Js pa mislim da je kdaj tudi potrebno it v ekstreme
jaz tud mislim...
Objavljeno: 7. januar 2006, 12:51
Js pa mislim da je kdaj tudi potrebno it v ekstreme
Objavljeno: 7. januar 2006, 14:20
Objavljeno: 7. januar 2006, 14:27
Govorim o ekstremih in še to v zvezi z duhovnostjo. Družba je tolerantna do eksplozije znanstvenih, umetniških in filozofskih dosežkov. Žal obsega te tolerance ne goji do duhovnosti. Poskusi sledeče:popolnoma zlit v povprečje množične
Objavljeno: 7. januar 2006, 14:38
Se strinjam. Problem je v tem, kaj je ekstrem. Najbrž je nemnogoče določiti meje, ker so te pri vsakomur drugačne. Ni absolutne mere, kot ni absolutno lepe ženske.
Izogibanje zapadanju v ekstremna stanja je stvar vsagogar posebej. Gotovo je ena od mej izstopanje od tolerance družbe ali še bolje izzivanje pozornosti družbe. Kako se boš razvijal, če si neprestano na očeh ljudi okoli sebe in ti neprestano izzivaš njihove reakcije? Duhovnež (čeprav nerad uporabljam to besedo, a je priročna), ki s svojo duhovnostjo neprestano vzbuja pozornost okolja, najbrž ni na pravi poti.
Čeprav nam je veliko vzeto, veliko še ostaja. In čeprav nimamo več tiste moči ki je nekoč premikala nebo in zemljo, smo kakršni smo, istih junaških src od časa in usode oslabljenih,
vendar z neomajno voljo boriti se, iskati, najti in ne popustiti.
Lord Alfred Tennyson - Ulysses
Objavljeno: 7. januar 2006, 14:41
Objavljeno: 7. januar 2006, 18:39
Objavljeno: 7. januar 2006, 19:28
v tem tudi jaz ne vidim nič takega, kar bi imela za duhovno...ja, najbrž so tudi taki, ki verjamejo, da je to njihova duhovna pot...Navleči nase oblačila recimo takšna, kakršna uporabljajo Hare Krišna (dajem samo primer), pojdi v službo v njih in začni vsem povprek govoriti, kako so bolani, ker se pehajo za denarjem, kakšne svinje so umazani mesojedci in pri tem zase zahtevaj uro za meditacijo. Saj sem navedel res ekstrem...
... vendar ne verjamem, da je želja srca popolna osamitev, ločenost od ostalega sveta. Ker pa je tak človek ne-vezan na mnenje in prepričanja množice, se v stiku z okolico opazi njegova lastna pot - ne samo njegova dejanja, on sam je osvobojen ozkih okvirov sistemov prepričanj - (zato med ljudmi zbuja pozornost, ki pa je seveda ne išče)... tu sem šla že 'malo' ( ) prek svojih meja/izkušenj, saj se sama še kar velikokrat ujamem v kakšno 'zanko'. Si pa želim potovati v tej smeri.Duhovnost je intimna zadeva in dotika se občutljivih delov naše duše. .
Objavljeno: 7. januar 2006, 20:24
Jasno da. Mlačnost nikamor ne pelje. Ker nisi ne vroč, ne hladen, sem pred tem, da te izpjunem (apokalipsa).Js pa mislim da je kdaj tudi potrebno it v ekstreme -
Objavljeno: 7. januar 2006, 20:51
Objavljeno: 7. januar 2006, 20:59
itak je brez veze tolk besed, ker ni sam ene poti, ker ma vsak svojo, nekak cilj pa je bolj al manj podoben...
zdaj a je treba it v solo al ne, al je treba it k mojstru al ne, odvisno od cloveka, jaz sem recimo samouk, je to kul zame, nekdo pa se bolje uci in raste v skupini... pac...
knjige pa, cist kul, razsirjanje obzorij je vedno dobro, sprejemanje drugih resnic tudi, nenazadnje pa mal obogatit besedni zaklad tud ni svoh.
Objavljeno: 7. januar 2006, 21:07
ehh, vse citate sem oznacla, pa mi nenadoma ne dela funkcija citat+. :|||
skratka, fajn pisete.
alef, emanuel in sprehajalec: res je, jasno, ce ne bi vedla vsaj priblizno, kje je rim, bi blo drugac morda... pa vendar... ni nujno.
ker lohk gres cist v narobe smer, pa po enmu spletu hecnih okoliscin se znajdes v rimu, ce je le namera bla vrzena v vesolje s pravo energijo s tem da sploh ni nujno, da vem kje je to, lohk se mi sam super slis hercegovscak, brez da bi vedla kje to sploh je.
itak je brez veze tolk besed, ker ni sam ene poti, ker ma vsak svojo, nekak cilj pa je bolj al manj podoben...
zdaj a je treba it v solo al ne, al je treba it k mojstru al ne, odvisno od cloveka, jaz sem recimo samouk, je to kul zame, nekdo pa se bolje uci in raste v skupini... pac...
knjige pa, cist kul, razsirjanje obzorij je vedno dobro, sprejemanje drugih resnic tudi, nenazadnje pa mal obogatit besedni zaklad tud ni svoh.
Čeprav nam je veliko vzeto, veliko še ostaja. In čeprav nimamo več tiste moči ki je nekoč premikala nebo in zemljo, smo kakršni smo, istih junaških src od časa in usode oslabljenih,
vendar z neomajno voljo boriti se, iskati, najti in ne popustiti.
Lord Alfred Tennyson - Ulysses
Objavljeno: 7. januar 2006, 21:14
Objavljeno: 7. januar 2006, 22:02
Čeprav nam je veliko vzeto, veliko še ostaja. In čeprav nimamo več tiste moči ki je nekoč premikala nebo in zemljo, smo kakršni smo, istih junaških src od časa in usode oslabljenih,
vendar z neomajno voljo boriti se, iskati, najti in ne popustiti.
Lord Alfred Tennyson - Ulysses
Objavljeno: 7. januar 2006, 22:04
Objavljeno: 7. januar 2006, 22:09
brez onih je srcna s tistimi pa je sam v besedah, na papirju.
Čeprav nam je veliko vzeto, veliko še ostaja. In čeprav nimamo več tiste moči ki je nekoč premikala nebo in zemljo, smo kakršni smo, istih junaških src od časa in usode oslabljenih,
vendar z neomajno voljo boriti se, iskati, najti in ne popustiti.
Lord Alfred Tennyson - Ulysses
Objavljeno: 7. januar 2006, 23:48
Če je seme še lepš narisano, ne more vsklit. Ampak sam "ta pravo" seme vsklije.brez onih je srcna s tistimi pa je sam v besedah, na papirju.
Objavljeno: 8. januar 2006, 02:03
...Pravilno se glasi:
PREPUŠČANJE PRETIRANEMU PREPUŠČANJU, PASIVNOSTI ALI PRETIRANI AKCIJI NIKOLI NE PRINESE DOBREGA REZULTATA.
...Skratka, nobeno pretiravanje ni koristno.
Objavljeno: 8. januar 2006, 02:11
Se strinjam. Problem je v tem, kaj je ekstrem. Najbrž je nemnogoče določiti meje, ker so te pri vsakomur drugačne. Ni absolutne mere, kot ni absolutno lepe ženske.
Izogibanje zapadanju v ekstremna stanja je stvar vsagogar posebej. Gotovo je ena od mej izstopanje od tolerance družbe ali še bolje izzivanje pozornosti družbe. Kako se boš razvijal, če si neprestano na očeh ljudi okoli sebe in ti neprestano izzivaš njihove reakcije? Duhovnež (čeprav nerad uporabljam to besedo, a je priročna), ki s svojo duhovnostjo neprestano vzbuja pozornost okolja, najbrž ni na pravi poti.
Objavljeno: 8. januar 2006, 02:35
...zdaj a je treba it v solo al ne, al je treba it k mojstru al ne, odvisno od cloveka, jaz sem recimo samouk, je to kul zame, nekdo pa se bolje uci in raste v skupini... pac...
knjige pa, cist kul, razsirjanje obzorij je vedno dobro, sprejemanje drugih resnic tudi, nenazadnje pa mal obogatit besedni zaklad tud ni svoh.
Objavljeno: 8. januar 2006, 02:53
... sem recimo SLA v rim, ...
jaz pravim: prevec je *duhovnosti*, pa premal socutja, srca.
'Vsi ljudje so si enaki po besedah, le po dejanjih se razlikujejo'.
(pozabla kdo je to rekel)
Objavljeno: 8. januar 2006, 10:47
Objavljeno: 8. januar 2006, 12:04
Vsekakor. Teh je vsaj na naši domači sceni kar nekaj. Bog jim požegnaj posel.Kvečjemu ga zanima manipulacija, oblast (pod krinko altruizma po možnosti), pa še zaslužek, če se da
Saj tudi ne gre za izolacijo. Ekstreme tega lahko vidiš v Indiji. Tam je baje cca 20 mio svetih mož, ki so dejansko (samo)izolirani iz družbe. Kljub vsemu moraš ne glede na ločitev svoje duhovnosti od družbe še VEDNO BITI AKTIVEN ČLAN DRUŽBE. To je precej težko. Moraš biti sposoben vseh nivojev dejavnosti.Kar veliko obvladovanja je treba za to in pri tem biti uspešen.vendar ne verjamem, da je želja srca popolna osamitev, ločenost od ostalega sveta
Kot sem omenil, potrebno je silno občutljivo ravnotežje. Pravi svetnik (svetnica) je tisti (-a), katere(ga) ni moč prepoznati za kaj takšnega. Živi svojo običajnost brez posebnosti za okolje. To je umetnost. Prepoznajo jo (ga) samo tisti, ki so na podobni poti. Ti pa takisto ne bobnajo o tem.zato med ljudmi zbuja pozornost, ki pa je seveda ne išče
Verska gorečnost je nekaj drugega kot umirjenost osebnostne rasti. Kaj misliš, koliko časa me bo družba trpela, če začnem vsepovsod bobnati o Kabali ipd. Ako si glasen z jogo, še ni tak problem, a kabala, hermetizem ali okultizem so zaradi krščanskega samorefleksa na udaru nestrpnosti ali še česa hujšega. Zgodovina je polna tega (prelistaj kakšno novejšo knjigo o tem s strani kakšnega krščansko usmerjenega avtorja).Mlačnost nikamor ne pelje
Vsekakor ne gre brez knjig v takšni ali drugačni obliki. Sploh pri nas je pismenost precej kritično švohna. Knjiga je kot kažipot. Vendar ako prebereš potopis, še vedno nisi opravil tiste poti.knjige pa, cist kul, razsirjanje obzorij je vedno dobro, sprejemanje drugih resnic tudi, nenazadnje pa mal obogatit besedni zaklad tud ni svoh.
Natanko tako. Vsi ti zunanji pripomočki so pomoč, opora, nikakor pa ne bistvo poti. Kot praviš, sam moraš počistiti. Ravno to poudarjam. Naj razširim misel. Ko si enkrat na poti, si prehodil določen del, lahko govoriš samo o poti, katero si sam prehodil. O drugih lahko govoriš samo na osnovi tega, kar si od drugih izvedel. Dokler nisi na poti, mogoče tega niti ne veš.Knjige, mojstri, učitelji, šole...kaj ti koristijo če v svoji buči ne rasčistiš kaj hočeš.
Problem je, da ne veš, katero je pravo seme, dokler se ne prepričaš. Ni vsako seme za vsako zemljo...Ampak sam "ta pravo" seme vsklije
Free, lepo si prikazal dilemo. Res je... ni merilo za vse enako. Zato pa obstajajo različne poti. Sredino, oz. pravo mero vsega mora vsak sam najti. Kar je zame aktivno, je za nekoga skrajno pasivno. Moja sredina je za nekoga kup neučinkovitih nesmislov. IN seveda obratno.kao SREDNJA pot je najboljsa
Vsekakor, free! Pravzaprav je mogoče najučinkovitejša kombinacija samote (v smislu duhovnega DELA) in dela v skupini. Dinamika skupine je tudi silno pomembna, če se jo zna izkoristiti. S tem imam nekaj prakse.Moje mnenje je, da oseba, ki je sla v razvoju 'naprej' je sigurno morala del casa preziveti sama, v svoji tisini!
Kajti pomoje je ni skupine, ki bi dala vse! Skupina lahko pomaga, usemri, napoti, energetsko pomaga, nauci, ipd... ampak pomoje je treba v eni fazi v sebi naredit preskok-e.
Objavljeno: 8. januar 2006, 12:16
Objavljeno: 8. januar 2006, 12:39
Problem je, da ne veš, katero je pravo seme, dokler se ne prepričaš. Ni vsako seme za vsako zemljo...
Objavljeno: 8. januar 2006, 12:49
Narisano seme ne bo vsklilo v NOBENI zemlji.
Člani: 0 - Gosti: 1 - Skriti člani: 0