Vidi avro, misli in dušo

»Zelo vas izčrpajo, ne jemljite si vsega k srcu!« je ugotovila pranoterapevtka in jasnovidka Dragica Pauloviæ takoj, ko sem sedla na stol v ZC Medin. Kaj vse mi je še povedala med terapijo in po njej zaradi jasnovidnosti, s katero lahko zazna notranjo in zunanjo avro, tudi misli, bo ostalo pri meni. Rečem lahko le, da sem med njenim delom komaj zadržala solze. »Ne jočite, ker vas Šimen fotografira, a pozneje se pa morate zjokati!« mi je rekla. Jaz, nejeverni Tomaž, ki mora vse poskusiti na sebi, sem se počutila mirno in dobro ter se spraševala, zakaj je privolila v prvi intervju v življenju. »Če ne bi bila vidva s fotografom čista človeka,« je rekla na koncu pogovora, »bi bil naš pogovor zelo kratek!«

Astrološka riba, ki takoj zbudi zaupanje, deluje suvereno, prepričano in umirjeno. Kot pranoterapevtka deluje štiri leta in pol, do takrat je živela, pravi, normalno. »Res je, da sem svoje sposobnosti začenjala odkrivati zgodaj, ko sta bila moja otroka majhna, imela sta vročino in jima je moj dotik pomagal.« Temu ni pripisovala posebnega pomena, češ saj sem mama, to je nor­malno. Vsa ta leta do pred petimi je delala po raz­ličnih službah, v zavarovalnici, trgovini, pisarni, a te posebne občutke, s katerimi pomaga ljudem, je čutila vedno. »Dogajalo se mi je, da sem o nečem razmišljala, a se je čez nekaj časa zgodilo. Ali pa sem v mislih videla neko sliko, ki se je pokazala za pravilno. Temu se lahko reče jasnovidnost, a vča­sih kakšne stvari zavestno blokiram, da ne vidim.«

Ko brskam po razlogih, ki so jo iz normalnega vsakdana popeljali na pot razvijanja posebnih da­nosti, mi govori o srečnem, a tudi prelomnem ob­dobju, ki ga je preživela v Izoli. »Ko sem spoznala moža, sem se preselila v Buje in takrat so se stva­ri začele dogajati: mož je zbolel, bila je bolezen za boleznijo, zaradi neke injekcije je celo dobil močno alergijsko reakcijo in padel v šok. Tudi bližnji so­rodniki so obolevali – veliko sem hodila po bolniš­nicah. Medtem sem rodila drugo hčerko, zbolela je za redko boleznijo ledvic, deset let sva hodili v bol­nišnico na Reko vsak dan – hudo mi je bilo, utruje­na sem bila in sem si prav želela smrti, a se v isti sapi zavedala, da moram naprej. Naenkrat sem prosila boga, naj pomaga, jaz pa naj bom v zameno siromašna do konca življenja, le da otrok ozdravi. Ne­kaj časa zatem je ozdravila.« Seveda je šlo postopo­ma, a zdravje se je vrnilo, dogodile so se tudi stvari, ki so spremenile njen tok življenja. »Moja starejša hči je zanosila in pri šestih mesecih nosečnosti ro­dila dvojčka – skoraj enako velika in težka, le da je bil eden močnejši. Hodili smo k zdravilki, da bi jima pomagala, no, preživel je šibkejši.« In ravno ta zdravilka je Dragici dejala, da bi morala zdraviti. »Šla sem na seminar pa na drugega in na seminarje v tujino, vse dokončala, toda vleklo me je v duhov­nost. Spontano sem začela delati – vse je prihajalo samo.« Verjetno od boga, razmišlja Dragica, a nje­na vera je osebna, ne nujno povezana z institucijo.

Delo s svetlobo. Prana, se pogovarjava, je sve­tloba in ravno s svetlobo, ki teče skozi njo samo, zdravi. »Prana zato, kajti takrat, kadar meditiram, je vse ena sama svetloba in ena meni zelo draga oseba, ker je sveta.« Vedno, kadar kaj potrebujem, prosim to sveto osebo. Kadar sem pomagala pri najhujših boleznih, kadar sem pomagala otrokom, sem vedno prosila za pomoč eno osebo – sveto.« Toda kako bi razložila, kaj je pranaterapija? »Je svetloba, božanska energija, zdravljenje z božan­sko energijo – energija, ki se vzame iz Univerzuma, od Boga, Alaha, Bude – vsakdo si lahko razloži po svoje. Začela sem tako, da sem pomagala svojim otrokom in drugim bližnjim pa sosedom …« Šlo jr od ust do ust, ljudi je bilo vedno več, odprla je svoje prostore. Ljudje so bili presenečeni, rezultati zelo dobri. »Vedno so začeli jokati, in to je dobro, je no­tranje čiščenje duše. Ali veste, kako pride zdravje? Zdrav duh v zdravem telesu – dobesedno!« Dragi­ca samo vzpostavi pretok: očisti kronsko čakro in roko položi zraven, da začuti, kaj se dogaja, da ve, kaj je dobro. »Sčistim umazano energijo in dodam čisto. Veste, obstajajo pravila življenja: če človek pravilno živi, dobi. Če rečem preprosto in razumlji­vo: deset božjih zapovedi je treba spoštovati.«

Kaj se pravzaprav dogaja med terapijo, kadar člo­vek sedi na stolu, Dragica pa z rokami riše okoli telesa, vleče nevidne nitke iz srčne čakre in drugih, jih reže in navidezno odlaga v posodo z vodo? »Te­rapija traja do pol ure, odvisno od tega, koliko časa potrebujem za odpiranje energetskih centrov, da jih lahko nato očistim. Energija teče od neke ve­like osebe, tudi od angelov, ki zdravijo, zelo čista je ta energija in kot takšna se tudi občuti. Te stva­ri so zelo svete.« Če prav razumem, je Dragica ne­kakšen prevodnik te čiste energije, sama pravi, da je ves čas v stiku s temi svetimi bitji. Kadar očisti čakre, energetska tele­sa, jih napolni, kolikor je potrebno. »Potem ko naredim nekaj terapij, napolnim čakre do konca, da se sta­bilizirajo – takrat tudi naredim za­ščito, da ostane ta lepa energija.«

Zaščitimo se z meditacijo in prošnjo. Zakaj zbolimo? »Zaradi slabih misli in čustev, zato pademo v stres, verjemite, zato se čakre zapirajo od kronske do solarnega pleksusa. Zaradi tega procesa zbolijo, vedno se začne s psiho.« Pravijo, da če je človeko­vo biopolje zdravo, je zdrav tudi človek – kaj sploh je biopolje? »Je obrambni ščit človeka: vedno ka­dar človek dobro misli, se mu dogaja ali zgodi do­bro. Zunanjo avro (nihanje, ki obdaja vsak snovni predmet, op. a.) polnite s svetlobo, če mislite do­bro, če mislite slabo, gre v avro tudi slabo.« Dobro, toda stresu, na katerega lahko vplivamo s svojim odzivom, se ne moremo ogniti. »Meditirajte! Če boste meditirali najmanj deset minut na dan ali samo dve minuti ali boste, ko vstanete, za minu­to gledali sonce, se boste sprostili – zaprosite višjo silo in videli boste, da boste vsi zdravi.« Toda ko­liko vplivajo na zdravje in počutje zunanji dejav­niki? »Zelo veliko. Če pridete na delo pa je šef ali direktor nervozen in strese svoje počutje na vas, se počutite zelo slabo, ali ne? Če pa pridete, gresta na kavo in se pogovorita, je počutje boljše – ja, jeza se prenaša. Zato se bioenergetiki ne dotikajo lju­di, ker se bojijo – jaz pa se vas dotaknem: energija gre kot svetloba, misel gre in pride. Zato se je treba zaščititi in takrat, kadar prosite zase, prosite tudi za tistega, ki dela napake, ki jih vi občutite.« Tako, pravi Dragica, s čisto prošnjo, mislijo se lahko za­ščiti vsakdo. Pa deluje? »Neka gospa, ki je poiskala pomoč pri meni, mi je rekla, da ne more več hoditi v službo, ker je tam nemogoče. Po desetih terapijah je odšla v službo, direktor je kričal, pa se je sploh ni dotaknilo, bila je mirna. Mir. Mir nam daje. Ko boste znali pravilno meditirati, prositi, ne bo mo­gel nihče več vplivati na vas: nihče ni močnejši od vas!«

Jasnovidnost avre. Najbrž res, le da se ta moč včasih ne more iz­raziti – takrat seveda človek poišče pomoč. Pri Dragici jo mnogi, sama pravi, da morajo povprečno priti desetkrat, če pa so težave hujše, je lahko zdravljenje tudi nekajmesečno. »Pri mlajših tečejo procesi hitreje, ponavadi je potrebnih manj obiskov. Pri rakavih obolenjih je včasih treba hoditi tudi šest mesecev.« Pa je uspeš­na tudi pri tako hudi bolezni? »Sem, mnogim sem pomagala. A pri ljudeh, ki so dopolnili svoj krog življenja, ne morem pomagati. Očetu sem delala terapijo tri mesece, nato je umrl, ker je prišel nje­gov čas. Na zemlji smo nekako ‘u prolazu’, pridemo in gremo: da življenje preživimo čim bolj kakovost­no in da se spotoma česa naučimo.«

Ko pri Dragici kdo poišče pomoč, pravi, da ve, ker pač vidi avro, kje na poti svojega življenja člo­vek je in do kod mu bo lahko pomagala. Pa mu to pove? »Ne, ne bi bilo pravilno. Ko sem pomagala očetu, sem bila zelo žalostna, tri mesece sem joka­la, ker sem vedela, da bo umrl. Tudi ko me je vpra­šal, ali bo umrl, sem mu odgovorila, da bo dobro. Treba je človeku, ki odhaja, dati najlepše in najboljše, da se ne boji, da gre z lahkoto, da se lepo poslovi in da ne umira sam.« Bolečine pa lahko ublaži? »Seveda, da jih ne trga od bolečin, pomagam pa tudi, da ne umirajo v strahu.« Ki ga seveda zazna tudi s svojo jasnovidnostjo, pravi. A kaj je ta jasnovidnost? »Vidim, da bi človek, recimo, lahko uspel, a je bil bolan: vidim, zakaj je zbolel. Lahko je bolezen karmična, lahko na energetski ravni. Lahko pomagam tudi pri karmičnih boleznih, a za to je potrebno veliko časa pa tudi – karmo je treba ‘plačati’. Energetske bolezni se da hitro popraviti: poberem slabo energijo in jo ‘odvržem’ v vodo s soljo, tudi roke si razkužujem z mešanico destilirane vode, sivke in alkoholom, da ne prenašam nase. Pa še to: veliko ljudi preklinja, nato zbolijo. To je zelo narobe – zapomnite si!« Še vedno sprašujem, kako vidi avro in ali potrebuje za to posebne svetlobne razmere. Odkimava. »Zelo dobro jo vidim, vedno jo vidim, tudi pri vas in med pogovorom, avra mi o človeku zelo veliko pove: ko sem v avri, grem v misli in dušo človeka. Obstajata dve avri: notranja, ki je zdravilna, in zunanja, ki ščiti. Avra, to ste vi, je misel, je zdravje, je to, kar vsak naredi sam sebi. Vsi bi bili radi zdravi, otrok se rodi dober, ni slabega človeka, toda okoliščine te naredijo drugačnega. A se da popraviti.«

 Odpuščati sebi in drugim. Kadar pride k njej človek po moč, mu ni treba razlagati, kakšne težave ima in kaj ga muči, Dragici je to jasno skozi ‘branje’ avre. »Vedno jim rečem, da mi ni treba nič povedati, da bom že vse sama. Vedno tudi vsem povem pravi­la: naj se umivajo z morsko soljo, tudi lase in zobe, nato naj se sperejo in umijejo kot vedno – morska sol je zdravilna za telo in dušo; sol odvzame od 25 do 35 odstotkov negativne energije. Nato jih pro­sim, naj ne preklinjajo, naj raje prosijo, naj se od­prejo. Ljudem tudi vedno povem, da morajo verjeti in morajo spoštovati – ali univerzum ali Budo ali energijo, vseeno je, kako to imenujejo. Treba se je zavedati, da smo vsi nič – ne glede na količino de­narja in na moč, moramo vsi, ko pride čas, umreti.«

Ja, rodimo se nagi, brez imetja in takšni tudi odidemo, nič ne odnesemo s seboj. »Če bi se ljud­je tega zavedali, morda ne bi bilo tako grdo, kot je danes. Duhovno moramo napredovati, verjamem, da bo duhovni svet spremenil materialnega. Ni do­bro, da ima nekdo veliko, drugi je pa lačen – za oba ni dobro: na otroke se prenaša to, kar starši dela­jo narobe. Zakon dajanja in prejemanja je zelo po­memben pa tudi zakon odpuščanja: vedno je treba odpustiti ljudem, ki so te ranili, in jim zaželeti vse dobro – če jim odpustite, se boste vi počutili dobro – njihove energije ne potrebujete, z odpuščanjem je ni več!« A za kaj takšnega, pravi, si je najprej treba očistiti dušo. »Morate oprostiti sami sebi, da bi lah­ko oprostili drugim – tako to gre.«

 Članek objavljen v reviji Jana nov. 2011