Lunin magazin

Tao fizike

Objavljeno: 26.7.2004
Avtor: LN Uredništvo
Fritjof Capra:
The Tao of Physics (Tao Fizike)

Tretja izdaja, Flamingo, 1992
(Povzetek)

Dr. Fritjof Capra je teoretični fizik z raziskovalnimi izkušnjami na področju fizike visokih energij. Ko je spoznal, da fizika in vzhodnjaški modreci govorijo na podoben način o isti stvari, se je posvetil raziskovanju opisovanja in doživljanja realnosti s pomočjo meditacije in vrhunske znanosti.

UVOD

Današnja civilizacija dosledno daje prednost moški, yang energiji in zavrača žensko, jin energijo: daje prednost analizi pred sintezo, ločevanju pred združevanjem, racionalnemu znanju pred intuitivno modrostjo, znanosti pred religijo, tekmovanju pred sodelovanjem, širitvi pred ohranitvijo, aktivnemu izražanju pred preudarno molčečnostjo, gibanju pred počitkom, glasnosti pred tišino. To nas je pripeljalo do alarmantne socialne, ekološke, moralne in duhovne krize. Na srečo se v novejšem času vse več ljudi začenja ukvarjati z ekologijo, duhovnostjo, feminističnim zavedanjem in ponovnim odkrivanjem celostnega pristopa k zdravju in zdravljenju, kar nakazuje zelo pozitiven razvojni trend, ki teži k ponovni vzpostavitvi ravnotežja med jinom in yangom.

Kvantna fizika je postavila na glavo osnove znanstvene paradigme, hkrati pa je bila sposobna razložiti pojave, ki so bili brez nje nerazložljivi. Klasično fiziko lahko izpeljemo iz kvantne, torej lahko kvantna fizika razloži pojave na vseh nivojih. Obratno pa nikakor ne gre. Klasična fizika ni sposobna razložiti kvantnih pojavov. V klasični fiziki lastnosti delov določijo lastnosti celote. V kvantni fiziki je ravno obratno: lastnosti celote določajo lastnosti delov. Verjetnostni račun se uporablja v obeh fizikah, toda vzroki za neeksaktnost v klasični fiziki so lokalni, v kvantni fiziki pa globalni - povezani s celim vesoljem.

Kvantno fiziko so razvijali mnogi vrhunski fiziki in so več let imeli hude težave, ker so poskušali objektivno znanost, kot smo jo poznali pred kvantno fiziko (in ki še vedno trmasto vztraja pri svoji objektivnoosti), uporabiti za opisovnje dogajanja na kvantnem nivoju. Končno so morali sprejeti poraz objektivnosti in priznati, da so vzorci, ki jih znanstvenik opazuje v naravi, globoko povezani z vzorci v znanstvenikovem umu - z njegovimi koncepti, mislimi in vrednotami. Kvantna fizika je pokazala, da opazovanega ne moremo razložiti, ne da bi istočasno upoštevali tudi opazovalca. Čeprav v znanosti še vedno velja, da večina podrobnega raziskovanja eksplicitno ni odvisna od raziskovalčevega sistema vrednot, pa širši sistem, znotraj katerega se raziskave odvijajo, ni neodvisen od sistema vrednot. To pa kaže na izjemno odgovornost znanstvenikov, ki ni samo intelektualna ampak tudi moralna! S tega stališča pa povezanost misticizma in zanosti ni samo silno zanimiva ampak tudi izjemno pomembna. Rezultati sodobne fizike so odprli dve zelo različni poti, ki ji lahko znanstveniki sledijo in ki nas vodita, če se izrazimo z ekstremoma, k Budi ali pa k bombi. V času, ko blizu polovice znanstvenikov in inženirjev služi vojaškim namenom in s tem zapravlja ogromne potenciale človeške bistroumnosti in ustvarjalnosti, pot Bude, pot srca nikakor ne more biti preveč poudarjena.

ZNANJE IN VEDENJE

Zahodna znanost glorificira empirično objektivno znanje, pridobljeno z opazovanjem narave in modeliranjem narave s pomočjo formalnih modelov, formul, enačb, logičnih opisov itd. Na drugi strani pa vzhodnjaški mistiki pravijo, da edino, kar res velja, je absolutno vČdenje, ki ga ni moč objektivno opisati ampak ga lahko samo doživimo oziroma začutimo. Človeški intelekt ne more nikoli razumeti bistva. Vsako razumsko, objektivno znanje, ki skuša opisovati realnost, je nujno ločeno od realnosti in predstavlja samo približek realnosti ne pa realnosti same. Vsak abstraktni sistem razmišljanja ne more nikoli popolnoma opisati niti popolnoma razumeti realnosti.

Mnogi veliki matematiki verjamejo, da matematika ni samo jezik za opisovanje narave, ampak je hkrati neločljivi del narave same. Pitagora je dejal: »Vse stvari so številke« in je razvil posebno obliko matematičnega misticizma, kar je po mnenju nekaterih odločilno vplivalo na razvoj zahodnih religij, ki povezujejo religijo z razumskim sklepanjem. Na drugi strani pa vzhodnjaki veliko bolj poudarjajo intuicijo in se manj zanašajo na razum. Ekstremni primer je japonski zen, kjer velja rek: »Takoj ko o kaki stvari spregovoriš, si zgrešil bistvo. Šele svoboda od vseh fiksnih verovanj te naredi zares duhovnega. Zenovska smer je prepričana, da besede ne morejo nikoli izraziti dokončne resnice. V šolah zahodne filozofije sta bila logika in sklepanje glavni orodji za oblikovanje filozofskih idej, kar velja tudi za religijozne filozofije. Vzhodnjaški misticizem pa se je vedno zavedal, da realnost trascendira navadni jezik, zato ga omejitve logike in vsakdanji nasprotujoči si pojmi niso begale.

Čeprav sta poti do obeh vrst znanja silno različni, pa so vendar za dosego obeh vrst znanja potrebna dolga leta učenja in treniranja. Znanstveniki in mistiki so razvili zelo prefinjene metode opazovanja narave, ki niso dosegljive laikom. Ena stran znanstvenega članka iz eksperimentalne fizike je enako misteriozna za laika, kot je tibetanska mandala. Vsak besedni, abstraktni opis znanstvenega poskusa ali mističnega uvida je nujno netočen in nepopoln. Tega se zavedajo tako vrhunski fiziki kot vzhodnjaški mistiki. To je duhovito povedal Einstein: »Kadar se zakoni matematike nanašajo na naravo, niso zanesljivi. Kadar so zanesljivi, se ne nanašajo na realnost.

NOVA FIZIKA

Prav na kvantnem nivoju, iz katerega izhaja »vse, kar obstaja«, pa navadni jezik , logika in zdrav razum odpovedo. Realnost je na tem nivoju paradoksalna in nasprotuje naši vsakdanji izkušnji kot tudi domišljiji. Kvantna teorija in teorija relativnosti, dve temljni teoriji moderne fizike, sta nas prisilili sprejeti mnogo bolj subtilen, holističen in življenjski pogled na naravo. Da je lahko tako nenavadna in hkrati fantastična teorija sploh nastala, je bilo potrebno združiti intelekte zares vrhunskih fizikov, kot so Niels Bohr iz Danske, Louis De Broglie iz Francije, Erwin Schroedinger in Wolfgang Pauli iz Austrije, Werner Heisenberg iz Nemčije in Paul Dirac iz Anglije. Koncepte kvantne teorije ni bilo lahko sprejeti niti, ko je bila matematična formulacija zaključena. Domišljijo fizikov je zares dodobra pretresla.

Prvi paradoks, ki je močno begal fizike, je da je elektromagnetno sevanje hkrati valovanje in hkrati sestavljeno iz delcev. Oba aspekta sevanja se lahko kažeta, kar odvisno od opazovanja oziroma eksperimenta, ki ga izvaja znanstvenik. Zdi se nemogoče, da je ena in ista stvar lahko hkrati delec, zaprt na zelo majhnem prostoru, in val, ki se razprostira preko velikanskih predelov prostora. Rešitev paradkosa je prišla na nepričakovan način, ki je spodkopal mehanicističen pogled na svet, saj je spremenil koncept realnosti materije. Na subatomskem nivoju materija ne obstaja z gotovostjo na določenem mestu, ampak izkazuje tendenco po obstoju, in dogodki na subatomskem nivoju se ne dogajajo z gotovostjo ob določenih trenutkih in na določene načine, ampak izkazujejo tendenco, da bi se zgodili. Te tendence se opisujejo z valovno funkcijo, ki predstavlja verjetnosti dogodkov. Zato so tudi vsi delci hkrati tudi valovi (in obratno): gre za verjetnostne valove - abstraktne matematične veličine, ki pomenijo verjetnosti, da delec najdemo na določenem mestu in ob določenem času. Na atomskem nivoju nikoli ne moremo dogodkov napovedati z gotovostjo, lahko govorimo samo o verjetnosti, da se bo dogodek zgodil.

Heisenbergov princip nedoločenosti pravi, da ne moremo nikoli izmeriti z natančnostjo istočasno delčevega položaja in momenta (moment je produkt mase in hitrosti). Pri tem je pomembno to, da ta omejitev nima nič skupnega z nepopolnostjo naših merilnih tehnik. V principu je ta omejitev neločljivo povezana z atomsko realnostjo. Če se odločimo natančno zmeriti pozicijo delca, ta delec preprosto nima dobro definiranega momenta, in če se odločimo natančno izmeriti moment delca, ta delec preprosto nima dobro definirane pozicije! Na enak način ne moremo natančno izmeriti hkrati časa, ko se je dogodek zgodil, in količine vpletene energije. Torej v atomski fiziki znanstvenik ne more igrati postranske vloge opazovalca, ampak je nujno vključen v svet, ki ga opazuje tako, da vpliva na lastnosti opazovanega objekta.

VSE JE ENO

Pojma prostor in čas nam služita, da uredimo stvari in dogodke v naši okolici, in imata zato odločilni pomen, ne samo v vsakdanjem življenju, ampak tudi v poskusih razumeti naravo s pomočjo znanosti in filozofije. Vendar je Einsteinova relativnostna teorija pokazala, da ne moremo ločeno govoriti o času in prostoru, saj sta povezana v štiridimenzionalen prostorsko-časovni kontinuum. Kar je prostor za enega opazovalca, bo mešanica prostora in časa za drugega. Kar ima določeno dolžino za enega opazovalca, bo imelo drugačno dolžino za drugega. In pri tem nima smisla postaviti vprašanje, katera dolžina je »ta prava«, tako kot nima smisla postaviti vprašanje, katera dolžina sence nekega predmeta na soncu je ta prava. Senca je samo projekcija iz tridimenzionalnega v dvodimenzionalni prostor. Na enak način je dolžina premikajočega se objekta projekcija iz štiridimenzionalnega prostora-časa v tridimenzionalni prostor.

Mendel Sachs pravi takole: »Prava revolucija, ki je prišla z Einsteinovo teorijo ... je opustitev ideje, da ima koordinatni sistem prostor-čas objektivni pomen kot ločena fizikalna entiteta. Namesto tega iz relativnostne teorije sledi, da sta prostor in čas samo elementa jezika, ki ga uporablja opazovalec, zato da opiše okolico. Enako pravijo vzhodni mistiki: prostor in čas nista nič drugega kot imeni, produkta misli, besedi za splošno uporabo.

Splošna teorija relativnosti je pokazala tudi, da ne moremo ločeno govoriti o prostoru (in s tem času) brez materije. S stališča zunanjega opazovalca, kolaps zvezde v črno luknjo, ki se zgodi zaradi prevelike teže in s tem medsebojne privlačnosti njenih delcev, ustavi čas na površju zvezde (zaradi močne gravitcije, ki popolnoma ukrivi prostor-čas, tako da niti svetloba ne more uiti ven iz črne luknje). Torej kompletni kolaps traja neskončno mnogo časa. Toda s stališča zvezde pa čas normalno teče naprej in kolaps traja končno mnogo časa vse do točke, ko se zvezda zgosti v eno samo točko z neskončno gostoto. Zopet je vprašanje, koliko časa kolaps dejanko traja, nesmiselno, saj je čas relativen in odvisen od opazovalca.

Za vsak delec obstaja antidelec z isto maso in nasprotnim nabojem. Matematični opis gibanja delcev omogoča dve enakovredni interpretaciji: bodisi se delec giblje v času naprej ali pa se njemu ustrezen antidelec giblje v času nazaj. Obe interpretaciji sta, matematično gledano, identični. Če gledamo na čas kot na dodatno dimenzijo, kar matematična formulacija seveda popolnoma dovoljuje, potem, ker ni več »prej« in »potem«, izgubimo vzročnost, ki je sicer temeljni princip v znanosti. Vzgodni mistiki trdijo, da tako kot pri mističnem izkustvu transcendirajo čas, tako transcendirajo tudi vzročnost.

DINAMIčNA REALNOST

Vzhodnjaški pogled vidi v naravi v bistvu dinamični proces, katerega osnovna lastnost je neprestano spreminajanje skozi čas. Vesolje je neločljiva realnost, ki je vedno v gibanju, živo, vitalno, duhovno in materialno obenem. Delitev na ločene objekte je drugotnega pomena in kakršnakoli delitev je zelo mehka in spreminjajoča.

Vzhodnjaški pogled vidi v naravi v bistvu dinamični proces, katerega osnovna lastnost je neprestano spreminajanje skozi čas. Vesolje je neločljiva realnost, ki je vedno v gibanju, živo, vitalno, duhovno in materialno obenem. Delitev na ločene objekte je drugotnega pomena in kakršnakoli delitev je zelo mehka in spreminjajoča.

Enako se dogaja tudi v vakumu. V vakuumu neprestano nastajajo pari delec-antidelec in takoj zatem zopet izginejo. Torej vakuum dejansko ni prazen. Sestavljen je iz neskončno delcev, ki neprestano dobesedno nastajajo in izginjajo. Lahko bi rekli, da je vakuum »živa praznina«, ki utripa v neskončnem ritmu ustvarjanja in uničenja.

NELOčLJIVOST OPAZOVANEGA IN OPAZOVALCA

K neločljivosti prostora, časa in materije (in s tem energije) je kvantna teorija dodala še to, da ne moremo ločiti delcev od sil, ki delujejo na te delce, kot tudi da ne moremo ločeno govoriti o opazovanem objektu, ne da bi hkrati govorili tudi o opazovalcu.

Na najnižjem nivoju nam narava kaže, da ne obstajajo izolirani sestavni delci, ampak je narava dejansko zelo prepletena mreža relacij med različnimi deli celote. Ko npr. dva delca z visoko energijo trčita, ponavadi razpadeta na več delcev, ki pa niso manjši od prvotnih dveh delcev - so delci iste vrste in so nastali iz energije prvotnih delcev. Sestavni deli materije in osnovni procesi, ki jih vključujejo, so vsi soodvisni in medsebojno povezani in jih ne moremo opisovati kot ločene enote ampak samo kot integrirane dele celote. Te relacije vedno na bistven način vključujejo opazovalca. Človeški opazovalec predstavlja končno povezavo v verigi opazovanih procesov in lastnost kateregakoli atomskega objekta lahko razumemo samo v obliki interakcije objekta z opazovalcem. V atomski fiziki ne moremo nikoli govoriti o naravi, ne da bi istočasno govorili o sebi.

Na atomskem nivoju lahko »objekte« razumemo v smislu interakcije med procesi priprave poskusa in meritve. Na koncu te verige procesov je vedno zavest človeškega opazovalca. Meritve so interakcije, ki ustvarijo občutke v naši zavesti in zakoni atomske fizike nam povedo, s kakšno verjetnostjo bo atomski objekt povzročil določen občutek, če ga bomo postavili v interakcijo s sabo (ga bomo opazovali). Heisenberg pravi, da znanost ni samo preprosto opisovanje in razlaga narave, ampak je znanost del medsebojne igre med nami in naravo. Bistvena lastnost atomske fizike je ta, da opazovalec ni nujno potreben samo za opazovanje lastnosti objektov, ampak je nujno potreben tudi za samo definicijo teh lastnosti.

V atomski fiziki namreč ne moremo govoriti o lastnostih objektov kot takih. Lastnosti so smiselne samo v kontekstu objektove interakcije z opazovalcem. Kot pravi Heisenberg: »Kar opazujemo, ni narava sama, ampak narava, izpostavljena našemu načinu spraševanja. Opazovalec odloči, kako bo oblikoval eksperiment in ta postavitev bo določila, do določene mere, lastnosti opazovanega objekta. Če postavitev eksperimenta spremenimo, se bodo spremenile tudi lastnosti opazovanega objekta.

PRESEGANJE NASPROTIJ

Mistične šole vzhoda, kot so indijski hinduizem, različne veje budizma, kitajski taoizem in japonski zen, imajo kljub razlikam v mnogih podrobnostih v bistvu enak pogled na svet. Ta pogled je osnovan na mističnem izkustvu, direktni neintelekutalni izkušnji realnosti. Gre za zavedanje o enosti in medsebojni povezanosti vseh stvari in pojavov, izkušnja vseh pojavov kot manifestacije temeljne enosti. Vse stvari so soodvisne in neločljivi deli kozmične realnosti. Taoisti pravijo, da so vse izkušnje in vrednote, ki si nasprotujejo, dejansko različni aspekti iste stvari. Da dosežeš mistično izkustvo, razsvetljenje, moraš preseči zemeljska nasprotja. Ker prepoznajo relativnost dobrega in slabega in s tem relativnost vseh moralnih standardov, modreci ne težijo k dobremu ampak poskušajo vzdrževati dinamično ravnovesje med dobrim in slabim.

Zanimivo je, da preseganje teh nasprotij srečamo tudi v kvantni fiziki, kjer so delci hkrati uničljivi in neuničljivi, materija je hkrati zvezna in diskretna, sila in materija sta samo različna aspekta istega pojava. Nikoli ne moremo reči, da delec obstaja na neki lokaciji niti ne moremo reči, da ne obstaja. Ker gre dejansko za verjetnostni vzorec, delec kaže tendenco po obstoju na različnih lokacijah in to kaže na nenavadno fizikalno realnost, ki je nekje med obstojem in neobstojem. Delec ne spremeni svoje lokacije niti ne ostane na mestu. Presenetljivo podobno lahko preberemo v Upanišadah, hindujskih svetih spisih:

Premika se. Ne premika se.
Je daleč in je blizu.
Je znotraj vsega tega in hkrati zunaj vsega tega.



Igor Kononenko,
University of Ljubljana

Faculty of Computer and Information Science

Trzaska 25, 1000 Ljubljana

Slovenia

Tel. +386-1-4768390



Magazin   › Zanimivosti   › Tao fizike
Oglejte si tudi

Malahit, kristal transformacije

Malahit prinaša željo po spremembi. Uči nas sprejemanja odgovornosti za vse, kar mislimo in ubesedimo. Pomaga sprejemati pravilne odločitve. Z njim tudi lažje prepoznamo intuitivna sporočila.
› Preberi več

Omrežje 5G. Je varno? Kako se zaščititi?

Zaradi potrebe po hitrem tehnološkem napredku zmankuje časa za temeljite raziskave o vplivu tehnologije na okolje in ljudi. Neodvisne študije, ki krožijo po svetovnem spletu, veliko pišejo o negativnem vplivu 5G tehnologije tako na človeka kot na okolje.
› Preberi več

Palo Santo - Sveti les

Tradicionalno se ga uporablja za lajšanje splošnih prehladnih obolenj, simptomov gripe, stresa, astme, glavobola in vnetij. Uporabljamo pa ga lahko tudi pri ritualih, ker čisti negativne energije in ima podobne zdravilne lastnosti kot žajbelj.
› Preberi več

Kamena strela ali gorski kristal

Kamena strela je 'kamen vseh kamnov'. Čisti in nevtralizira negativno energijo in sevanje, veča avro, odpira, uravnoveša in razkraja čustvene blokade.
› Preberi več

Mandala

Beseda mandala izhaja iz staroindijskega jezika in pomeni krog. V krogu so okoli središča razporejeni liki, figure in znaki. Simetrično ali komplementarno. Mandala je že od nekdaj služila kot pripomoček pri osredotočanju in meditaciji.
› Preberi več

Homeopatija

Homeopatija je celostni sistem zdravljenja, ki temelji na načelu zdravljenja podobnega s podobnim. Bolezen obravnava kot težnjo telesa, da s homeopatskimi mehanizmi vzpostavi ravnovesje.
› Preberi več

Naravna kozmetika – lokalna pridelava

Vse več ljudi se odloča za uporabo naravne kozmetike lokalnega izvora. Uporaba naravne kozmetike je koži, telesu in zdravju prijazna, ker ne vsebuje umetnih parfumov, kemičnih barvil in konzervansov, kar proizvajalci dokazujejo z ustreznimi certifikati.
› Preberi več

Moldavit - meteorit ljubezni

Daje nam več zavestne energije, veselja in harmonizira partnerstvo. Krepi tudi spomin. Najbolj intenzivno deluje, če ga prej v roki segrejete. Moldavit je kristal, ki prinaša srečo in nevtralizira rentgensko sevanje.
› Preberi več

Sončev kamen - kristal notranje širitve

Sončev kamen je simbol sonca in v sebi nosi energijo svetlobe. Ta močna in topla energija lahko v vas prebudi skrito moč za premagovanje težav.
› Preberi več

Roža življenja in svet geometrije

Krog simbolizira celoto, zato roža življenja predstavlja popolnost, neskončnost, cikličnost in povezanost. Roža življenja ima višji univerzalni pomen.
› Preberi več

Izračunaj svoj horoskop

Izberi datum rojstva in izračunaj osebni horoskop brezplačno.
X
E-novice

Prijavi se na naše e-novice

Vpiši svoj email naslov in prejemaj obvestila o novostih in zanimivostih s področja osebne rasti, astrologije, duhovnosti ter zdravega načina življenja.