PRED SMRTJO, O NJEJ IN POTEM
Sandi Jug
Ljudje smo kot telesa spočeti in se kakšnih devet mesecev kasneje rodimo v slabo stoletje dolgo življenje, ki se neizbežno zaključi s smrtjo. Kljub temu, da pravzaprav umiramo že od prvega vdiha dalje, govorimo o procesu umiranja šele takrat, ko ta postane res očiten.
PROCES UMIRANJA
Umiranje je dokaj dobro raziskano iz t.i. zunanjega, objektivnega zornega kota. Merimo lahko najrazličnejše vrednosti, ki nas informirajo o stopnji vitalnosti našega telesa. Vemo, kaj se dogaja z našimi možgani, pljuči, srcem … V samem procesu umiranja je definirana tudi kritična točka, ki oznanja dokončno oziroma klinično telesno smrt. Povsem druga zgodba pa je povezana s subjektivnim doživljanjem umirajočega. Kaj zaznava umirajoči? Ali proces umiranja vsi doživljamo na podoben način? To sta dve ključni vprašanji, na kateri zna odgovoriti malo ljudi.
Ljudje umiramo na zelo različne načine. Nekateri hudo zbolijo, drugi doživijo usodno telesno poškodbo, spet tretji podležejo neizbežnim telesnim posledicam ekstremne starosti. Redki posamezniki naj bi menda bili celo sposobni zavestnega odhoda tja onkraj. Kakorkoli že, ne glede na vzrok, način ali trajanje umiranja, moramo prav pri vseh naštetih primerih, še preden umremo, skozi doživljanje različnih procesov, ki so posledica ugašanja življenjskih funkcij. Celoten potek umiranja seveda nujno vpliva tudi na zaznavanje umirajočega.
ZAZNAVANJE UMIRAJOČEGA
Vemo, da ljudje zaznavamo vsebine, ki prihajajo iz treh različnih področij. Zaznavamo zunanje vsebine, ki prihajajo v možgane preko čutil in izvirajo iz zunanjega sveta. Zaznavamo podpražne vsebine, ki izvirajo znotraj človeškega telesa in so v večini primerov komaj ali težko zaznavne. Končno zaznavamo še neposredno zaznavne vsebine, ki izvirajo iz samih možganov.
Človeško zaznavanje se prične med procesom umiranja zaradi samoumevne fizikalne hierarhije nujno spreminjati. Od povsem običajnega čutnega zaznavanja se le-to preko zaznavanja podpražnih vsebin spremeni v zaznavanje neposredno v možganih. Seveda je doživljanje tovrstnih zaznav pri nekaterih zelo kratke sape, pri drugih pa se lahko razvleče tudi na več tednov ali še celo dlje.
Tako se pri nekom, ki v ekstremno kratkem času ("v trenutku") umre v prometni nesreči, zaznavanje lastnega telesa, kako sedi za volanom in opazuje dogajanje na cesti, v desetinki sekunde povsem spremeni. Kljub odprtim očem začne nad običajno čutno zaznavo prevladovati sprva zaznavanje podpražnih vsebin in kmalu zatem še vsebine, ki izvirajo neposredno iz možganov. V takšnih primerih se zaradi velike hitrosti sprememb zaznavanja precej doživetij enostavno izmuzne našemu zavedanju.
Pri umiranjih, ki trajajo le nekaj sekund ali minut, obstaja velika verjetnost, da se zaradi hitre spremembe zaznavanja umirajoči sploh ne zave, da dejansko umira. Proces je verjetno zelo podoben potapljanju v sanje. Namreč, kdor ne obvlada zavestnega sanjanja, se med sanjanjem niti slučajno ne zaveda, da spi, kajne?
Drugače se odvijajo zaznave pri počasnejšem umiranju. Odvisno od vrste bolezni, poškodbe ali drugih vzrokov, se posamezne zaznavne faze pač podaljšujejo ali skrajšujejo. Samodejno odtekanje pozornosti od zunanjega sveta navznoter povzroča raznovrstne zaznavne fenomene. Torej, zaznavanje se prične bistveno spreminjati že prej, preden nastopi klinična smrt. Običajen način zaznavanja kaj kmalu zamenjaprva faza, katera vključuje začetne podpražne zaznave, ki jih večina ljudi dobro pozna, saj so mnogokrat prisotne v različnih razdobjih življenja. Sem sodijo občutki telesnega mravljinčenja, temperaturnega prelivanja, izgubljanja ravnotežnega položaja telesa. Pa tudi razna piskanja in druga vibriranja v ušesu, vizualno migetanje pred očmi, zaznavanje vizualnega halo efekta okoli robov vidnih predmetov itn.
Kasneje, v drugi fazi, se prične zaradi nadaljnjega ugašanja življenja zaznavanje podpražnih vsebin prepletati še z zaznavanjem, ki izvira neposredno iz možganov. Prav ta prepletanja povzročajo vrsto fenomenov, kot so vizualno zaznavanje tunela oziroma prehoda skozenj, zaznavanje iskrenja in intenzivne svetlobe, najrazličnejše kinestetične izventelesne senzacije ter zaznave telesnih vibracij, občutki povečevanja, zmanjševanja in spreminjanja svojega telesa, postopna izguba časovno-prostorske fiksiranosti itd.
Prav znotraj te faze umirajoči zares težko ločijo, katere zaznave so del "resničnega" zunanjega sveta in kaj prihaja neposredno iz njihovih možganov. Mnogo ljudi v svojih zadnjih urah, dnevih ali celo tednih, preživlja hude agonije, ko se njihov um neuspešno bori s prepletanjem različnih realnosti. Na smrtni postelji ni nikakor neobičajno, da umirajoči v svojih zadnjih opisih navajajo zgodbe, ki nimajo nikakršne objektivne vrednosti.
In še zadnja faza zaznavanja, ki nujno nastopi še pred klinično smrtjo, je t.i. neposredno zaznavanje v samih možganih. Gre za doživljanje, ki je deloma podobno sanjanju, ko ne zaznavamo več sveta preko čutil niti ne podpražnih zaznav znotraj našega telesa. Pravzaprav gre za že mnogo bolj spokojno fazo, saj je takrat zunanji svet za umirajočega že "pozabljen" oziroma "odstavljen".
Vse tri omenjene faze se nujno odvrtijo pri vseh umirajočih. Ni pa nujno, da jih vsi zavestno zaznajo. Če je smrt skorajda instantna, je prehod iz zunanjega v neposreden način zaznavanja tako hiter, da ga zavestno ne zmoremo spremljati. Z drugimi besedami, vse vmesne faze enostavno preskočimo.
Namensko smo do sedaj iz razlag izpuščali posebne situacije, ko prihaja do umiranja med spanjem ali v kakršnem koli drugem spremenjenem stanju zavesti. V takšnih primerih seveda človeškemu zaznavanju ni potrebno prepotovati celotne poti od zaznavanja zunanjih vsebin vse do notranjega tipa zaznavanja, saj se medtem že nahajamo v spremenjenem stanju zavesti.
Pot zaznavanja se pač sorazmerno skrajša, odvisno od stanja zavesti, v katerem se nahajamo. Umiranje se lahko odvija med spanjem, v nezavestnem ali polzavestnem stanju, pod vplivom najrazličnejših kemičnih substanc ali v globoki meditaciji, med lucidnim sanjanjem ali celo med izventelesno izkušnjo …
TRENUTEK SMRTI
Po prehodu skozi omenjene tri faze zaznav, ki se odvijejo že pred klinično smrtjo, sledi sam trenutek smrti. Odvisno od tega, ali se s telesno smrtjo vse konča ali pač ne, lahko govorimo o dokončnosti ali pa le o prehodu.
Zaznavanje trenutka smrti s strani umirajočega ne sovpada nujno s klinično smrtjo, saj nekateri, sicer redki, primeri dokazujejo, da človeško telo lahko preživi tudi potem, ko je nekaj časa že klinično mrtvo. Tovrstna doživetja namreč mnogokrat spremljajo zaznave, ki jih po medicinski razlagi ne bi smelo biti. Torej, kje je tista meja, ki loči življenje od onkraja? Je to klinična smrt? Morda se to zgodi še nekoliko kasneje ali celo prej?
Pa poglejmo nekatere možnosti, ki se nakazujejo. Sprva vzemimo opcijo, po kateri se s klinično smrtjo vse konča. Tu pravzaprav obstajata dve razlagi.
Prva, trenutno veljavna medicinska, razlaga pravi, da se procesi zaznavanja umirajočega iztečejo, še preden človek doživi klinično smrt. To pa zaradi tega, ker naj bi možgani za uspešno zaznavanje potrebovali še kar nekaj energije, ki je ob klinični smrti pač zmanjka. Seveda je veliko vprašanje, v kaj se izteče zaznavanje. Morda v črnino, tišino in ne-čutenje, ali pa morda v belino in naključno polnost najrazličnejših zvokov in čutenja.
Druga opcija govori o tem, da se približno v času klinične smrti (morda celo nekoliko kasneje) zaznavanje izteka v časovno prostorsko spiralo, ki se s stališča umirajočega pravzaprav nikoli dokončno ne izteče. Zaznavanje umirajočega se nekako "zacikla" v časovno-prostorsko črno luknjo. Kljub temu, da je za zunanjega opazovalca umirajoči že dokončno umrl, pa umirajoči tega nikakor ne doživlja tako, njegovo zaznavanje se ne konča. Še več, teoretično je možno, da ima časovno-prostorski vrtinec na drugi strani celo izhod.
Oglejmo pa si tudi teorijo, ki temelji na prepričanju, da obstaja življenje po življenju. Ta pravi, da v času klinične smrti človeška duša zapusti fizično telo. Potemtakem se posledično spremeni tudi zaznavanje. Zaznavanje s fizičnimi očmi zamenja zaznavanje z očmi duše oziroma subtilnega telesa. Svet čutnih zaznav se odmakne na stran in odprejo se nove dimenzije duha.
(Izvleček iz članka)
ko sem enkrat pred kratkim (mam eno motnjo (po moje je to motnja), da velikokrat premišljujem o smrti, in veliko krat me zagrabi taka glupa panika, tak občutek brezizhodnosti...
in potem ugotavlajm, da če si dovolim upati, da je po smrti še kaj, mi je lažje. Tko da se resno sprašujem, ali je vse to o življenju in dogajanju po smrti samo tolažba, da nas ni tako strah ali kaj???
pa sem govorila že s kom o tem, kaj se mi dogaja in nisem edina v tem razmišljanju, samo da večina ljudi potem preusmeri razmišljanje drugam, proč od tega, jaz pa še kar vrtam in vrtam...
katastrofa...
isto, kot če razmišljam o neskončnosti vesolja; česar si ne morem predstavlajti, me tako zelo bega in frustrira...
ko sem prebrala ta članek, pa se mi je zgodilo nekaj zanimivega - kot, da bi to že doživela, en tak preblisk, flashback???
