1 x ocenjeno 244 komentarjev na to temo

[Marsa]

Hecna si, Mushi...
Imas ene svoje stose.. a si mi kar vsec - iskrena si, pa tudi dobronamerna, bi rekla... Tudi postena sodim, da si.
Kar fajn pridobitev si za tale Forum...

Marsa

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
"Jaz iscem le eno - da bi izrazil tisto, kar hocem... In ne iscem novih oblik, temvec jih najdem." Picasso

[bigm]

Ja, MUSHI, mislim, da si zadela žebljico na glavico. Tale FORUM nam da misliti. Marsikdaj se s posameznimi prispevki ne strinjamo,vendar o njih razmišljamo. Tudi če si tega ne priznamo, smo po vsakem prebranem postu nekoliko drugačni. Sama pri sebi si odkrila, da si postala strpnejša do ljudi v svoji okolici. Učiš se. Vsi se učimo, iz prispevkov, s katerimi se strinjamo in iz onih drugih. Morda iz onih drugih še bolj. Če se z nečem strinjaš, potem ne čutiš toliko potrebe po razmišljanju. V obratnem primeru pa v mislih premlevaš argumente proti temu stališču in prihajaš do vedno novih spoznanj. Različna mnenja na LN so tako samo dobrodošla in koristna.



Naj vam bo vsak dan najboljši dan!

bigm

[sebo]

Tjazy ima prav, ko imata dva družino dobijo taka razmišljanja povsem drugo dimenzijo. Lahko tudi v obratni smeri, kot pravi Tjazy. Primer zakoncev: žena se zaljubi v tretjega, vendar nič manj ne ljubi moža in si nič manj ne želi ostati z njim za vedno, pa vendar se je zgodilo. Mož tega ne sprejme, se trudi, pa ne more in žena se odloči, da ji družina pomeni največ na svetu in da tega ne bo riskirala. Jaz temu pravim zrelost. Ko veš, da je odločitev prava in ob njej začutiš olajšanje, ne glede da bolečina obstaja, vendar bo izginila, ker je odnos teh dveh zdrav in odprt. Pri tem mislim, da ni več skrivnosti in neizrečenih besed. In potem se vprašaš, ali te partner res ne pusti, da si to kar si, če pa je pripravljen se o tem prosto pogovarjati, če ti dovoli drugače razmišljati. In morda se bodo nekoč različna stališča srečala na pol poti. Kako težko je to, kaj ne?! Sprašujem se npr., zakaj, ko smo slabe volje tega ne preprosto rečemo partnerju, ga prosimo za objem, namesto, da držimo surlo in povzročamo nejevoljo tudi pri drugemu (jaz to zdaj preizkušam in rezultati so zelo dobri).
Drugačna, težja situacija, če ta mož in žena v tej zgodbi spoznata, da njena zaljubljenost izvira iz nezadovoljstva v zakonu in če tega ne zmoreta premostiti potem je bolje, da gresta narazen, sicer se bosta celo življenje trpinčila. Tudi to je zrela odločitev, biti iskren do sebe, ne glede na posledice (ločitev prinaša čisto logistične preglavice, kot so premoženje, skrbništvo otrok in podobno).
Skratka, primerov je lahko nešteto. Gre le za vprašanje iskrenosti do sebe, zrelosti in odprtosti v partnerstvu in to vodi v zaupanje, vase in v partnerja. Zaupanje je ključna beseda na poti do sreče!

sebo

[bendži]

Hu, Tyazi, sem te pa razkuril. Tole je pa že kar tisto zavedanje, v katerem je tudi vojna pravilna.

Takole na prvi pogled se vse strinjam - pa me začne moriti, da jaz nimam prav, da je moj ego prevelik... in ugotovim: na, sedaj pa ne obsojam drugih, sedaj obsojam sebe. Ampak ti svojega stališča nimaš za obsodbo drugače mislečih; zakaj bi potem jaz imel svoje stališče za obsojanje? Zame je to le eno izmed mnenj, ki jih je samo v tejle temi za 5 debeeeeelih strani. In kot pravi Mushi (me zanima, če se zaveda pomena te besede v nemščini - čeprav je res, da manjka c;pa naj me sedaj nikar spet kdo ne obsodi zaradi asociacij), človek pač prebere različne prispevke, včasih kaj pokomentira, pove svoje mnenje,predvsem pa razmišlja in v sebi sooča argumente. Premlevanje v sebi, brez soočanja z mnenji drugih vodi le v začaran krog - človek se sploh ne zaveda, kako s tem postaja v svoji strpnosti nestrpen do drugih.

Kar se pa ljubezni tiče: da je to stanje. Moje skromno mnenje: ne vem sicer, zakaj ljubezen ne bi bilo čustvo, ampak vsekakor pa ni zgolj stanje, je tok (kot potok, ki se ga ne da ustaviti; in potok ni stanje, je tok - pa čeprav le vodni, morda pa tudi ljubezenski, pa duhovni, pa realni pa abstraktni pa imaginarni - absolutnega pa itak ni nič;kako že: morda si vas pa vse le umišljam?) Stanje pomeni statiko, statike pa v resnici sploh ni,je samo dinamika. Statiko smo si izmislili zaradi poenostavljanja; tako kot to, da obstajajo vzporednice - pa vendar opisna geometrija dokazuje, da vzporednic ni...

še naprej ostajaj strpno nestrpen. (pa nikar ne misli, da iz mene govori kakšna jeza; ne, iskreno in od srca se smehljam)

Bendži

[mushi]

Marsa... Iskrena sem res, čeprav včasih zato tudi naporna. In sama.. rada imam "težke" ljudi, ki zagovarjajo svoje mnenje. Pač je zanje pravo. Res se mi ne da nekaj sprenevedat in slepomišit, povem vedno kaj mislim. Razen v službi.. Tu sem mogoče včasih kameleon... Ne bi se blo zdravo nekaj s šefom bosti, če mi kaj ni prav, zadeve ne komentiram in je ne hvalim oh, a res, super! Sem tiho, je pa to potem tako tiho nestrinjanje, smo le v taki poziciji, nobenem pa v rit ne lezem. Kot sem že rekla mi je res tale forum taka pridobitev, kar se pogleda na odnose tiče in sebe, kot si rekel BigM, zlasti na zadeve s katerimi se ne strinjaš, ker o tistih katerih se, ne pride do tuhtanja pa crasha.
Tjazy tebi pa.. veš tud jst živim s partnerjem skupaj, sicer še ne dolgo, tako da ne vem kako bo npr. čez 5 let. Je kr drugače, kot če živiš sam, ampak mi je tako res všeč. Meni je blo zelo hudo ko sva bila narazen, saj naju je ločevalo kar 95 km. Dolgo časa se je najina veza "povezovala" še bolj in bolj in potem sva se odločila za neko srednjo varianto, vsak ima malo dlje v službo, ampak sva pa skupaj. Veliko sva razmišljala kaj bi.. predvsem se spoznavala in zdej je tko da nama je najlepše. Pa me je zato tako razmišljanje zadelo.. Ja res, ko živiš sam maš še večje finte lahko pa tako in tako bi reagiral, če bi kdo naredil to in to, pa vendar spet odvisno zakaj se gre in kako veliko čutiš do človeka!

mushi

[Masa]

Moje videnje same sebe: težko, ker sem v obdobju, ko se moje dojemanje same sebe in sveta okoli mene spreminja v tem obdobju iz dneva v dan. Gre namreč za to, da sem pred kratkim končala študij in šla v prvo službo. Saj sem delala prej preko študenta in delo oz okolje, v katerem delam sedaj, je na precej višjem nivoju glede človeških in delovnih pogojev kot je bilo v prejšnjem obdobju, vendar ... to je nov svet ...
Naj raje začnem tako - tistim, ki ta stvar karkoli pove; sem Vodnar, z Jupitrom znotraj 10° od ascedenta, ki je v Biku. Od kar sem odkrila to stran, sem si uspela tudi sama malo pogledati, kaj to pomeni. Ugotavljam, da so moji pogledi na svet in človeške odnose kar nerealni, idealizirani. Sama se zelo trudim živeti po njih, vendar ker sem človek, nisem popolna in me odnaša. Vedno sem polna nekakšnih pričakovanj, ki izhajajajo iz: kaj se da storiti danes, da bo svet jutri lepši in boljši za vse ljudi. Potem pa sem potolčena, ko vidim, da ljudje sveta ne jemljejo tako, da se sploh ne ukvarjajo s tem, kaj lahko naredim JAZ, da bo VSEM bolje.
Ne maram stereotipov, avtoritete, pritiskov, predsodkov ... ne trdim, da sem sama brez njih, vendar ker se trudim živeti po prej omenjenem pogledu, se "veliko grizem v jezik", kadar ne ravnam po čisto trenutnem vzgibu - do tem pa prihaja takrat, ko mi nekdo stopi na žulj. Težko se takrat umaknem za korak, da bi videla gozd (preveč mi iztopajo drevesa).
Trudim se živeti po načelu: ŽIVI IN PUSTI ŽIVETI.
Željna sem znanja in zdi se mi, da o nobeni stvari ne vem dovolj, da je še vedno nekaj, kar bi bilo dobro vedeti.
Rada sem sama, hkrati pa imam zelo rada družbo. Hitro se odprem, spustim ljudi v svojo bližino, vendar pa jih znam tudi na hitro odsloviti, vendar šele ko dejansko ugotovim, zakaj si te osebe v svojem življenju ne želim. Toda možnosti, da se ljudje prikažejo kot taki, kot nakako pričakujem, da ljudje bodo, dam veliko, marsikdaj preveč, le da stvari ne želim tako videti. Gre namreč za to, da ne želim, da bi mi bilo v življenju česa žal, da sem ali nisem naredila, zato ljudi iz svoje okolice ne želim umakniti prehitro - tudi tu gre za to, kaj se lahko od njih naučim.
O sebi ne govorim rada ljudem, ki jih ne poznam in me to dela nekako živčno, nervozno, celo rahlo utesnjeno. Raje vidim, da ljudje sami spoznajo mene in me glede na svoja spoznanja vključijo v svoj life ali pa me iz njega izključijo. Prav tako so pri meni najiskrenejšega spoštovana deležni tisti, ki mi v obraz povedo, kaj si mislijo o meni, sploh če gre za negativne zadeve. Ne maram ogovarjanja, sprenevedanja.
Rada vem, kaj se dogaja in kadar se pripravljajo spremembe (te imam večinoma rada), sem vedno blazno na trnih, če ne vem ali so spremembe na bolje ali slabše. Zgodovina nas lahko nauči ogromno, vendar sem dojela vsaj toliko, da se vsi iz nje ne želijo učiti.
Zagovarjam preventivo, ne kurativo - v vseh pogledih. Stvari pa skušam odpravljati tako, da najprej iščem vzrok, zaradi katerega je do nečesa prišlo in skušam najprej odpraviti vzrok.
Tjazy, če sem kaj spustila ali pa bi rad vedel še kaj, pa mi sporoči.


Masa

[Masa]

Nekaj sem pa res pozabila napisat: tisto kar sem napisala o sebi, je le del mene. Kdo sem jaz me določa še veliko drugega, saj smo ljudje zelo kompleksna bitja.
Zato je bil zadnji stavek napisan tako kot je bil, da če zanima koga še kakšen drug pogled na to, kdo sem jaz, da naj me vpraša in bom skušala odgovoriti.

Masa

[free]

zakaj ne govoris rada o sebi?

[Masa]

Ker raje vidim, da me ljudje spoznajo sami - to pomeni, da se le-ti ne podlagi mojih dejanj, komunikacije ipd. odločijo ali me sploh želijo spoznati - nobene sugestije, niti z moje strani, naj bo popolnoma njihova odločitev. Kajti če želje po tem, da bi me spoznali nimajo, potem je prav, da se jim z raznimi predstavitvami ne vsiljujem, niti ne kažem v njihovem življenju. Če pa bi kdaj prišel čas, da bi mogoče kdaj jaz tej osebi ustrezala v življenju, se bo že življenje samo tako obrnilo, da se bova ponovno srečala.

Hkrati pa se mi tudi zdi, da so mi ljudje, ki so me spoznali sami, po svoji poti, tudi veliko več naučili od tistih, ki sem se jim jaz v določenem obdobju kakorkoli predstavila z vidika, kdo sem jaz.

Imam pa tudi občutek, da včasih sebe predstavljam preveč, drugič pa premalo kritično. Vsake oči imajo svojega malarja. Prav tako pa tudi vsako razpoloženje.

Masa

[Tamburin]

quote:

---

kdaj se dva človeka spoznata?

---

Tjazy, mislim, da nikoli. Ker človek se skozi spreminja in zato ga ne moreš nikoli spoznati.
Meni se je že zgodilo, da sem bila ob nekom sproščena in da tišina, ki je nastala, ni bila mučna, vendar ga nisem POZNALA. Samo zelo sem mu zaupala... To zaupanje pa je minilo, ko sem ga še malo bolje spoznala in videla, da mu ni za zaupat. Mogoče v nekem trenutku poznaš človeka, kakšen je tisti trenutek, v naslednjem trenutku pa se spremeni. Vsi se spreminjamo. Mogoče je tudi meni v nekem trenutku odgovarjal takšen človek, zato sem bila ob njem sproščena, v naslednjem trenutku pa mi ni več odgovarjal takšen, ker sem se jaz spremenila. (Pa ne razumet besedico "trenutek" kot "sekundo", ampak mislim na TRENUTNO SITUACIJO.)
Hočem povedati, da smo ljudje in odnosi med nami variabilni, zato nikoli ne moreš rečt, da nekoga POZNAŠ v globljem pomenu.
Mislim, da je point srečnega para (ali brezpogojne ljubezni med njima) v tem, da znata oba sprejemat in sledit spremembam sebe in drugega človeka.
Vsi hrepenimo po brezpogojni ljubezni, je pa ne dosežemo, ker mislimo, da je to končna točka, da je to največ, da je to fiksni cilj.

Tamara

*******************

[free]

kolk fajn pisete

[Kljuka]

tjazi,

ti si čista klasika psihogenetskepatologije.Z velikim zadolojstvom ti povem, da si manj kot prečrtana nula!

Pa še vnaprej ti povem, me zelo mika, da bi te postavil za tarčo. Mogoče te bom pa dal v vitrino!!!!

tjazi vam je za primer, kaj se ne sme delati!

Kljuka

[free]

zakaj pa? a kar manj kot 0??
ne sme se delati!??? (ne sme se?!)

[Tjazy]

Mi bos pa ti kaj pomagal.. gospod direktor.. ce nekdo kaj obrozlazi OK.. sprejmem. Na tak nacin pa je samo izrazanje, da sta se nikje nasla.. To ni moj problem.. Na zalost.. smo tudi mi trije.. ENO. Res zalostno ampak resnicno. Resimo raje zdaj, bo za vse lazje, drugace se utegnemo se kje srecati in bo problem vecji..
Kaj vaju tezi?


Tjazy

*** Svet je narejen preprosto! ***

[free]

pluton deluje
hvala

[Tjazy]

Bobnar.. hvala.. za obrazlozitev.. sicer si mimo pihnil.. ampak tvoj problem. Vedno je lazje imeti zadeve pod preprogo.. in sem in tja privrejo nad njo. Takrat napises nekaj o bluzenju in raztegovanju.. in svet se vrti naprej. Tudi to je pot.. Res vse ceste vodijo v Rim!

Kljuka.. kaj pa tvoja obrazlozitev? Ce te ne prosim prevec.. upam da bos raskiral nekaj casa in nekumu, ki je manj kot nula.. povedal, kaj si mu zelel sporociti. V nasprotnem primeru pa hvala za potrditev, da imam prav!


Tjazy

*** Svet je narejen preprosto! ***

[zirosi]

Mene so zmaraj učili, da je brezpogojna ljubezen stvar svetnikov in našega ljubega Bogeca, zato res ne bi vedu, kaj ima skupnega s sexom.
(ma se mu zdi, da če se imata dva zares rada, da ne rabita tega, je sex čist dovolj)



Uživajte!

[Pujsita]

Čas je da malo obudimo tole temo

Tole so misli Jokna Powella v knjigi ljubezen ne pozna pogojev, ki so meni zelo simpatične.

Tretje možnosti ni, ljubezen je pogojna ali brezpogojna. Ali svoji ljubezni do tebe dodam pogoje ali ne. Vkolikor dodajam take dodajam take pogoje, te v resnici ne ljubim. Ponujam samo izmenjavo in ne daru . Prava ljubezen pa je in mora vedno biti svoboden dar.

Ko te ljubim, ne pomeni, da neham ljubiti sebe. Če ne ljubim sebe, lahko druge le uporabljam, ne morem jih pa ljubiti. Vedno ti bom kot del svojega daru ljubezni nudil svoje misli, posebna nagnenja in vse svoje občutke, tudi tedaj, ko bodo morda neprijetni ali boleči.

Nazadnje ti v svojem poroštvu za brezpogojno ljubezen obljubljam človeka, in ne kosa plastelina. "Človek" pomeni, da ima pravice in odgovornosti.

[pika1000]

Tole z brezpogojno ljubeznijo mi pa ne gre čisto 'skozi'.
Ljubezen, ne da bi postavila kak pogoj ali zahtevala kaj zase?

Če ne postavim nobene zahteve in če nič ne pričakujem zase, me vendarle lahko izkoristijo!

'Crknem' lahko od svojega razdajanja - če je to brezpogojna ljubezen'- upam, da se mi bo povrnilo, ...
Ampak meni se zdi, da je prav, da kaj tudi 'zahtevam' zase v ljubezni (oziroma drugih odnosih). Vsakemu pač ne 'pride', da bi lahko tudi kaj dal, če že dobiva.

[otožna]

Kadar je ljubezen brezpogojna imaš pač nekoga rad, ne glede na to, ali ti ljubezen vrača ali ne, ko imaš nekoga na tak način rad, ti niti ni težko, če odide, da je srečen...
da pa se pustiš izkoriščati pa je drug pojem,... nekje je meja in ko te pričnejo izkoriščati preprosto odideš, tudi to je znak ljubezni, nekak tko no
Kaj pomeni brezpogojno - da ne postavljaš pogojem, imel te bom rad, če... če boš storil to in to, te nimam več rad...

[pika1000]

Ja, saj se na nek način strinjam. Tisto s postavljanjem pogojev res ni čisto OK zadeva. tudi jaz ne maram, da mi kdo postavlja pogoje.
Mi je pa OK, če mi pove, ča kaj v mojem odnosu do sebe pogreša. In če je v moji moči in volji, se potrudim.

Čiasto brezpogojno pa je verjetno najlažje imeti rad majhne otroke, živali in rastline.

[otožna]

Veš mislim, da dokler je ego prisoten je težko čisto brezpogojno ljubiti... moje mišljenje... ja lažje je brezpogojno imeti rad otroka, živ dokaz brezpogojne ljubezni je lahko starševska ljubezen, pa žal ni vedno prisotna. Jaz se trudim

[pika1000]

Utrnil se mi je še en preblisk - brezpogojna ljubezen kot brezpogojno sprejemanje človeka kot celote - takega kot je. kar pa ne pomeni, da me ne sme motiti kaj v njegovem vedenju in da kaj od tega ne sprejemam kot OK.

Nekaj v tem stilu: Rada te imam, vendar tole vedenje ni sprejemljivo zame!
Tako kot mulce kregamo, ko kaj naredijo narobe; pa je kritika usmerjena na vedenja, ne na osebnost.
Ne rečemo na primer: Ti si poreden, ne maram te.
Ampak: To, kar delaš, ni v redu. .... Pa po mojen mulc zraven čisto čuti, da ga imam rada, samo da je šel čez mejo.

[otožna]