Ko nekdo vidi lepo in zanimivo novo stavbo, se ne sprašuje, če jo je ustvaril kakšen arhitekt, ampak se vpraša, kdo je arhitekt, ki jo je ustvaril. In ne blodi o tem, da je količina energije v vesolju pač konstantna, ki samo spreminja obliko. Za stavbo stoji načrt, ustvarjalna energija. S svojim malim umom pač lahko dojameš, da je stavbo najprej izrisal arhitekt, veličina stvarstva pa je prevelika, da bi lahko dojel veličino Stvarnika. Ker pa tega nisi sposoben dojeti, pač misliš, da ga ni. In tvoje razmišljanje je pač pogled nekoga, ki zanika vse (mogoče iz napuha), kar presega njegovo dojemanje, in vpije, da tistega, česar on ne more dojeti, pač ni.
Ne zanikam nič, verujem v Boga in še zdaleč nisem ateist. Razlika med mano in teboj je v interpretaciji Boga. Saj se v enem stavku trikrat zapecljaš... npr. v zadnjem stavku, kjer praviš, da je Bog nekaj kar presega človekovo dojemanje (ponižno sklepam, da me imaš za človeka in sebe za ne nadčloveka
) po drugi strani ga pa moraš dognati, če veš da je to njegovo delo, da je on Stvarnik.
Če je Bog nedojemljiv moramo mi biti tiho in tele teme sploh ne bi smelo biti.
jaz govorim o personifikaciji... če si ti ne znaš Boga predstavlajti drugače, kot osebo, po možnosti moškega spola, je to tvoja hiba in ne moj napuh