Zakaj šolska medicina ne more zdraviti
raum und zeit 114/2001
O nehumani stranpoti v razvoju človeške znanosti
Statistike kažejo, da več kot dve tretjini Nemcev dajeta prednost naravnemu zdravilstvu pred šolsko medicino, čeprav sami krijejo stroške za tako zdravljenje, ne pa bolniške blagajne.
Le-tem na ta način ustvarjajo znaten dobiček. Kdor ekonomsko ni sposoben, da bi si privoščil zdravilca, se počuti zapostavljenega in kot člana drugorazredne družbe. Zaradi tega se mnogi poskušajo zdraviti sami z naravnimi zdravili, da se na ta način vsaj izognejo stranskim učinkom kemičnih zdravil, ki povzročijo veliko škodo. Kljub temu, da ima uradna medicina od naravnega zdravilstva koristi, pa celostno medicino blati preko medijev in bolniških blagajn, farmacevtske industrije in posameznih zdravnikov. Ni ji uspelo dokazati, da diagnostične oblike in terapije naravnega zdravilstva ne bi bile učinkovite. Rek: Kdor pozdravi, ima prav - danes še kako velja, in uspehi celostne medicine pri zdravljenju npr. kroničnih in drugih civilizacijskih bolezni, so evidentni.
Zagovorniki tako imenovane znanstvene medicine in javnega zdravstvenega sistema so videti preplašeni, če morajo priznati, da so bili v njihovi domeni doseženi nepričakovani rezultati, ki jih s spoznavnoteoretično podlago šolske medicine ne morejo razložiti. Pozitiven odziv prebivalstva na te razveseljive rezultate povzroči v javnem zdravstvu nemir in strah pred nerazložljivim.
Šolska medicina se je zaradi navidez znanstvenih razlogov oddaljila od svojih korenin in gleda na človeka kot na biološki stroj iz grobe snovi, ga reducira na telo z njegovimi biokemičnimi in biofizikalnimi funkcijami, pri tem pa ignorira spoznanja ljudskega zdravilstva. Velja tisto, kar je mogoče ugotoviti z merilno tehniko. Človeka razstavi v predvidljive enote, ki jih je možno izmeriti in prešteti, in jih analizira. Rezultati analize so praviloma simptomi ali sindromi. Tako bolezen pa tudi bolnika pomensko označijo.
Holistično celostno smer danes opisujejo z mnogimi pojmi: alternativne zdravilne metode ali zdravilstvo, alternativna medicina, posebne terapevtske smeri, izkustveno zdravilstvo, celostna medicina, holistična medicina, naravno zdravilstvo, nekonvencionalna medicina, naravno zdravilska medicina, naravna medicina, paramedicina. Pri označbi »specialist za naravno zdravilstvo« pacient še ni nujno obravnavan in zdravljen kot posameznik. Tudi sredstva naravnega zdravilstva so lahko izbrana brez obzira na konstitucijo in druge posebne potrebe, torej uporabljena enako za vse paciente. Za razločevanje od opisanega načina se predvsem uporablja izraz »individualno orientirana holistična medicina«.
Izraz »komplementarna medicina« kot sinonim za vse holistične smeri ni primeren, ker ima celostna medicina popolnoma drugačno spoznavnoteoretično podlago kot šolska medicina. Funkcija dopolnjevanja šolske medicine bi v praksi pomenila, da moramo a priori kombinirati nekompatibilna sistema obeh medicinskih smeri.
Razlogi za odvrnitev od šolske medicine so zdravila s stranskimi učinki, povzročanje strahu in odvisnosti, razčlovečenje, neupoštevanje in prezir individualnih potreb posameznika, neposlušanje, mehanicističen pogled na človeka z zdravnikom v vlogi tehnika pri tehničnem pregledu, diktat bolniških blagajn, nemoč ob kroničnih boleznih, vznemirjanje z uporabo strokovnega jezika, ki je za laika in pacienta popolnoma nerazumljiv. Seznam vzrokov za nezadovoljstvo seveda ni popoln. Ob tem pa ne gre samo za posamezne primere. Kritični predstavniki šolske medicine imajo podobno mnenje, ki ga predstavljajo hkrati s konkretnimi predlogi sprememb.
Znanstveno teoretične osnove šolske medicine: življenjska moč (sila) ne obstaja. Življenje se izraža samo preko fizikalnih in kemičnih procesov. Veljajo naravni zakoni in zakoni vzročnosti.
Kako lahko predstavimo fenomen življenje, o tem imajo biološke znanosti že stoletja kontraverzna mnenja. So življenjski izrazi zadovoljivo opisani s fizikalnimi in kemičnimi procesi, kakor jih razlaga materialistično pojmovanje? Ali pa naj definiramo življenje razen z zakonitostmi anorganskega sveta še z nematerialnimi metafizičnimi ali duševnimi/duhovnimi aspekti, kot jih zagovarja vitalistično razumevanje? Ta razprava se je začela že z Aristotelom (322 pred Kristusom), ki je poučeval lastne zakonitosti živih sistemov in usmerjajočo moč označil kot »entelehijo«, kot nedoumljivo življenjsko moč, ki usmerja razvoj in funkcije. S tem je spodbudil tako imenovano vitalistično - mehanicistično kontraverzo, ki je prisotna še danes. Ta paradigma ortodoksne medicine je izraz materialistične interpretacije fenomena življenje, ki po njej temelji izključno na kemičnih in fizikalnih procesih. Slika človeka v današnji ortodoksni medicini je mehanicistična in temelji na francoskem filozofu in matematiku Reneju Descartesu, ki je živ organizem živali in njegove organe primerjal s strojem. Ker današnja ortodoksna medicina še vedno sledi temu mehanicističnemu pogledu, jo lahko označimo kot iatrotehnično. Še vedno vplivajo nanjo poleg iatrofitikalnih oz. mehaničnih tudi aitrokemične tehnike in ideje.
Paradigma šolske medicine nadalje uči, da so vse naravne tvorbe sestavljene iz molekul in atomov in da samo med njimi delujejo strukturne in oblikovalne sile. To izključuje nadaljnje nadrejene in povezujoče sile in s tem holistični princip narave in človeka. Poleg tega finosnovnih energij s tehničniimi merilnimi sredstvi do pred nekaj let ni bilo mogoče meriti, vsaj ne na univerzah, nadaljnji razlog, da jih univerzitetna znanost odklanja kot neobstoječe. Ortodoksna medicina vse človeške izraze življenja opisuje kot vsoto redukcionističnih posameznih opazovanj na kemični in fizikalni ravni in jih definira po krajevnih in časovnih kriterijih oz. po logičnih in kavzalih kriterijih. Motnje na tej kemično fizikalni ravni, tako imenovani simptomi, so bolezen. Tudi ti simptomi so posamezna opazovanja in so redukcionistično, kvazi objektivno pojmovani in lokalizirani. Vse strogo po principu naravnih in vzročnih zakonov klasične, mehanicistične fizike, da namreč iz določenega vzroka sledi samo določen učinek in ga lahko tudi pričakujemo. Psihičen - duhovni - duševni aspekt človeške eksistence ne spada v ta prostorsko-časovni kontinuum in ga pri tem spoznavnem procesu ignoriramo kot kvazi kibernetično motnjo ali pa ga le s pridržkom upoštevamo v diagnozi in terapiji. Na človeško telo se gleda kot na tehnično-biološki stroj brez duše, ki ga je potrebno v bolnišnici popraviti. To se lahko izvrši z operativno odstranitvijo organov ali delov tkiv, z odpravo pomanjkljivega ali pretiranega delovanja, s substitucijio oz. z zaviralnimi ukrepi
ali z nadomeščanjem ali zamenjavo tkiv, organov ali celotnih organskih sistemov s transplantacijo, z endoprotetiko ali podobnimi posegi.
Z napačno interpretacijo človeka v šolski medicini se je le-ta ob naslonitvi na fiziko in kemijo vzpostavila kot eksaktna naravoslovna znanost. To pa jo je obsodilo na propad. Predmet humane medicine »individuum človek« je preveč mnogostranski v svojih življenjskih izrazih in osebnostnih strukturah in je za poskuse objektivizacije popolnoma neprikladen. Bolnik je prizadet, ker diagnoza in terapija upoštevata le majhno področje njegove osebnosti.
Materialističen pogled pacientu le redko pomaga pri zdravljenju. Praviloma tudi poskusov objektivizacije in vtisa znanstvenosti ne ceni, še zlasti če je cena za to ignoriranje njegovih psihičnih-duhovnih-duševnih komponent in kronificiranje njegove bolezni. Šolska medicina človeka reducira na izključno kemične in fizikalne fenomene. Odklanja tudi upoštevanje pacientovih lastnih opažanj. Namesto tega prevzema delovne metode s področja behaviorizma, za katero sta človekovo in živalsko vedenje identična. Človekovo obnašanje je zreducirano na prirojeno ali pogojeno. Človek je tako prevrednoten v živalsko vrsto. Tu temeljijo korenine verjetja, da so podatki živalske psihologije in poskusi na živalih prenosljivi na človeka. Poleg tega model ortodoksne medicine tudi popolnoma ignorira sposobnost telesa za samoregulacijo in samoozdravitev.
Analiza iatrotehnične medicine je metoda izbora. Razčlenjujoče delovne tehnike obvladujejo področje. Svetovi lahko ležijo vmes med preiskavami z očmi in tistimi z elektronskimi aparati. Znanje o podrobnostih je skokovito naraslo, razvijajo se specialna področja in z njimi razvoj medicinskih specialnih tehnik. Ppregled nad celotnim organizmom ni več mogoč in danes tudi ne stremijo k temu. Niti možnosti izbire nimajo več, ali se odločijo za specializacijo ali ne. Strokovni segmenti postajajo vse ožji, stopnja specializacije pa vse višja. Noben specialist ne razume več področja kakega drugega specialista in ker v dnevni praksi ob negotovih izvidih ostaja malo časa za natančne preglede in premislek, je pacient takoj napoten k naslednjemu specialistu, in od tam k naslednjemu ... na račun pacientovega zdravja.
Ozdravljenje v konceptu šolske medicine ni več mogoče. Cilj terapevtskih prizadevanj je ponovna vzpostavitev motene organske funkcije ali povrnitev laboratorijskih vrednosti v prejšnje okvire. To vodi k simptomatičnim spremembam ali premestitvam vsakokratne bolezenske situacije. Veliko število kronično bolnih ljudi je praktičen rezultat teh psevdoozdravitev. V nekdanji medicinski praksi so bile v ospredju akutne bolezenske slike, danes je le-teh manj, pač pa je več kroničnih bolezni oz. simptomov, kot npr. revmatizem, hoipertonija, tinitus, obstipacija ali diareja, migrena, ciste, miomi, alergije.
Razčlenitev človeka v ortodoksni medicini še podpira celična patologija Virchowa, po kateri se bolezensko dogajanje in motnje odvijajo na celični ravni, kar pomeni, da je bistvo bolezni v bolezni celice. Osredotočenje na mikroskopske delne strukture človeškega telesa je razvoj holistično usmerjene medicine še dodatno zavrlo.
prevod: Irena Roglič - Kononenko
kontakt
Igor Kononenko,
University of Ljubljana
Faculty of Computer and Information Science
Trzaska 25, 1000 Ljubljana
Slovenia
Tel. +386-1-4768390