Indigo otroci - Novo razumevanje življenja
Objavljeno: 28.1.2004
Avtor: Mateja Keber
NOVO RAZUMEVANJE ŽIVLJENJA
Kar nekaj let je beseda, ki so jo otroci neprestano izgovarjali, trkala na mojo zavest. Zadnji dve leti tako, da mi ni bilo preveč udobno. Celo zelo neudobno. In tudi bolelo je.
I.
Pri pouku matematike so me sredi razlage neštetokrat prekinili z vprašanjem: »Kaj pa, če je oboje?« Halo? Oboje, kaj? Najprej sem se samo nasmihala njihovim domislicam. Vprašanje sem dojela kot nekakšen Indigo nastop, nekaj malega izzivanja, nekakšen klic po premoru. Oddahnimo si malo od te resne matematike. Potem se mi je le zazdelo, da je prav ta ista beseda čisto prevečkrat izgovorjena, da bi bil njen pomen samo oddih sredi razlage. Pristopila sem k stvari z vso strokovno resnostjo, računala in obračala, premetavala številke sem in tja,... Kaj mi želijo sporočiti? Da matematika ni to, kar mislimo, da je? Kaj vas moti, jih sprašujem. Nekaj je, rečejo, kar ne gre skupaj. Zakaj pravite, da je samo tako? Zakaj v matematiki tako radi govorite, da je »natanko ena«?
Rada bi vam pokazala rešeno kontrolko kakšnega Indigca. Nobenega matematičnega reda, postopka... neki hecni računi, ki se iz množenja nadaljujejo v deljenje, seštevanje, odštevanje, včasih kakšno število nekam čudno »visi« v zraku, naprimer sredi praznega prostora je napisano neko misteriozno število, ki mu ne najdem smisla, pa na drugem koncu še eno tako, pri strani nekaj nakracanih računov... in seveda, pravilen rezultat. Matematiki, pregovorno natančni in redoljubni, ob tem ne doživljamo ravno izbruhov sreče. Jaz osebno sem se že naveličala pisati na teste, da nekaj ni »matematično korektno«. Kaj pa vem, če ni. Kaj pa, če je to nova matematika, hitrejša, učinkovitejša, bolj sproščena in z drugačnim razumevanjem. Resno smo se na aktivu začeli spraševati, od kod jim ta način? Od kod le, najbrž jih tako učijo v nižjih razredih, smo zaključili. Pa jih ne. To je njihov prispevek k rušenju okostenelega matematičnega razmišljanja. Vesela matematika po njihovo. Pa malo manj vesela za učitelje. Otroci si sicer zapišejo v zvezek našo razlago, postopek reševanja in na tablo večinoma tako tudi računajo (če smo vztrajni pri svojih zahtevah), ko pa dobijo v roke test, se ga lotijo po svoje. Včasih smo rekli, da je kakšen čisto »razmetan«, kar je pomenilo, da nima »reda v glavi« in se matematike loteva raztreščeno. Temu primeren je bil potem njegov uspeh. Kaj bomo rekli zdaj, ko je takih skoraj večina? Da ne znamo več učiti? To najbrž nazadnje. Kaj pa, če je OBOJE prav?
II.
Prvih deset let je bila moja hči, najpreprosteje rečeno, samo Lučka. Sijoča, bleščeča. Zelo lahko se je zaljubiti v tako svetlo bitje. Se lahko zaljubiš v temo? Izziv, kajne? Lahko objameš OBOJE? Dolgo se mi ni posvetilo. Dolgo me je preizkušalo. Saj sem vendar že toliko let v duhovnosti! Duhovnost pa je svetla! Duhovnost je SAMO svetla! Bolj, ko sem verjela, da začenjam razumeti zakone duhovnosti, več izziva mi je pod nos molila moja hči. Si Svetloba, je izzivala? No, jaz sem pa Porednica (je pisalo na njeni majici). Se bojiš teme? OK, jaz si bom pa medtem na stene lepila hudičke, na majico pa napis EVIL? Se spomnite tiste otroške igrice »Kdo se boji črnega moža?« Tukaj ga imaš! Boš zbežala? Mar zdaj nisem vredna tvoje ljubezni? Me boš poskusila spreobrniti? Kaj pa, če sem OBOJE - svetloba in tema?!?
Kot bi mi sporočala: »Več svetlobe boš poklicala, več teme boš privabila. Po nekaj prekopicavanjih sem to le dojela. Če sem najprej kot mama trpela, ko so ljudje, ki so prej zaljubljeno zrli vanjo, naredili korak ali dva nazaj (da jih ne bi kaj tistega »evil« oplazilo), je počasi kapljalo vame, da to ni lahek izziv. Da jih razumem, ker sem sama izkusila. Šele zadnje mesece pa nekako, po kapljicah spuščam v svojo zavest, da je pred nami nekaj resnično novega. Zanimivo »naključje« - hči je takorekoč istočasno opustila svoje zanimanje za temo.
Neka moja znanka se je, z očitnim obžalovanjem nad hčerinim spremenjenim videzom, zazrla hčerki v oči in rekla: »Taka lepa punca si, tale majica... pa nekam ne paše k tebi. Hči se ji je nasmehnila in mirno pogledala vame: »Bolje zanjo, da ji je tudi to všeč. Ker ni bilo v besedah nič bojevite energije, sem vprašala, kaj misli s tem. »Se bojite nekih temnih sil? Bi se jih radi znebili? Tega se ne da.
III.
Smo pred novim razumevanjem življenja? So to ta velika sporočila, ki jih otroci prinašajo? No, vsekakor je jasno, da ni tako, kar smo verjeli, da bo (kaj pa sploh je tako?). Tretje tisočletje je premaknilo magnetno mrežo. In nam poslalo otroke, da nas učijo modrosti življenja. Edino, kar gotovo drži je, da na star, preverjen način ni več koristno staviti. Bi si upali poskusiti novega? Takšnega, ki ga ponujajo otroci? Ko je matematična naloga lahko rešena na toliko načinov, kot je otrok v razredu? Ko otrok brez strahu objame temo in jo sprejme kot del njega? Ko tema ni bav bav, pač pa del vsega, kar je? Bi si upali zakorakati v neznano, z nenavadnim parom - svetlobo in temo, edinima zaljubljencema novega časa? Nova pot, neuhojena, nepoznana. Nova duhovnost? Nov svet? Smo že tukaj? Huh, bi še malo počakali? Bi še malo opazovali, kaj se bo zgodilo s tistimi, ki bodo korajžno vkorakali v ta svet? Pa bo potem, ko bomo vztrajali v starem, res še vedno tako, kot smo vajeni? No, jaz vsekakor ne bi več stavila na to.
Mateja Keber
