Danes sem sanjal nekaj groznega, čeprav je bila dejansko umetna situacija -- doživel sem temno stran Življenja, Uničevanje, ko sem pobesnel in zaslepljen poklal kar nekaj ljudi, med njimi tudi otroke. Totalno brez milosti.
Šlo je za to, da sem maščeval ali mislil, da maščujem našo vas, ki jo je napadla skupina Židov (nič nimam proti Židom, a v sanjah je bilo tako) in nam poklala veliko prebivalcev in pokradla vse, kar je bilo vredno. Jaz sem bil pač tisti "plemeniti" maščevalec. Oblečen sem bil v popolno črnino z masko na glavi. Šel sem v židovsko vas in brez milost z mečem pobil dobesedno vse živo. Vključno z otroki, ki sem jim rezal vratove. Po pokolu sem se zadihan spraševal o svojem početju in nek glas mi je rekel, da je to moč temne strani. Tedaj se je prikazal poglavar židovske vasi, z Davidovo zvezdo na čelu, in prisegel je, da se bo maščeval za morijo in me raztrgal na kosce. Dolgo sva se borila, s tem da je bil on nekoliko močnejši. S svojim mečem ga nikakor nisem mogel zabosti, on pa je povlekel ven majhno bodalo in me brez težav zabodel v trebuh. Meč mi je padel iz rok, vtem pa je potegnil izza pasu pištolo in me nekajkrat ustrelil. Padel sem na tla prepričan, da sem mrtev, a sem bil še živ in pri močeh. Hitro sem vstal, izkoristil trenutek njegove nepozornosti, pobral meč in mu odsekal glavo.
Ko zaslišim režiserjev glas, da je konec snemanja za danes. Dejansko smo snemali film! Vsi poklani ljudje so spet vstali in se smejali, češ kako dober film bo to, jaz pa sem si snel masko in zgrožen priznal, da ne mislim nadaljevati s snemanjem, ker vseh teh scen s pokoli ne prenesem. A sem lagal: prenesel sem jih še kako -- celo užival sem. In ko sem se tega ozavestil in si priznal, da sem v pokolu užival, sem spustil meč in odšel s prizorišča.
Čeprav krute, so mi sanje pokazale določeno dimanzijo bivanja in sem prav hvaležen zanje.
