Obsmrtna doživetja
Čeprav je smrt neizogiben zaključek našega življenja, ne moremo reči, da se z njo pretirano ukvarjamo. In čeprav je rešitev skrivnosti smrti tudi rešitev uganke življenja, se raje ukvarjamo z »bolj pomembnimi« zadevami.
Eden od vzrokov za to je tudi dejstvo, da mrtvi dogajanja in svojih občutij ne morejo opisati. Pa vendar so ljudje, ki se vrnejo. Ne strogo vzeto od mrtvih, ampak od »mrtvih«: iz klinične smrti, kome, ... Nekateri izmed njih, po statističnih podatkih okoli četrtina, se spominja nenavadnih doživetij iz časa, ko so bili »mrtvi«. Opisujejo dogodke, ki jih imenujemo obsmrtna doživetja.
Čeprav opisi obsmrtnih doživetij niso popolnoma identični, pa lahko iz njih izluščimo rdečo nit dogajanja. V trenutku umiranja se zavest (jaz, duša, duh ali kakorkoli že imenujemo naš nematerialni del) loči od fizičnega telesa. V začetku opazuje dogajanje okoli sebe, vidi svoje (mrtvo) telo, zdravnike, reševalce, svoje bližnje, sliši njihovo pogovarjanje, ... Kmalu se znajde v temnem prostoru ali predoru, ki se konča v »onostranstvu«, kraju intenzivnih in močnih čustev: ljubezni, miru, blaženosti, pri negativnih obsmrtnih doživetjih pa tudi strahu in groze. Srečanje z lučjo ali bitjem luči, katerega velikokrat opisujejo kot vrhovno bitje svoje religiozne tradicije (Jezus, Bog, Buda, ..), včasih tudi srečanje s že umrlimi bližnjimi (starši, sorodniki, prijatelji). Ob pregledu življenja ponovno občutenje in vrednotenje, včasih tudi s perspektive drugih vpletenih oseb, dogodkov minulega življenja. Po krajšem času pride prostovoljna ali neprostovoljna odločitev za vrnitev. Prehod nazaj v telo je hiter.
Po vrnitvi povzroči obsmrtno doživetje močne spremembe v nadaljnjem življenju. Izgine strah pred smrtjo, poveča se vera v posmrtno življenje, pogost je občutek enosti in ljubezni z vsakim in vsemi, univerzalne in kozmične ljubezni, spremeni se odnos do vsakodnevnega življenja, narave, živali, prevrednotijo se vrednote, človek je bolj odprt do novih stvari, poveča se želja po učenju in vedenju, pri nekaterih se pojavijo paranormalne sposobnosti (zdravilstvo, telepatija, videnje aure, pogled v prihodnost, električne motnje..), pa tudi povečana občutljivost na svetlobo, zvok in nekatere kemikalije (izdelki farmacevtske in kozmetične industrije, barve in laki, pršila, ..). Poudariti pa je potrebno, da se posledice obsmrtnih doživetij ne razlikujejo glede na to, ali so bila ta prijetna ali neprijetna.
Znanost do sedaj še ni našla razlage za obsmrtne pojave. Različne teorije, kot so teorija umirajočih možganov, pomanjkanja kisika v možganih, povečanega izločanja različnih kemijskih substanc (endorfini, ... ) v možganih, genetsko kodiran postopek »izklopa«, teorije spomina na rojstvo, spomina na predhodno videne ali slišane dogodke, stika z arhetipi kolektivno nezavednega, produkta senzorne osamitve, so samo nekatere, s katerimi poskušajo brezuspešno razložiti ta fenomen. Seveda vse te teorije izhajajo iz predpostavke, da obsmrtna doživetja niso objektivno resničen dogodek, ampak samo produkt psihe oziroma halucinacija, ki pa je tako prepričljiva, da jo ima oseba, ki ima obsmrtno doživetje, za resnično. V zadnjem času se tudi med »resnimi« znanstveniki pojavljajo taki, ki začenjajo dvomiti v »psihično realnost« obsmrtnih doživetij in dopuščajo možnost, da »identiteta, spoznave in čustva delujejo neodvisno od nezavestnega telesa« (Near-death experience in survivors of cardiac arrest ...., The Lancet, vol 358, 15. december 2001, celoten tekst je na voljo tudi tukaj).
Ljudje, ki so sami imeli obsmrtna doživetja, so prepričani, da gre za resnične dogodke, da se zavest resnično loči od telesa in nadaljuje svojo bivanje tudi po telesni smrti. Smrt je samo prehod iz ene oblike bivanja v drugo, iz enega življenja v drugo.
Zgodovinsko gledano obsmrtna doživetja niso nekaj novega. Njihove opise najdemo že v staroegipčanskih knjigah, epu o Gilgamešu, opisuje ga Platon, pojavlja se v Svetem pismu in apokrifnih evangelijih, vendar je pojav prvič kot tak opisan v knjigi Raymonda Moodya Life After Life, ki je izšla v sredini sedemdesetih let prejšnjega stoletja in je bila relativno hitro prevedena tudi v slovenščino pod naslovom Življenje po življenju. Kmalu po izidu te knjige je bila v Združenih državah Amerike ustanovljena IANDS (International Association for Near-Death Studies), organizacija, ki sedaj deluje že v več kot 25 državah, med njimi tudi v Sloveniji pod imenom IANDS Slovenija, Društvo za preučevanje obsmrtnih doživetij (IANDS Slovenija).
Cilj društva je predvsem povezovanje ljudi, ki so imeli obsmrtna doživetja, ter ljudi, ki se iz kakršnega koli vzroka zanimajo za ta pojav.
Društvo želim zbrati čimveč pričevanj. Če ste imeli obsmrtno doživetje, če poznate nekoga, ki je imel to izkušnjo, če poznate nekoga, ki pozna nekoga ..., opis tega doživetja pošljite na naslov Iands - e-mail
ali po pošti na naslov
IANDS Slovenija,
Društvo za preučevanje obsmrtnih doživetij,
Mladinski informacijski center,
Mirje 7,
1000 Ljubljana,
lahko pa tudi po telefonu (07) 3322 103,
Mirko
Dovolj bo tudi, če sporočite samo vaš naslov ali telefonsko številko.