebno metati stran. Človek je lahko zelo zadovoljen sam s seboj.
Sploh če dela to iz srca in dobrote.